Zakonski okvir za sodni pregon
Nujno in temeljno načelo Angleške ustave je, da nam kralj ne sme škodovati. (Sir William Blackstone, Commentaries on the Laws of England (Komentarji k zakonom Anglije) (1765))
Noben živeči »Homo sapines« ni nad zakonom. (Kljub našim dobrim prijateljem in zakonskim prednikom preko oceana, je to dejstvo, ki ne zahteva citiranja.)
Z ozirom na stališča, ki jih zavzemam do zločinov Georga Busha, bi rad na začetku izjavil, da moja motivacija ni politične narave. Čeprav sem bil dolgo časa demokrat (če ni obstajal neki drugi prepričljivi razlog, da bi bilo drugače, primarno zato, ker se vedno zavzemam za »majhnega človeka«), moja politična opredeljenost ni toga. Na primer, v letu 2000 sem podpiral predsedniško kandidaturo Johna McCaina. V tem oziru je zame vseeno ali poroti podajam zaključno misel, ali pišem eno izmed svojih knjig, verodostojnost mi je vedno pomenila vse. Torej so moj edini gospodar in moja edina ljubica dejstva in objektivnost. Nimam drugih. Zato vam lahko – bralcem, ponudim stoodstotno jamstvo, da bi bilo, če bi demokratski predsednik storil to, kar je storil Bush, moje pisanje isto, identično kot ga boste sedaj prebrali.
Verjetno je zame najbolj osupljiva zadeva glede prepričanja mnogih, da je George Bush lagal ameriški javnosti o razlogih njegove vojne z Irakom, ta, da so liberalni kolumnisti, ki so ga tega obtožili, to komajda omenili in se nato v svojih kolumnah takoj premaknili k naslednjemu odstavku. Le zelo redko kak kolumnist doda, da bi zaradi tega Busha morali odpoklicati iz njegovega položaja. Če so obtožbe resnične, bi Bush seveda moral biti odpoklican, obsojen in odstranjen iz položaja. To je skoraj preveč očitno, da bi posebej izpostavljal. Toda zasluži si veliko več kot le odpoklic. V Ameriki očitno predsednike odpokličemo že zaradi sporazumnih, izven-zakonskih spolnih odnosov, ki jih nato poskušajo prikriti. Če predsednika odpokličemo že za to, potem, če predsednik na podlagi laži državo popelje v vojno, v kateri strašne nasilne smrti umre več tisoč ameriških vojakov in sto tisoče nedolžnih iraških civilistov, vključno z otroci in ženskami, celo dojenčki, mora biti kazen očitno veliko, veliko bolj stroga. To je zdrava pamet. Če bi bil Bush odpoklican in bi ga senat obsodil ter odstranil iz pisarne, bi še vedno bil svoboden človek, ki bi se zjutraj zbudil ob skodelici kave in sveže stisnjenega pomarančnega soka in prebral jutranji časopis, še vedno bi lahko potoval in živel privilegirano življenje, še vedno bi pripadal svojemu podeželskemu klubu in prejemal stoječe ovacije kadarkoli bi se odločil spregovoriti zvestim republikancem. Vse to kljub odgovornosti za več kot 100 000 strašnih smrti?1 Glede na to, kar je Bush storil, bi za vsakega, ki se zavzema za resnično pravičnost, le odpoklic iz položaja predstavljal šalo.
Poglejmo si način, kako so nekateri izmed vodilnih liberalnih »svetilnikov« (in seveda ostali, z izjemo nekaj tistih, ki priporočajo odpoklic) obravnavali vprašanje kazni za Busheve največje grehe. Paul Krugman, kolumnist pri New York Timesu je pisal o »lažni prodaji iraške vojne. Prisiljeni smo bili v nepotrebno vojno.« Dobro, se strinjam. Kaj sedaj? Krugman se samo premakne k naslednjemu odstavku. Toda, če je Bush z lažjo prisilil narod v vojno, kjer je umrlo več kot 100 000 ljudi, vključno s 4000 ameriškimi vojaki, kako se lahko samo premakneš k naslednjemu odstavku, kot da bi pisal o tem, da je Bush vikend preživel v Camp Davidu s svojo ženo? Ali ne bi moral biti za tisto, kar Krugman verjame, da je Bush storil, na nek način primerno kaznovan? Ali za zločin velikanskih razsežnosti ne obstajajo nikakršne posledice?
Al Franken je v oddaji Davida Lettermana izjavil: »Bush nam je lagal, da nas je lahko povedel v vojno«, in se hitro pomaknil k drugi temi, kot da bi rekel: »Bush nam je lagal glede proračuna.«
Senator Edward Kennedy je obsojajoč Busha izjavil: »Bushevo pačenje resnice je zavedlo Kongres pri glasovanju glede vojne,« in: »Noben predsednik Združenih držav se ne bi smel posluževati prirejanja resnice, da bi narod povedel v vojno.« Toda, senator Kennedy, če predsednik dela to, kar vi verjamete da je naredil, kaj potem? Spomnite se, Clinton je bil obtožen domnevnega poskusa prikrivanja sporazumnega spolnega odnosa. Kaj priporočate za Busha, ki je odgovoren za več kot 100 000 smrti? Nič? Naj ga ne imamo za odgovornega za svoja dejanja? To je edini zaključek, do katerega bi lahko prišel nekdo, ki bi vas poslušal. Toda zakaj, senator Kennedy, bi vi, kot vsi ostali, radi dali Bushu to svobodo?
