Prispela je druga generacija interneta. Slabša je kot si predstavljate.
Antična ljudstva so se dobro branila pred skušnjavami. Odisej se je branil pred zapeljivimi pesmimi siren tako, da je ukazal svojim možem, naj ga privežejo na jambor ladje, ko bo le-ta plula mimo otoka siren. Sokrat je bil zelo odločen, kar zadeva varovanje državljanov pred zapeljevanjem umetnikov in pisateljev, le-te je namreč izobčil iz svoje namišljene republike.
Mi, modernisti, smo manj spretni pri upiranju velikim skušnjavam, še posebej pred tistimi utopičnimi vizijami, ki nam obljubljajo veliko politično in kulturno odrešitev. Od francoske in ruske revolucije do proti-kulturnih prevratov šestdesetih let ter digitalne revolucije v devetdesetih letih, smo bili znova in znova, ter besedilo za besedilom, zapeljani z vizijo politične ali ekonomske utopije.
Raje kot v Parizu, Moskvi ali na Berkeleyju so središča današnjega utopičnega gibanja postavljena v Silicijevo dolino1, katere velika skušnjava je pravzaprav združitev dveh zgodovinskih gibanj: proti-kulturnega utopizma šestdesetih let in tehnološko-ekonomskega utopizma devetdesetih let. V Silicijevi dolini se je ta skušnjava svetu napovedala v obliki svetovnega spleta 2.0.
Prejšnji teden sem bil s strani podjetnikov iz Silicijeve doline, ki so v času »dot.com« evforije investirali v moje začetno podjetje »audiocafe.com«, povabljen na kosilo v moderno japonsko restavracijo v Palo Altu. Podjetnik, takšen kot sem jaz, veteran Silicijeve doline, mi je predstavil koncept za svojo zadnjo novost: tehnično platformo, ki ustvarja enostavna programska orodja za spletne skupnosti, ki objavljajo bloge, digitalne filme in glasbo. To je tehnologija, ki omogoča vsakemu z računalnikom, da postane avtor, filmski režiser ali glasbenik. Sanje svetovnega spleta 2.0 so Sokratova nočna mora: tehnologija, ki vsakega državljana oboroži z sredstvi, s katerimi je lahko mnenjski umetnik ali pisatelj.
»To je zgodovinsko,« mi je zagotovil prijatelj. »Internetnim uporabnikom omogočamo, da so avtorji svojih lastnih vsebin. Predstavljaj si to kot medij, ki ojačuje državljane. Lahko pomagamo razbiti elitizem hollywoodskih studiev in velikih glasbeno-založniških hiš. Naša tehnološka platforma bo radikalno demokratizirala kulturo, zgradila avtentično skupnost, ustvarila državljanski medij.« Dobrodošel v svetovni splet 2.0.
Besede oziroma kratke fraze iz starega »dot.com« veka – kot na primer »cool«, »eyeballs«2 ali »burn-rate«3 – so v svetovnem spletu 2.0 nadomeščene z jezikom, ki je istočasno borben in nesmiseln: medij, ki omogoča ustvarjalnost državljanov, radikalno demokratizira, razbija elitizem, porazdeljuje vsebine, ustvarja avtentične skupnosti… Ta sociološki žargon, nekoč rezerviran za hipijevsko proti-kulturo, je zdaj postal slovar novega medijskega kapitalizma.
Kljub temu ta podjetnik poseduje štiri milijone dolarjev vredno hišo, le nekaj ulic oddaljeno od hiše Stevea Jobsa. Počitnikuje v južnem Pacifiku. Njegovi otroci obiskujejo prvovrstne zasebne akademije. Vendar kljub vsemu temu zveni kot kulturni marksist – kot učenec Gramscija ali Herberta Marcuseja – in ne kot kapitalist z MBA4 diplomo iz Stanforda.
V njegovih mislih »veliki mediji« – hollywoodski studii, glavne glasbeno-založniške hiše in založbe – predstavljajo najhujšega sovražnika. Obljubljena dežela je spletna vsebina, ki jo ustvarjajo uporabniki. V marksistični terminologiji – tradicionalni mediji so postali izkoriščevalska »buržoazija«, državljanski mediji, ki jih sestavljajo herojski »blogerji« in »podcasterji«, pa »proletariat«.
