22. 1. 2013 Zofijina modrost

Družbena perspektiva onkraj levičarstva

I

Pri pojmih, kakor sta levica in levičarstvo, je vedno treba pojasniti, kako jih razumemo, še posebej, če naj z njihovo pomočjo razmišljamo. Bistveno je, da ju nimamo za etiketi, kar počnejo vladajoči politiki in mediji, ampak da rekonstruiramo njun družboslovni pomen. Šele to nam bo omogočilo, da razumemo, zakaj je njuna vladajoča raba tako zelo utesnjujoča in se upira pameti, namesto da bi nam omogočala mišljenje in delovanje.

Levica v političnem pomenu besede ima jasen zgodovinski izvor. Zgodovina tega pojma je zgodovina sodobnih družb od francoske revolucije leta 1789 dalje. Levica so bili tisti, ki so v prvi skupščini po osvoboditvi Bastilje, v generalnih stanovih, sedeli na levi in so zahtevali, da je revolucija dosledna, se pravi, svobode, enakosti in bratstva ne more biti, dokler imamo kralja in dokler država ni ločena od cerkve. V 19. stoletju, ko kapitalisti kot vladajoči razred spodrivajo plemstvo, se pojem levice zakomplicira, ker dobi hkrati dvojen pomen. Nasproti konservativnim strankam, ki podpirajo plemstvo in cerkev, so levica liberalci in zmerni demokrati. Levo od njih pa so zdaj radikalni demokrati, socialisti, komunisti in anarhisti. Njihovo skupno politično izhodišče je, da pod vladavino privatne lastnine enakost pred zakonom upravičuje in omogoča naraščanje družbene neenakosti, zaradi katere večina ljudi dejansko ni svobodna, bratstvo v taki družbi pa je fikcija. Kot »sredina« se zato vse odtlej pa do danes lahko predstavljajo politične sile, ki dejansko zastopajo kapital in družbeni status quo, medtem ko levico zaznamuje težnja po radikalnih družbenih spremembah kot udejanjenju vrednot francoske revolucije. Velja torej poudariti dvoje: 1) Socialisti, komunisti, anarhisti veljajo za »levico«, ker vztrajajo, da revolucija ni vzpostavila trajne oblike družbe. Mogoče in potrebne so radikalne družbene spremembe, navsezadnje odprava kapitalizma. Značilnost radikalnih družbenih sil je radikalen politični program, ki je v vseh primerih, kljub velikim razlikam v vsebini in v predlaganih načinih, kako ga uresničiti, tudi pozitiven program: družba, v kateri se vsak lahko v polni meri uresniči kot človek; 2) v zoženi perspektivi vsakdanjih spopadov med strankami v polju parlamentarnega pluralizma pa je »levica« kontraren pojem, se pravi, da njegovo vsebino odločilno zaznamuje zaprt odnos do nasprotja, »desnice«. V tem zaprtem odnosu para nasprotij levice ne določa njena pozitivna vsebina, pač pa nasprotovanje desnici (ne glede na njuna programa).

Med prvo in drugo točko je dialektična napetost. Aktivni pol v družbi po francoski revoluciji in revolucijah, ki so sledile, prek oktobrske revolucije in drugih komunističnih revolucij in osvobodilnih gibanj, so bile sile, ki so hotele uresničiti neuresničene obljube buržoazne, kapitalistične družbe. V dvopolni podobi družbe so bile sile za spremembe nujno dojete kot levica, v primerjavi z njimi so obramba doseženega ali poskusi vrnitve v preteklost avtomatično bili dojeti kot desni. Skratka, v političnem teatru para nasprotij – kar je evropska uradna politika še danes – se politična nesoglasja neizogibno kopičijo na levem polu, kjer se zavzemajo za spremembe, medtem ko silam statusa quo avtomatično pripade bonus, da so sredina. Kdo je desnica, je določeno v relaciji do levice; če se imajo zagovorniki sprememb vsi za levičarje, nasprotujejo pa si glede prihodnosti, potem drug drugemu odrekajo, da so levica, in se pošiljajo k hudiču, se pravi, na desno. Desnici ni treba narediti nič za to, da velja za desnico, zlahka pa obvelja za sredino: dovolj je, da najde in prepove vsaj enega desnega ekstremista, pa je že »desna sredina«.

Najresnejšemu poskusu družbene spremembe v 20. stoletju, oktobrski revoluciji, dolgujemo konceptualni razmik med komunizmom in levičarstvom. Tu moram narediti rahel ovinek. V Sloveniji je komunizem spet nespodobna beseda, veliko hujša, kakor če v cerkvi rečeš fuk. Izvirno pa so gibanja za skupno lastnino produkcijskih sredstev in razdelitev dobrin po potrebah vsem ljudem oblika upora proti družbeni neenakosti povsod, kjer temelji huda neenakost na privatni lastnini. Komunistična gibanja so starejša od kapitalizma in ni jih konec, odkar so ekscesi leninističnih, stalinističnih in maoističnih strank diskreditirali ime »komunizem«. Nasprotno; zdajšnje naraščanje neenakosti spodbuja gibanja za preseganje kapitalizma, pa čeprav ta s komunizmom 19. in predvsem 20. stoletja nočejo imeti nobene povezave.

