21. 2. 2009 Zofijina modrost

Zasebna strast, javno zapostavljanje

Kulturni status radia

POVZETEK

Čeprav je radio še zmeraj najpomembnejši množični medij veliko držav v razvoju, v bogatejših delih sveta pri širitvi informacij, snovanju politike in akademskem študiju dominirajo vizualni mediji – in so posledično deležni tudi največ pozornosti javnosti. Ta prispevek navaja protislovni učinek tega začaranega kroga zapostavljanja, pri katerem je radiu v javnosti dodeljen nizek status, kljub temu, da predstavlja pomemben element v zasebnem življenju posameznih poslušalcev. Zgodovinski razlogi za javno in akademsko zapostavljanje so kompleksni in avtorjev »Projekt raziskovanja radia« je tukaj le povzet. Cilj projekta je izboljšati situacijo v Veliki Britaniji ter vzpostaviti partnerske odnose z državami, ki želijo s pomočjo šolskega sistema radiu posvetiti pozornost, ki si jo zasluži.

KLJUČNE BESEDE

kulturne študije, medijske študije, radio, teorija radia

Uvod

»Radiokracija«, s svojimi 130 sodelujočimi in 85 raziskavami, je bil znak oživitve akademskega zanimanja za radio v Veliki Britaniji. Vrsta prispevkov iz tujine je britanske raziskovalce opomnila, da je v veliko državah v razvoju, radio še danes pomembnejši in uporabnejši medij kot televizija; in da pri akademskem delu ni nič bolj odsoten kot pri izbiri poslušalcev. A tukaj v Veliki Britaniji sta na področju kulturne agende, kljub znameniti zgodovini in zasluženem ugledu radia BBC, prevladala film in televizija. Podobno kot v najbolj naprednih industrijskih družbah je tisk dolgo nadomeščal naše govorne spretnosti. Pred nekaj več kot desetimi leti sva z Jerryjem Boothom zapisala, da je bil radio kot predmet raziskav teoretično premalo razvit in mu je za kritično presojo in analizo manjkal ustrezni jezik (Lewis and Booth, 1989: xiii). Uspeh »Radiokracije« kaže na to, da je trditev danes manj pravilna kot je bila, ko sva status radia povzela v naslovu najine knjige »Nevidni medij« (The Invisible Medium). Kljub temu sem mnenja, da je še zmeraj upravičeno trditi, da ima radio na področju kulturne politike, na mestih, kjer se sprejemajo politične odločitve, prenizek status. Slednje pa je povezano s statusom zvoka v primerjavi s sliko, a ne le v Veliki Britaniji, ampak tudi v ostalih zahodnih kulturah. Nazoren primer poimenovanja »Slišati pomeni verjeti« (»Hearing is Believing«), s katerim so pred leti poimenovali radijsko postajo z začasnim dovoljenjem za delo v Liverpoolu, ki je prenašala eksperimentalne vsebine z vsega sveta, in mednarodno konferenco o radiu, ki je leta 1996 potekala na Univerzi v Sunderlandu, ironično povezuje dejstvo, da v naši kulturi pri običajni rabi jezika prevladuje vizualna podoba.

V tem članku želim navesti razloge za tovrstno situacijo in nakazati nekatere znake, ki opravičujejo govorjenje o oživitvi akademskega zanimanja za radio.

