18. 6. 2018

Lepo je, da smo vključevalni, nerodno pa, da smo to zgolj takrat, ko nam ustreza

Avtor:

Kritični odzivi na droben odklon jezikovnega vsakdana ob uvedbi ženske slovnične oblike v internih aktih Filozofske fakultete UL kot vsevključujoče na način, kot to velja za moško, so odprli številne fronte. Te vznikajo po eni strani iz ponotranjenih družbenih vzorcev patriarhalnosti, ki presegajo jeziko(slo)vna vprašanja in po katerih je “človek” predvsem moški in moškost družbena norma, po drugi, ožje jeziko(slo)vni strani pa iz jezikovnega racionalizma, od koder vidimo jezik kot abstrakten sistem in enovito institucijo, povezano z zgodovinskim razvojem svojega naroda, etnije, govorne skupnosti. Jezik kot skupna last. Toda jezik ni samo to; jezik je v lasti svojih govorcev, kar pomeni, da je pomemben del človekove intime in občutljivosti tukaj in zdaj.