Da bi sploh lahko začeli govoriti o odgovornosti intelektualcev, se moramo najprej vprašati kdo sploh je intelektualec. Ko slišimo besedo intelektualec si lahko predstavljamo univerzitetnega profesorja, priznanega misleca, pisatelja, pesnika, znanstvenika ali raziskovalnega novinarja. Sama beseda se lahko nanaša na širok spekter oseb iz raznolikih področij, z različnimi poklici in položaji v družbi. Ko ugotavljamo kaj imajo vsi našteti ljudje skupnega se lahko ustavimo pri sami etimologiji besede. Intelektualec vsebuje koren intelekt, ki pomeni um oz. razum, za intelektualca torej velja, da mora znati dobro uporabljati svoj um, s katerim rešuje določene probleme z različnih področij, od naravoslovnih in družboslovnih znanosti, do humanistke. S tem sem intelektualca definiral v najširšem smislu.
Poglejmo še nekaj drugih možnih definicij intelektualca. Klasična definicija intelektualca po Noamu Chomskem, predstavljala moškega aristokrata z visokim in spoštovanim položajem v družbi, ki se je šolal na najboljših šolah in so ga vzgajali in izobraževali z namenom, da bo slej ko prej prevzel svoje mesto v vrhu družbene hierarhije, njegova glavna naloga je bila torej opravičevati obstoječi družbeni red in s svojim znanjem dajati videz urejenosti, racionalnosti in nujnosti obstoječega stanja. Temu modelu intelektualca Chomsky zoperstavi ideal, disidentskega intelektualca, ki je sumničav do oblasti, kritizira nepravičnost družbenega reda, se izpostavi za pravice nemočnih, zagovarja pravičnost in se bori za resnico. Za oblast je takšen intelektualec v najboljšem primeru nadležen, v najslabšem pa nevaren; posledično, oblast naredi vse, da onemogoči njegovo delovanje in včasih celo ogrozi njegovo življenje. Intelektualec se, če je zvest svojim načelom, ne podredi volji oblasti ampak v zadnji instanci imigrira drugam, kjer nadaljuje svoje družbeno kritično delo.
Predstavil sem dva ideala, zastavi se vprašanje, zakaj bi intelektualec izbral drugega, zakaj bi tvegal svoj status, ugled in ostale ugodnosti, ki so mu na voljo in jih je pridobil tako rekoč v potu svojega obraza? Zakaj ne bi rajši užival v pošteno zasluženih sadovih svojega dela in v miru opravljal svojega intelektualnega dela? Komu je na koncu koncev dolžan polagati račune?
Menim, da je intelektualec dolžan izbrati drugo pot, kako daleč mora po njej iti, pa je lahko stvar razprave. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da je intelektualec dolžan opraviti svojo vlogo kot družbeni kritik in peta veja oblasti in se ne podrediti nikomur drugemu razen svoji lastni vesti.
Intelektualec je v družbi na privilegiranem položaju. Družba mu priznava avtoriteto, ki izhaja iz njegove strokovnosti. Njegova moč ne izhaja iz kapitala, ne iz sile, s katero bi lahko deloval na druge, ni mu podeljena kot je podeljena politiku s strani ljudstva in prav tako ne s strani Boga. Predpostavimo, da mu prav tako ni podeljena s strani institucije, ki ji pripada. Družba njegovo mnenje upošteva, ker upravičeno verjame, da pozna stvar, o kateri govori. Njegove trditve imajo težo, ker so podkrepljene z razlogi, ki jih zna jasno in enostavno razložiti na preprost način. Vsi poznamo znan rek, da je pero močnejše od meča. Intelektualec lahko zavihti pero proti oblasti, ki je skorumpirana, ali proti posamezniku, ki poskuša nalagati množice. Poleg tega ima intelektualec v svoji skupnosti dostop do podatkov, ki so pomembni za državljane, ko le ti aktivno sodelujejo v oblikovanju politike neke države. Razjasni lahko zapleteno govorjenje strokovnjakov na specifičnem področju in pokaže slabosti argumentov politikov, ki želijo s polresnicami in enostransko predstavljenimi dejstvi prepričati ljudstvo o svojih dobrih namenih. Lahko bi rekli, da je njegova vloga tudi deloma pedagoška, četudi sam morda aktivno ne poučuje. Ima torej možnost, da s svojo osebnostjo in znanjem močno vpliva na javno življenje. Iz moči, ki jo poseduje izvira njegova odgovornost do sodržavljanov in ljudi nasploh. Privilegij, ki mu je dan z njegovo inteligenco in položajem mora nekako upravičiti. Upraviči ga lahko tako, da povzdigne svoj glas, ko je to potrebno, četudi s tem tvega izgubo določenih ugodnosti. Splošno je znano, da se totalitarni režimi najprej znebijo intelektualcev, saj so jim ti najbolj nevarni. Za intelektualca pa sama strokovnost ni dovolj, pomembna je tudi jasna etična drža in moralna integriteta. Zavzemati se more za vrednote kot so resnicoljubnost, pravičnost in kritičnost in v njihovem izvajanju ostati dosleden.
V zgodovini poznamo več primerov intelektualcev, ki so dosledno izvajali svoja načela ne glede na posledice. Začnemo lahko s Sokratom in Jezusom, v sodobnosti lahko nadaljujemo z Martinom Lutrom Kingom in z člani gibanja Solidarnost, ki so se uprli totalitarističnem režimu na Poljskem in nedavnimi intelektualci v Južni Ameriki, ki so se zoperstavili modernemu »Imperiju« ZDA.
Od današnjega intelektualca verjetno ne moremo zahtevati, da na vrat na nos tvega svoje življenje ali celotno kariero, je pa dolžan, da povzdigne svoj glas, ko je to potrebno in zastavi svoj ugled za vrednote, ki sem jih omenil prej. Ko apatija preplavi tudi tiste člane družbe, ki bi morali predstavljati varovalo za demokracijo in svobodo, je tiranija bližje kot se morda zavedamo.
Objavljeno v sklopu oddaje Zofijinih na radiu MARŠ