Krog krepostnih, prikrita pregreha

Za moderne industrijske družbe je značilen radikalen razkol: radio je privatna lastnina vsakogar, a v javnosti ga ne prepoznava nihče. O javnem statusu radia se s svojo sposobnostjo branja znakov in konzumiranja kulture, pogaja skupina ljudi – vrla če želite -, a hkrati medsebojno odvisna skupina akademikov, zakonodajalcev, medijev in vseh nas, javnosti. Televizija ima monopol nad pozornostjo naklonjeno medijem in posledično tudi nad zakonodajalci. Kar se dogaja v zasebnosti, naše skrite pregrehe, ki so v naša življenja vpeta tako globoko kot ščetkanje zob ali zaklepanje vrat ponoči, jemljemo kot samoumevno. Nekaj nas o tem razpravlja in jasno je: mi radio poslušamo. Čeprav ta navada in intimne stvari, ki nam jih kot dobri prijatelj ponuja – je zaupanja vreden obveščevalec in »soundtrack« življenja – v javnosti skorajda ni omenjena. Dokaz za to je, da v obojestranskem parazitskem odnosu med britanskimi tabloidi in ostalimi mediji, radio po naslovnicah časopisov poseže šele, ko za prodajo časopisov poskrbijo trači o znanih osebnostih, nihče pa ničesar ne napiše ali pove o odnosu, ki ga imamo z radiem. Radio tudi nima večje vloge v javnih razpravah, pa naj bodo te formalne narave v parlamentu ali, kot je trenutno bolj običajno, pri medijski pokritosti dogodkov.

Eden glavnih razlogov za to je omamna privlačnost televizije, ne le za vse nas, ampak tudi za medije, vključno s televizijo samo. Ko televizija medijem posveti primerno pozornost, strokovnega znanja in komentarjev ne primanjkuje. Ugotovitve znanstvenih raziskav potrebujejo čas, da se prefiltrirajo v zavest novinarjev, zato je oživitev akademskega zanimanja za radio preveč nova, da bi že imela kakršenkoli vpliv. Novinarsko kratkovidnost je kljub akademskemu raziskovanju medijev v sklopu »Radiokracije« ponazoril John Humphrys kot glavni gost ter dolgoletni voditelj oddaje »Today« (Danes), najpomembnejše oddaje na 4. programu radia BBC, ko je priznal, da od študije o črni kroniki Medijske skupine Univerze v Glasgowu pred 25 leti, ni prebral ničesar.

Teoretična tradicija

Če podrobneje pogledamo akademske okoliščine, ki zadevajo radio, je infrastruktura področja na ravni visokega šolstva pomanjkljiva. Stanje slabe razvitosti, v našem primeru začaranega kroga – premalo raziskav, premalo knjig, premalo organiziranega oziroma podprtega študija tega medija – je še do pred nedavnim, na rastočem področju medijev in kulturnih študij, radio omejevalo. Vse to pa vpliva tudi na preostali del izobraževalnega sistema, na primer na pozornost, ki se radiu namenja v šolah, pa tudi na področjih zunaj izobraževanja: radijskim producentom, piscem in nastopajočim manjka kritična pozornost, ki so je deležni ustvarjalci na drugih področjih. V razumevanju programov poslušalci ne morejo povezati lastnih izkušenj z zgodovinskim in kritičnim ozadjem, ki jih druge stroke lahko predvidijo.

Kako je prišlo do tega? V zgodovini so predmete oziroma področja raziskovanja v veliki meri določale univerze, v prvi vrsti z raziskovanjem in objavljanjem strokovnih knjig, časopisov in dnevnikov, ki jih je podpiral aparat raziskovalnih štipendij in konferenc. Vsa ta dela so nato obdelali strokovnjaki na področju izobraževanja, da so lahko bila uporabna na različnih nivojih izobraževanja. Pojavila so se v učnih načrtih podprtih z učbeniki in izpiti, ki so jih sestavljale komisije, katerih kakovost so nadzorovale iste univerze. Podobno v novejšem času počne vlada, ki se ukvarja z nacionalnim učnim načrtom za osnovnošolski nivo.

Če se za trenutek preselimo k teoretičnim tradicijam, lahko negativen prikaz radija zasledimo v dolgoletni zgodovini teorije razlaganja učinkov medijev in javnosti. Radio je bil popularen na začetku te zgodbe, ko je »Urad za raziskave radia« na Princetonu raziskoval znamenito »marsovsko paniko«, ki je sledila dramski predelavi »Vojne svetov« (The War of the Worlds) (Cantril, 1940) Orsona Wellesa. Istega leta je Lazarsfeld objavil svoj »Radio in tisk« (Radio and the Printed Page, Lazarsfeld, 1940), nekaj let kasneje pa se je Herta Herzog lotila prve raziskave »teorije uporabe in zadovoljitve« pri poslušalcih radijskih nadaljevank (Herzog, 1944). Ko je televizija po popularnosti in gospodarski pomembnosti v poznih štiridesetih prehitela radio, ji je bilo namenjenega tudi več denarja za raziskave. Ameriški družboslovci so se od takrat osredotočili na televizijo.