New York Times je v uvodniku iz 17. junija 2004 objavil, da je pri »prodaji« naroda v vojno v Iraku… »Busheva administracija pred vojno prepričala večino Američanov, da je bil Saddam Hussein nekako povezan s terorističnim napadom 11. septembra, …s čemer je neopravičljivo »prodala« lažno trditev o iraški Al Qaedi Američanom.« Toda gospodje, če je to tako, kaj potem? New York Times o tem ni pisal. Kot vsi drugi je nadaljeval z naslednjim odstavkom, v katerem je pisal o nečem drugem.
V uvodniku iz 15. novembra 2005 je New York Times objavil, da »predsednik in njegovi glavni svetovalci … niso dovolili ameriškemu ljudstvu in celo Kongresu dostopa do potrebnih informacij, na podlagi katerih bi se lahko sami razumno odločali. Očitno je, da je Busheva administracija zavajala Američane o Huseinovem orožju in njegovih terorističnih povezavah.« Toda, »če je očitno, da je Busheva administracija zavajala Američane«, da so vstopili v vojno, za katero je na deset tisoče ljudi plačalo z življenjem, kaj sedaj? Brez kaznovanja? Če ne, po kateri teoriji? Se boste spet le pomaknili k naslednjemu odstavku?
Jaz se ne bom premaknil k naslednjemu odstavku.
Zgodaj decembra leta 2005, je vsedržavna javnomnenjska raziskava New York Timesa in CBSa pokazala, da je večina Američanov menila, da je Bush »namenoma pretental« narod v vojno v Iraku. Članek iz 11. decembra 2005, ki ga je objavil Los Angeles Times, je po navajanju te vsedržavne javnomnenjske raziskave zapisal, da ker je večina Američanov temu verjela, bo za Busha mogoče težko, da bo še naprej za vojno prejemal podporo Američanov. Drugače povedano, dejstvo, da je večina Američanov verjela, da jih je Bush namenoma pretental v vojno, ni imela zanj nujno kakšnih posledic. Edina posledica bi lahko bila ta, da bo mogoče poslej škodovalo njegovemu trudu, da bi pridobil nadaljnjo podporo vojni. Članek je torej poročal o učinku ugotovitev raziskave, kot da bi poročal o priljubljenosti, ali pomanjkanju le-te, o Bushevem stališču o globalnem segrevanju ali imigraciji. Ali ni avtor članka vedel, da je Bushevo vodenje države v vojno na podlagi laži (če je to res), enako temu, kot da rečemo, da je odgovoren za več kot 100 000 smrti? Nekdo, ki bere ta članek, tega nikoli ne bi vedel.
Če je Bush dejansko namenoma pretental narod v vojno, kakšna kazen je zanj primerna? Večina Američanov za umor le ene osebe že rutinsko zahteva, da se obtoženca usmrti. Če v tem primeru kot o obtožencu ne bi govorili o predsedniku Združenih držav, bi se razpravljanje o čemerkoli milejšem, kot je smrtna kazen, za nekoga, ki je odgovoren za več kot 100 000 smrti, zdelo norčavo.2 Toda tukaj imamo opravka s predsednikom Združenih držav.
Po drugi strani je bila intenzivnost besa do Busha v Ameriki taka (napram Clintonu ta bes nikoli ni prišel tako daleč, ker v obtožbah, ki jih je bil deležen, ni bilo ničesar takšnega, kar bi lahko izzvalo kakšen resnejši bes), da sem nič kolikokrat lahko slišal, da bi »moral nekdo poslati metek v njegovo glavo«. Na srečo so to le govorice, še večja sreča pa je, da to ni način, na katerega bi reševali probleme v Ameriki. V vsakem primeru, če bi ameriška porota spoznala Busha za krivega umora prve stopnje, bi se morali odločiti, kakšna bi bila primerna kazen, pri čemer bi bila ena izmed njihovih možnosti tudi izrek smrtne kazni.
Čeprav še nikoli prej nisem slišal, kar predlagam sedaj – da bi na ameriškem sodišču morali Busha sodno preganjati zaradi umora – je veliko ljudi menilo, da »bi Busha morali sodno preganjati zaradi vojnih zločinov« (predvsem za mučenje zapornikov v Abu Gharibu in Guantanamu) pred Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu na Nizozemskem. Toda ne glede na vse poskuse in namene, tega ne moremo storiti.
Zapis je izvleček iz knjige »The Prosecution of George W. Bush for Murder« avtorja Vincenta Bugliosija
Vincent Bugliosi je leta 1964 diplomiral iz prava. V svoji karieri je kot tožilec v okrožju Los Angelesa uspešno sodno preganjal 105 izmed 106 kaznivih dejanj v sojenjih pred poroto, med temi 21 tožb za umore, brez poraza. Njegovo najbolj znano sojenje je bil primer Charlesa Masona, ki je postal temelj njegove klasike »Helter Skelter«, ki je najbolje prodajana knjiga o resničnih zločinih v zgodovini založništva. Njegovo najnovejše delo nosi naslov »The Prosecution of George W. Bush for Murder«.
Prevedla Pija Samec