Kaj se iz sprememb v naravi ameriškega volilnega telesa lahko naučimo o človeški naravi nasploh
Ve se: ameriške predsedniške volitve vsakega slehernika preobrazijo v političnega analitika. Ne samo Žižek, v dneh pred ameriškimi predsedniškimi volitvami je marsikdo, ki si je lahko privoščil pet minut prostega časa, zaigral na stari napev: Izvoliti Hillary Clinton pomeni izbrati status quo, za katerega vemo, da je nevzdržen. Izvoliti Trumpa, če drugega ne, pomeni izvoliti človeka, ki bo stanje stvari tako poslabšal, da bo izzval odločen odpor. Zgodovina, kot kaže, ostaja ena od tistih učiteljic, ki ji, ne glede na vsa prizadevanja, ne uspe pridobiti pozornosti svojih učencev. Bodimo drzni in se spomnimo nelagodnega 20. stoletja, ki se očitno zdi preveč edinstveno, da bi o njem razmišljali kot o ponovljivem. Marsikateremu demokratično izvoljenemu diktatorju je s svojo skrajnostjo uspelo izzvati odločen odpor – a za kakšno ceno? Smo iz globin svojih naslonjačev res pripravljeni reči, da je vojna tisto, na kar upamo? In če – vemo, o čem v resnici govorimo?