Takšen pogled je tipičen za gibanje svetovnega spleta 2.0, ki združuje radikalizem šestdesetih let z utopijo nauka o digitalnih tehnologijah. Ideološki rezultat nam vsem lahko povzroča težave.
Kaj pravzaprav je gibanje svetovnega spleta 2.0? Kot ideologija temelji na seriji etičnih domnev o medijih, kulturi in tehnologiji. Obožuje ustvarjalne amaterje: samouke ustvarjalce filmov, glasbenike iz svojih stanovanj, še neobjavljene pisatelje. Predlaga, da bi lahko vsi – tudi tisti slabše izobraženi in neartikulirani med nami – uporabljali digitalne medije za svoje izražanje in samo-realizacijo. Svetovni splet 2.0 »ojačuje« našo ustvarjalnost, »demokratizira« medije, izenačuje prostor med strokovnjaki in amaterji. Sovražniki svetovnega spleta 2.0 so elitistični tradicionalni mediji.
Tehnologija svetovnega spleta 2.0 nam omogoča, da lahko vsi postanemo novinarji, filmarji, glasbeniki. S to tehnologijo nam bo omogočeno, da bomo zjutraj pisatelji, popoldne filmski ustvarjalci in zvečer glasbeniki.
Vam zveni znano? Grozljivo je podobno Marxovi zapeljivi obljubi o individualni samo-realizaciji v njegovi knjigi »Nemška ideologija«5:
Medtem ko v komunistični družbi, kjer nihče nima enega samega specializiranega področja dejavnosti, ampak lahko vsak postane izobražen v kateri koli stroki, v kateri si to želi postati. Družbeno okolje uravnava splošno produkcijo in mi na tak način omogoča, da naredim eno stvar danes in drugo jutri; da lovim zjutraj, ribarim popoldne, redim živali zvečer, kritiziram po večerji, tako kakor sem želel, ne da bi zaradi tega moral postati lovec, ribič, pastir ali kritik.
Tako kot je Marx s svojo fantazijo o samo-realizaciji v komunistični utopiji zapeljal generacije evropejskih idealistov, tako je tudi kult ustvarjalne samo-realizacije svetovnega spleta 2.0 zapeljal vse v Silicijevi dolini. Gibanje povezuje proti-kulturne radikalce šestdesetih let, kot so Steve Jobs z sodobno »geekovsko« kulturo Googla, Larrya Pagea. Med Jobsom in Pageom leži ostanek Silicijeve doline, vključno z radikalnim komunitaristom Craigom Newmarkom (craigslist.com), komunistom intelektualne lastnine, profesorjem prava na Stanfordski univerzi Larryem Lessigom, ekonomistom gospodarskega izobilja Chrisom “Long Tail” Andersonom, urednikom revije »Wierd«, in novimi medijskimi mogotci tipa Tim O’Reilly in John Batelle.
Ideologija svetovnega spleta 2.0 je bila sijajno povzeta lansko leto v Montereyu, na konferenci »Technology Education and Design« (TED), ko je Kevin Kelly, über-idealist Silicijeve doline in avtor internetne utopije svetovnega spleta 1.0 »Deset pravil za novo gospodarstvo«6, povedal:
Predstavljajte si Mozarta pred tehnologijo klavirja. Predstavljajte si Van Gogha pred tehnologijo privoščljivih oljnih barv. Predstavljajte si Hitchcocka pred tehnologijo filma. Imamo moralno obveznost, da razvijamo tehnologije.
Toda, kjer Kelly vidi moralno obveznost, da razvijamo tehnologije, bi mi pravzaprav morali imeti – če nam je res kaj mar za Mozarta, Van Gogha in Hitchcocka – moralno obveznost, da razvoj tehnologije postavimo pod vprašaj.
Posledice svetovnega spleta 2.0 so same po sebi nevarne za vitalnost kulture in umetnosti. Njegove najbolj ohrabrujoče obljube temeljijo na zapuščini šestdesetih let – na strašljivem narcizmu, ki ga je Christopher Lasch tako daljnovidno označil kot obsesivno pozornost na realizaciji samega sebe.