V Evropi je bil odziv akademske skupnosti na nova medija radia in kina, po državah zelo različen. V Nemčiji, tako v Weimarski republiki še pred uvedbo nacizma, kot tudi po vojni, so se pisatelji in strokovnjaki za radio zelo zanimali. V Franciji je, kljub pionirskim raziskavam radia in konkretne glasbe (musique concrete) Pierra Schaefferja (Schaeffer, 1990), povojno intelektualno družbo najbolj privlačil film. Francoska filmska revija »Cahiers du Cinéma« je vplivala na razvoj raziskav o filmu in televiziji v Veliki Britaniji, kjer radio iz različnih razlogov ni nikdar veljal za »temo«1. Ko so se v osemdesetih v Veliki Britaniji pričele izvajati medijske in kulturne raziskave, je bil radio odrinjen na stran kot le vmesni korak v zgodovini oddajanja oziroma kot drugorazredni primer. Sodoben radio, v svoji politiki kot programih, bi prav lahko bil tudi neviden. In če zaokrožimo zgodbo učinkov oziroma javnosti v tistem času (osemdeseta leta preteklega stoletja), je bil radio odsoten iz celotnega razvoja etnografskega raziskovanja, ki je vzcvetelo iz razprave Stuarta Halla o »prednostnih pomenih« in se nadaljevalo z delom Morleya in Silverstona o domačem kontekstu in pomenu kulturne potrošnje.

Delni razlog za to bi lahko bila močna literarna tradicija, ki je od iznajdbe tiska in razširitve pismenosti težo polagala bolj na vidne kot pa slušne spretnosti. Čeprav so se v Veliki Britaniji raziskave filma in televizije za akademsko prepoznavnost morale boriti z literarno tradicijo, so v smislu, da poudarjajo vizualno branje, vendarle podaljšek tiskane besede. Radio in zvok, pa sta povezana s starejšo ustno in slušno tradicijo, katere sodobni sledovi so bili še do pred kratkim, akademsko dejansko neraziskani. Tega področja so se dotaknili tako antropologi, glasbeniki, govorni terapevti, zvočni artisti in nekaj radijskih producentov. Vse do nedavnega je bil odsoten le v teoretičnem delu medijskih in kulturnih študij2, v praksi pa je običajno le kaj več kot nekritično posnemanje tehnik novinarskega poročanja. Radio se dojema kot »prozoren« oziroma neproblematičen, česar posledica je, da se mora študent, ki ga teorija radia zanima, nenehno truditi za miselno zamenjavo radia za vizualen medij, zvoka za sliko in analize zvočnih figur za njihove vizualne ustreznice. Tovrstna zamenjava pa pogosto ni mogoča in je nujna nekakšna ekstrapolacija – ki je neizogibno tudi nezadovoljiva.

Kulturna politika

Za to vrzel v Veliki Britaniji so odgovorne strategije financiranja raziskav in izginevanje določenih potencialnih virov financiranja. V prejšnjih dveh desetletjih (in do nedavno) je bilo malo z radiem povezanih prošenj za financiranje naslovljenih na glavne organe (Ekonomski in socialno raziskovalni svet ter Britansko akademijo), še manj pa je bilo štipendij. Drugi potencialni viri financiranja so v zadnjem času izginili – »Poročevalsko raziskovalno enoto« (ki je bila del Britanskega filmskega inštituta) so ukinili, povzetek raziskave »Oddelka za radio« »Neodvisne poročevalske službe« pa ni bil ustrezno prenesen njeni naslednici, »Radijski službi«.

