Nikdar ni prisluhnil filozofu

Voziva se na relaciji Maribor–Ljubljana in spet mi prčka po avtoradiu. Najprej poslušamo Sade Smooth Operator, ko pa ta komad nasledi domača pop produkcija, želi prestaviti. Blazinico levega kazalca pritisne na »SEARCH«, radio utihne, sprožijo se števke na zelenem zaslonu, ustavijo se, kabino takoj zatem napolnijo narodnjaki. Živčno vnovič pritisne gumbek in LED števke se tokrat zaustavijo na klasični matineji, ki spet ne naleti na odobravanje. Ko išče dalje, izveva, da je NK Rudar Velenje z 2:0 premagal Aluminij Kidričevo, ob čemer menda slaboumno pripomnim, da bodo rudarji zdaj spet imeli radi boksit. Ker to vnovič ni po okusu, se vrnemo nazaj na pop, ki ga prekine prometna informacija: radarska kontrola hitrosti na A2 na odseku Vodice–Spodnji Brnik v smeri Ljubljana–Kranj. Vpraša me, ali imam kak cede, odgovor je negativen, nakar zavzdihne in spet skuša ujeti primernejši ritem radijskih valov s pritiskanjem gumbka za iskanje postaj. Tokrat pripomnim, da se zgodba ponavlja in da se bova spet vrtela v krogu. Ne vidim druge rešitve kot bodisi sprijaznjenje s programom ene od radijskih postaj bodisi izklop radija in poslušanje motorja ter mimobežnega vetra. Spet zavzdihne in začne brskati po nahrbtniku, iz njega vzame škatlico cigaret in vžigalnik ter pomakne steklo, pri čemer kabino tokrat napolni mrzel zrak. Rečem, da v avtu še zmeraj ne dovolim kajenja. Kot že tolikokrat mi zabiča, da je to zadnjič, da se skupaj peljeva iz Maribora v Ljubljano in da naj ustavim na prvem počivališču. Dodam, da sva ravnokar zapeljala mimo počivališča Zima in da je do Lopate še kakšnih petnajst, dvajset kilometrov. Zavzdihne tretjič in si obljubi, da »res nikoli več!«