Druga beseda za narcizem je »poosebitev«. Tehnologija svetovnega spleta 2.0 pooseblja kulturo tako, da bolj odseva nas, kot pa svet okoli nas. Blogi poosebljajo vsebino medijev tako, da je vse to, kar beremo samo naše mišljenje. Spletne trgovine poosebljajo naše preference tako, da nas pitajo z našim lastnim okusom. Google pooseblja iskanje tako, da je vse, kar vidimo, reklama za izdelke in storitve, ki jih že uporabljamo.
Namesto Mozarta, Van Gogha ali Hitchcocka je vse, kar dobimo z revolucijo svetovnega spleta 2.0, le še več »nas samih«.
Ideja o neizbežnem tehnološkem procesu je postala tako zapeljiva, da je bila preoblikovana v »zakone«. V Silicijevi dolini med temi največkrat citiran Moorov zakon določa, da se število tranzistorjev na čipu podvoji na vsaki dve leti, na ta način se vsaki dve leti podvoji tudi spominska zmožnost osebnih računalnikov. Na eni ravni je Moorov zakon seveda resničen in je vodilo ekonomije Silicijeve doline. Obstaja pa tudi določena prikrita etična dimenzija Moorovega zakona. Predpostavlja, da je vsak napredek v tehnologiji pospremljen z enakim napredkom človeštva.
Vendar, kot je prepričljivo pokazal Max Weber, je edini zares zanesljivi zakon zgodovine le zakon o nenamernih posledicah7.
Vsi vemo kaj se je v devetdesetih letih v času »dot.com« buma najprej zgodilo. Najprej je prišlo do nerazumnega bogatenja. Potem je »dot.com« mehurček počil; nekateri so izgubili veliko, še več pa je bilo takšnih, ki so izgubili nekaj denarja. V resnici pa se ni spremenilo nič. Veliki mediji so ostali veliki, skoraj vse drugo – z izjemo amazon.com in eBaya – pa je odmrlo.
Tokrat so posledice revolucije digitalnih medijev vsekakor veliko globlje. Apple, Google in Craigslist zares spreminjajo naše kulturne navade, naše načine zabave, naše načine dojemanja kdo sploh smo. Tradicionalne elitne medije digitalna tehnologija uničuje. Časopisi so v »prostem padcu«. Omrežno televizijo, moderno različico »dinozavra«, pretresa TiVo, ki je čez noč pokončal trideset sekundne reklame bloke. iPod izpodriva milijarde dolarjev vredno glasbeno industrijo. Medtem digitalno piratstvo, ki ga omogoča strojna oprema iz Silicijeve doline in podpirajo komunisti intelektualne lastnine kot je Larry Lessig, izčrpava prihodke uveljavljenim umetnikom, filmskim studiem, časopisom, glasbeno-založniškim hišam in piscem pesmi.
Je to slabo? Namen naših medijev in kulturne industrije – razen očitne potrebe, da zaslužijo denar in zabavajo ljudi – je, da odkriva, vzgaja in nagrajuje izbrane talente. Naši tradicionalni osrednji mediji so v zadnjem stoletju to delali z velikim uspehom. Premislite samo na Alfreda Hitchcocka in njegovo uspešnico »Vertigo« in na par drugih genialnih del z istim naslovom: knjigo iz leta 1999 z naslovom »Vertigo«, ki jo je napisal angleško-nemški pisatelj W. G. Sebald in pesem »Vertigo« iz leta 2004, ki jo je odpel irski rock-zvezdnik Bono. Hitchcock zunaj hollywoodskih studiev nikoli ne bi mogel ustvariti svojih dragih in kompleksnih filmov. Bono nikoli ne bi postal Bono brez »težko kategornih mišic« oglaševalske moči glasbene industrije. In W. G. Sebald, najmanj znan izmed omenjenih treh talentov, bi ostal neznan univerzitetni profesor, če ne bi neka visoko cenjena založniška hiša imela dovolj dobrega okusa, da je odkrila ter posredovala njegova dela. Elitni umetniki in elitna medijska industrija sta v sožitju. Če demokratiziraš medije, potem demokratiziraš tudi talent. Nenamerna posledica vse te demokratizacije, če parafraziramo apologeta svetovnega spleta 2.0 Thomasa Friedmana, je kulturna »pustinja«. Nič več Hitchcockov, Bonov ali Sebaldov. Le še pusti in plehak hrup navadnega mnenja – Sokratova nočna mora.