A posledice akademske odsotnosti niso vplivale le na univerze in kolidže. Radiu je posvečenih veliko manj časopisnih kritik kot pa gledališču, baletu, koncertom ali umetniškim razstavam, čeprav ga posluša na sto tisoče ljudi več kot jih obiskuje galerije, gledališča in koncerte. Od umika BBCjevega tednika »The Listener« (Poslušalec), izven strokovnega tiska ni rednega mesta za obširno in informativno razpravo na temo radia. Celo v časopisih, ki radiu namenjajo stalen prostor, se na kritike ne moremo zanesti oziroma predvidevati njihovega predznanja o tehničnem ali zgodovinskem razvoju, kot ga lahko pričakujemo od filmskih in televizijskih kritikov. Glavni vzrok je odsotnost kritične razprave o zvoku in radiu: čeprav so besede tiste, katerih se radio v največji meri poslužuje, dobimo občutek, kot da ne bi bilo besed, s katerimi bi lahko opisali bistvo radia.

Težava se je v Veliki Britaniji zaostrila z nedostopnostjo radijskih arhivov – presenetljiva situacija za državo, katere radijska dediščina je tako pisana. Kljub temu pa je močna prisotnost radia v zračnih valovih v nasprotju z dejstvom, da se ne pojavlja kot predmet študij in raziskav. Deloma je temu tako, ker radio izgineva – vsak dan, vsako uro – kar na videz opravičuje dejstvo, da se ga natančno ne preiskuje. Deloma pa pomanjkanje dostopnega ali objavljenega materiala iz radijskih arhivov doprinaša k popačeni predstavi o zgodovini radia, saj ljudski spomin na zlato dobo radia razvrednoti sodobno raziskovanje. Vsaj nedavna poplava zvočnih knjig na kasetah je razkrila obseg javnega zanimanja za zvočni medij, a zbirka radia BBC, ki je del BBC Worldwidea, glavnega proizvajalca na trgu, je odvisna od zgolj komercialnih odločitev, omejenih na ozek izbor programov, v največji meri na lahke zabavne oddaje in dramske predelave klasičnih literarnih del. Novejše originalne igre praviloma niso del njenega repertoarja. Komercialne radijske postaje sistematičnega zbiranja lokalnih oziroma nacionalnih govorjenih vsebin v arhivske namene ne izvajajo, čeprav so nominacije Radijske akademije za nagrado »Sony« (Sony Award) vsako leto poslane v državni zvočni arhiv.

Pomanjkanje poznavanja preteklosti radia prinaša s seboj, kot sem že navedel, politične posledice. Gromozanskih sprememb, ki so nastale tako pri komercialnih radiih kot pri radiu BBC, ni spremljal noben akademski raziskovalni program, ki bi o tem lahko obvestil javnost in sprožil javno debato. Prestrukturiranje radia BBC, njegova dvojna merila pri medijski politiki, ustanovitev »notranjega trga«, ki odgovornim urednikom na račun »hišnih« proizvajalcev vsebin dovoljuje nakup od zunanjih neodvisnih proizvajalcev, posledice koncentracije lastništva v komercialnem sektorju in hiter premik k digitalizaciji industrije kot celote, vsi bistveno vplivajo na radio in jih je zatorej nujno potrebno analizirati ter o njih razpravljati.3

Projekt raziskovanja radia in Mreža raziskovalcev radia

Povečevanje obsega in globine akademskega dela samo po sebi ne zadostuje, da bi vplivalo na glavni problem, ki je, kot sem ga identificiral sam, nizek kulturni status zvoka in radia. Da bi dosegli spremembe, moramo pritisniti na različna mesta v kulturnih ustanovah, kjer se sprejemajo odločitve o financiranju in politiki radia. Za mobilizacijo tega pritiska je treba javno mnenje izraziti preko medijev. Izvajanje te naloge sta si zadala »Projekt raziskovanja radia« in »Mreža raziskovalcev radia« in kratko poročilo o njunih dejavnostih, bo predhodnemu delu članka dalo širši kontekst.

