23. 3. 2006 Zofija v medijih

Nekaj tez o stanju kulture v Mariboru

Avtor:

Kot vemo, ima kultura ogromen spekter pomenskih konotacij, toda omenimo samo najbolj očitno: najprej je kultura razumljena na ravni dihotomije kultura/narava: kultura je tisto, kar kultivira (četudi je, kot izraz spekulativne narave jezika samega, colere, od koder beseda izvira, se pravi vzgajanje, gojenje, namenjena ravni kultivaciji narave, namreč polja, njive, obdelovanega kosa zemlje, kultura je torej namenjena naravi). In tisto drugo narave je kakopak človek. Kultura je tisto, kar človeka dela za človeka in ga s tem povzdiguje nad ostalo naravo, je torej neka humana, antropocentrična aktivnost. In kaj je humana, antropocentrična aktivnost? To je tista aktivnost, ki je lastna zgolj njemu, je njegova miselna in ustvarjalna dejavnost. Poudarjam: miselna in ustvarjalna, intelektualna in kreativna.

Ko takole razmišljam o kulturi mladih, opažam, da ostaja prav v Mariboru recepcija kulture, pojma kulture, samoumevno zreducirana zgolj na ustvarjalni segment človekovega ustvarjanja. Govori se o glasbenem, dramskem, likovnem, računalniškem ipd. udejstvovanju. Se sploh kdaj omenja intelektualno ustvarjanje? Kolikor se spominjam, ne. Zato tvegajmo naslednje vprašanje: mar v Mariboru sploh obstaja kultura mišljenjske orientacije? Pred nedavnim so se v Mariboru končali DNEVI RADOVEDNOSTI, festival družboslovja in humanistike, kot je bilo rečeno. Vsa čast pobudnikom tega, toda ob pozornem prebiranju urnika prireditev, pa tudi seznama inštitucij-pobudnic, mi je ostala prikrita humanistična narava teh kulturnih dogodkov.

Zato postavljam naslednje vprašanje: ali v Mariboru sploh razumemo, kaj je intelektualna, intelektualistična kultura, ko pa vanjo spet trpamo glasbene koncerte in potopisna predavanja ter vse skupaj poimenujemo za festival humanistike?

Tretje vprašanje, ki ga retorično postavljam: v Mariboru je v zadnjih 30-tih letih menda obstajal zgolj en časopis, ki bi ga parafrazirano lahko imenovali “tako rekoč intelektualni tabloid”. To je bila Katedra, ki je, grobo rečeno, v svoji sredi zbirala redko jedro mestnih intelektualcev, ljudi, ki mislijo. Kot vemo, je bila iz mafioznih razlogov sprivatizirana in končno, ko ni bilo več subvencij za privatne žepe, kamor se je denar stekal, tudi pokopana. Kakšna je bila reakcija javnosti? Nikakršna. Maribor ni prenesel toliko kritične reakcije, da bi stvar obsodil. Namesto tega je Univerza farsično v svojih prostorih priredila sedmino, javno nostalgično komemoracijo, da bi skrila sramoto, kjer so se vsi spominjali boljših časov, nihče pa se ni vprašal, zakaj Katedre danes več ni? Tretje vprašanje se torej glasi: imamo v Mariboru sploh kritično intelektualno javnost, ki bi kaj takega obsodila? Obsodila svojo lastno odsotnost v imenu lastne dobrobiti?

Naj za zaključek sam navedem odgovore na vsa tri retorična vprašanja:

a. v Mariboru ne obstaja kultura intelektualne orientacije, še zlasti ne med študentarijo in mladimi. Ni kritične, javne refleksije, ni ljudi, ki bi se opredeljevali do družbene realnosti, ni ljudi, ni inštitucij, ni podpore, ni, največja žalost, izražene POTREBE po tem. Dokaz: totalen manko kritičnega angažmaja.

b. v Mariboru sploh ne razumemo in ne vemo, kaj je intelektualna kultura. Vse, kar se želi skriti za tem imenom, počne kaj drugega ali prihaja od drugod. Najnovejši dokaz je FESTIVAL HUMANISTIKE. Tisti, ki se s tem ne strinja, bo moral pokazati, v kakšnem razmerju sta naslov festivala in njegova vsebina.

c. v Mariboru ni kritične intelektualne javnosti, ne stare ne mlade. Karkoli se že zgodi, ne bo doživelo kritične recepcije. Dokaz: v mestu premine edini intelektualistični časopis, brez reakcije, prav nasprotno: vidni mestni intelektualci starejše generacije se udeležijo njene domnevne komemoracije in si na ta način mažejo roke.

Če povzamem še na krajše, trdimo tole:

(a) intelektualna kultura v Mariboru ne obstaja; (b) nihče ne dela na tem, da bi bila, če pa že, sploh ne razume, kaj je; (c) če se je že spominjamo kot nečesa preteklega, jo obravnavamo kot nekaj odvečnega, času neprimernega.