Medtem ko je Sokrat v Platonovi »Republiki« pravilno svaril pred nevarnostmi družbe, na katero vplivajo mnenja, so bolj moderni pisci distopije – Huxley, Brandbury in Orwell – dojeli »splet 2.0« prihodnost popolnoma zgrešeno. Veliko je bilo asociacij med vsevidnim, vsevednim Googlovim iskalnikom in Big Brotherjem iz »1984«. Toda Orwellov strah se je nanašal na izginotje individualnih pravic za samo-izražanje. Na ta način je bila za glavnega junaka romana »1984« Winstona Smitha, odločitev, da vzame v roke zarjavelo pero in izrazi svoje lastne misli, veliko dejanje upora:
Stvar, ki jo bo naredil, je bila, da bo odprl dnevnik. To ni bilo nezakonito, toda če bi ga odkrili, bi bilo nedvomno razumno, da bi ga kaznovali s smrtjo… Winston je vstavil konico peresa v držalo in ga vsesal, da je odstranil maščobo… Pomočil je pero v črnilo in potem za sekundo omahoval. Rahel drget je šel skozi njegovo črevesje. Da je na papirju pustil sled je bilo njegovo odločilno dejanje.
V svetu svetovnega spleta 2.0 nočna mora ni pomanjkanje, pač pa preobilje avtorjev. Ker se bodo s pomočjo digitalnih medijev želeli izraziti vsi, bo edino odločilno dejanje, če na papirju ne bomo pustili sledi. Ne pisati v znamenje upora zveni bizarno – kot del fikcije, ki jo je napisal Franz Kafka. Toda, nenamerna posledica prihodnosti svetovnega spleta 2.0 je lahko, da bodo avtorji vsi, medtem ko občinstva več ne bo.
Če že govorimo o Kafki, moramo omeniti zadnjo stran januarske številke revije »Poets and Writers« iz leta 2006, kjer je zapeljiva reklama v stilu svetovnega spleta 2.0, ki pravi:
Kafka se je trudil v anonimnosti in umrl reven. Ko bi imel vsaj spletno stran …
Torej, če bi Kafka imel spletno stran, bi se nahajala na naslovu kafka.com, ki je danes naslov v lasti norega levičarskega bloga, ki se imenuje »Piškotkovo poročilo«8. Prva stran te spletne strani citira besede, ki jih je Kafka napisal v svoj dnevnik:
Nimam denarja za stvari, ki sem se jih naučil, niti za stvari, ki sem jih prebral, niti za stvari, ki sem jih izkusil ali slišal, niti za ljudi niti dogodke; čutim, da nisem izkusil ničesar, ničesar se nisem naučil, da pravzaprav vem manj kot povprečen šolar, in da je tisto, kar vem površno, in da je vsako drugo vprašanje onkraj mojih sposobnosti. Nisem sposoben načrtno misliti; moje misli letijo v zid. Bistvo stvari lahko zagrabim v izolaciji, ampak sem popolnoma nesposoben koherentnega in povezanega razmišljanja. Dostojno nisem sposoben povedati niti zgodbe; pravzaprav tudi z muko govorim…
Ena nenamernih posledic gibanja svetovnega spleta 2.0 je lahko tudi to, da vsi kolektivno zapademo v vsesplošno amnezijo, kot jo opisuje Kafka. Brez elitnih osrednjih medijev bomo izgubili spomin na stvari, ki smo se jih naučili, prebrali, izkusili ali slišali. Kulturne posledice tega so strašne in zahtevajo avtoritativni glas vsaj Allana Blooma, če ne že tudi Oswalda Spenglerja. Toda tukaj v Silicijevi dolini, na robu dobe svetovnega spleta 2.0, smo ostali brez Bloomov ali Spenglerjev. Vse kar nam je ostalo je velika skušnjava državljanskih medijev, demokratizirane vsebine in avtentičnih spletnih skupnosti. In seveda blogov. Milijone in milijone blogov.
Andrew Keen je eden izmed najbolj podjetnih veteranov Silicijeve doline in kritik digitalnih medijev. Svoje prispevke objavlja na blogu TheGreatSeduction.com, pred kratkim pa je predstavil tudi aftertv.com, podcast o medijih, kulturi in tehnologiji.
Pričujoči prispevek je bil prvič objavljen 15. februarja 2006 v ameriškem konzervativnem tedniku The Weekly Standard.
Prevedla Leonida Kovačič