»Projekt raziskovanja radia« se je pričel kot študija izvedljivosti, katere ugotovitve so bile, da ima britanska akademska skupnost veliko potrebo po neke vrste trajni ustanovi oziroma infrastrukturi za namene študija in raziskovanja radia. »Britanski filmski inštitut« je zlasti preko svojega »Oddelka za izobraževanje« tovrstno institucijo priskrbel filmu in televiziji, kar nakazuje na mojo splošno tezo, da radio česa podobnega ni imel na voljo. Projekt financira »Svet za ekonomske in socialne raziskave« v obliki triletne raziskovalne štipendije, ki jo kot avtor prejemam na »Londonski šoli za ekonomijo in politične študije«. Projekt je sestavljen iz vrste ukrepov ali pobud, ki vsebujejo: utrditev in širjenje kroga raziskovalcev ter učiteljev radia (1. ukrep); vzpodbujanje raziskav in akademskih objav (2. ukrep); razvijanje učnih materialov in metod (3. ukrep); izboljšanje dostopa do radijskih arhivov (4. ukrep); snovanje evropskega in mednarodnega partnerstva (5. ukrep); sodelovanje z drugimi organizacijami v okviru javnih dogodkov (6. ukrep).

Prvi vidnejši rezultat projekta je bila ustanovitev »Mreže raziskovalcev radia«, združenja predavateljev in raziskovalcev na ravni diplomskega in podiplomskega študija, katere cilj je vzpodbujanje študij in raziskav radia ter iskanje načinov za izboljšanje njegovega kulturnega statusa. Mreža ima lastno vodstvo in uslužbence, kot cilje pa je povzela zgoraj navedene ukrepe. Njeni ustanovitvi je v veliki meri botrovala pestra spletna razprava (radio-studies@mailbase.ac.uk), ki je postal tudi mesto za razprave med laiki in akademiki. »Projekt raziskovanja radia« je od vsega začetka užival podporo gospodarstva, ki se je razvila v zvezo z »Radijsko akademijo«, organizacijo radijske industrije podprte s strani radia BBC ter zasebnih podjetij. »Radijska akademija« upravlja s članstvom v mreži, skupen projekt, o katerem se dogovarja, pa je ustanovitev baze podatkov z radiem povezanih raziskav.

»Mreža raziskovalcev radia« je poskrbela za forum doslej izoliranega in nepovezanega kroga ljudi, da bi lahko medsebojno komunicirali. Ta krog vidno (slušno?) pridobiva na moči in začenja producirati materiale namenjene objavi, kar je nujen predpogoj za vzpostavljanje in razvoj kritične tradicije. Naloga mreže pa ni vaja iz ohranjanja nostalgije. Ko prične združevanje vplivati na vsakodnevno življenje, lahko opazimo nov pomen zvoka ter načine njegovega proizvajanja in dostave. Zvok, govor in glasba so bili zmeraj temeljni elementi vsake kulture. Prepozno smo lahko spoznali, da je bil radio le tranzicijsko sredstvo pri slušnem širjenju kulture. To je tudi čas, da premostimo oviro med osebno izkušnjo radia in njegovim javnim statusom, ter da mobiliziramo in »damo glas« tej prikriti strasti.

Ta članek povzema dele poglavja takrat prihajajoče knjige (Lewis, 2000).

PETER M. LEWIS je raziskovalni štipendist na oddelku za sociologijo na »Londonski šoli za ekonomijo in politične vede«, kjer je s svojim »Projektom raziskovanja radia«, ki ga je financiral »Svet za gospodarske in socialne raziskave«, skuša dvigniti akademski in kulturni status radia. Eden pomembnejših dosedanjih rezultatov je bila ustanovitev »Mreže raziskovalcev radi«a, katere vodja razvoja je tudi sam.

Naslov: Oddelek za sociologijo, Londonska šola za ekonomijo in politične vede, Houghton Street, London WC2A 2AE, UK. (elektronska pošta: p.m.lewis@lse.ac.uk)

Prevedla Marjetka Cvetko

Show 3 footnotes

  1. »Radio«  (Arnheim, 1936)  Rudolfa  Arnheima je edina predvojna izjema. Radio je bil tema prvega letaka (Powell,  1965), ki ga je objavil »Center za sodobne kulturne študije« Univerze v Birminghamu, ki je odločilno vplivala na kulturne študije v Veliki Britaniji, a kasneje ni dosegala večjih uspehov.
  2. Crisell (1994, popravljena izdaja knjige, ki je bila prvič objavljena leta 1986), Crisell (1997), Scannell (1996), Tacchi (1998), Shingler in Wieringa (1998), Crook (1999) in van Leeuwen (1999) so novejši znaki oživitve teorije o radiu, tako kot dnevnik »Sound Journal« in »simpozij« člankov britanskih štipendistov v majski izdaji časopisa »Journal of Radio Studies«  iz leta 2000.
  3. Predmet novejših individualnih raziskav so vsekakor posledice, vidne na lastniških trendih glasbene politike in urejevalnih postopkih ter verjetne posledice digitalizacije za večjo izbiro in raznolikost lastništva, nekaj izmed njih je bilo objavljenih v majski izdaji časopisa »Journal of Radio Studies« iz leta 2000 (uredil F.J. Chorba).

Spletno verzijo članka lahko najdete na naslovu: http://ics.sagepub.com/cgi/content/abstract/3/2/160

Viri in literatura

Arnheim, R. (1936) Radio. London: Faber & Faber.

Cantril, H. (1940) The Invasion from Mars: A Study in the Psychology of Panic. Princeton, NJ: Princeton University Press.

Crisell, A. (1994) Understanding Radio, 2nd edn. London: Routledge.

Crisell, A. (1997) An Introductory History of British Broadcasting.London: Routledge.

Crook, T. (1999) Radio Drama: Theory and Practice. London: Routledge.

Herzog, H. (1944) ‘Motivations and Gratifications of Daily Serial Listeners’, in W. Schramm (1960) The Process and Effects of Mass Communication, pp. 50 -5. Urbana: University of Illinois Press.

Lazarsfeld, P. (1940) Radio and the Printed Page: An Introduction to the Study of Radio and its Role in the Communication of Ideas. New York: Duell, Sloan & Pearce.

Lewis, P.M. (2000) ‘Radio Theory and Community Radio’, in N.W. Jankowski and O. Prehn (eds) Community Media in the Information Age: Perspectives and Prospects. Cresskill, NJ: Hampton Press.

Arnheim, R. (1936) Radio. London: Faber & Faber.

Cantril, H. (1940) The Invasion from Mars: A Study in the Psychology of Panic. Princeton, NJ: Princeton University Press.

Crisell, A. (1994) Understanding Radio, 2nd edn. London: Routledge.

Crisell, A. (1997) An Introductory History of British Broadcasting. London: Routledge.

Crook, T. (1999) Radio Drama: Theory and Practice. London: Routledge.

Herzog, H. (1944) ‘Motivations and Gratifications of Daily Serial Listeners’, in W. Schramm (1960) The Process and Effects of Mass Communication, pp. 50 -5. Urbana: University of Illinois Press.

Lazarsfeld, P. (1940) Radio and the Printed Page: An Introduction to the Study of Radio and its Role in the Communication of Ideas. New York: Duell, Sloan & Pearce.

Lewis, P.M. (2000) ‘Radio Theory and Community Radio’, in N.W. Jankowski and O. Prehn (eds) Community Media in the Information Age: Perspectives and Prospects. Cresskill, NJ: Hampton Press.

Lewis, P.M. and J. Booth (1989) The Invisible Medium. London: Macmillan. Powell, R. (1965) Possibilities for Local Radio. Occasional Paper No. 1, University of Birmingham Centre for Contemporary Cultural Studies.
Scannell, P. (1996) Radio, Television, and Modern Life. Oxford: Blackwell. Schaeffer, P. (1990[1946]) Propos sur la coquille: notes sur l’expression radio-phonique. Arles: Editions Phonurgia Nova.

Shingler, M. and C. Wieringa (1998) On Air. London, New York and Sydney: Arnold.

Tacchi, J. (1998) ‘Radio Texture: Between Self and Others’, in D. Miller (ed.) Material Cultures, pp. 25- 45. London: UCL Press.

van Leeuwen, T. (1999) Speech, Music, Sound. London: Macmillan.