Bistveno za Marxov koncept komunizma je, da gre za gibanje za razrešitev protislovij, ki jih v svetovnih razmerjih poraja kapitalistični način produkcije in se z razvojem kapitalizma zaostrujejo. V marksistični perspektivi je komunizem samo tisto družbeno gibanje, ki je sposobno združiti vse napredne sile družbe, da izpod jarma kapitala rešijo napredno družbeno vsebino, razvoj produktivnih sil človeštva, in to vsebino naredijo za pozitivno vsebino življenja vseh članov družbe. Zato Brecht vztraja, da komunizem ni skrajnost, ampak je sredinsko gibanje. Zato je Lenin namenil ostro kritiko levičarstvu kot »otroški bolezni komunizma«. Levičarji so tisti, ki so zase prepričani, da so naprednejši od drugih, zato silijo gibanje za družbene spremembe v nepremišljene in neupravičene poteze, ki jih družba zavrne in ki zato družbene spremembe odvračajo in kompromitirajo.

Levičarstvo je torej posebna vrsta politične zavesti, političnega prepričanja: moji pogledi, nazori, program so bolj napredni od drugih; je elitistična in izključujoča zavest. Pravi levičar sumi druge levičarje, da niso pravi levičarji. Potencialno, če bi sprejeli njegove ideje, bi lahko bili; kolikor jih ne, se jih razkrinka, da niso tisto, za kar se razglašajo. Zato je levičarstvo avtodestruktivno. Obenem levičar vedno govori v imenu vse levice kot te potencialne moči. Kot vrsta identitete se levičarstvo miselno vzpostavlja v razmerju do nasprotnika, v realnem političnem življenju pa se levica razkraja v serijo raznorodnih odnosov z desnico, ki segajo v pahljači od podreditve desnici do načelnega zavračanja in izstopa iz polja parlamentarizma.

Da bi razumeli, kaj danes pomenita levica in levičarstvo, je torej treba poznati in razumeti zgodovino zapletenih razmerij med političnimi projekti preseganja kapitalizma v Evropi v 20. stoletju. Socialne države na Zahodu ne bi bilo brez zmage boljševikov v oktobrski revoluciji. Ta socialna država je bila kompromis med kapitalom in delavskim gibanjem, na katerega je kapital pristal iz strahu pred revolucijo in pred komunizmom. Razkol med socialno demokracijo, ki je po oktobru vse do 60. letih prejšnjega stoletja v svojem programu še imela »komunistični« program podružbljenja lastnine, in »komunističnimi« režimi, ki so v državnih rokah centralizirali lastnino in odločanje o njej, je bil še zmeraj razkol med dvema različnima projektoma trajne preobrazbe kapitalizma v pravičnejšo družbo.

Erozija pojma levice v obdobju od 60. let do danes sovpade z odpovedjo večine političnih sil, ki so se imele za levico, trajni družbeni preobrazbi, in s sprejetjem kapitalizma kot horizonta politične domišljije. Upoštevajmo dvoje. Najprej to, da je levičarska kritika komunističnih in socialdemokratskih partij v Zahodni Evropi, pa tudi v Jugoslaviji, v 70. letih sebe še razumela kot novo levico, kot pravo levico. Kljub temu, da so v 40 letih od takrat večinoma sprejeli kapitalizem in parlamentarizem kot obzorje svojega delovanja, se večina izmed njih še zmeraj identificira kot levica. Večinoma se je njihova agenda skrčila na libertarno nasprotovanje nacionalizmu in šovinizmu in na obrambo posameznikovih pravic in svoboščin, socialno državo pa častijo bolj kot abstrakten ideal, kakor da bi v svojem programu bili sposobni argumentirati, kako lahko socialna država preživi v družbeno-ekonomskem okviru, na katerega pristajajo. Levičarska identiteta je v Evropi danes obrambni mehanizem v psihoanalitičnem pomenu besede: prikriva nemoč levičarske pozicije in izgubo družbenega smotra in se oklepa nekega videza, kaže namreč prijaznejši obraz od neoliberalističnega. Zdi se mi, da je Žižek temu rekel »kapitalizem s človeškim obrazom«. Le da Žižek v svojih analizah naredi premestitev: ko analizira levoliberalno stališče, ga sesuva kot multikulturalistično ideologijo. Sam se ob tem izrecno razglaša za komunista, medtem ko obzorje svojega političnega razmišljanja še vedno razume kot levico. S tem prikriva, da je naslovnica njegove kritike de facto levica, njegovo sporočilo pa je navsezadnje, da se mora levica med liberalizmom in komunizmom odločiti za komunizem. Sporočilo zamuja, kolikor se je levica v Evropi že odločila za liberalizem, k temu pa je vsaj v Sloveniji nemalo pripomogel tudi Žižek. Tisti intelektualci slovenske nove levice, ki so v 70. letih delali Tribuno, Probleme Razprave in Časopis za kritiko znanosti, so bili na prelomu iz 80. let z nekaj izjemami intelektualna gonilna sila LDS, torej stranke, ki se je izrazito profilirala kot liberalna.

V Zahodni Evropi se je levica, povedano na kratko, pustila kupiti kapitalu. Natančneje, pristala je na to, da bo v globalni delitvi dela, ki je zagotavljala prelivanje denarja in moči od nerazvitih držav k razvitim, zadovoljna z drobtinicami, in ne bo nasprotovala družbeno razdiralnim, izkoriščevalskim, za naravo in ljudi uničujočim oblikam, v katerih kapitalistična akumulacija prodira v Azijo, Latinsko Ameriko in Afriko. Socialna država v Evropi je temeljila najprej na zgodovinskem kompromisu med kapitalom in delom po oktobrski revoluciji in 2. svetovni vojni, kasneje pa na hegemoniji zahodnega kapitala v svetu. Leto 1989 je levica pretežno razumela kot znamenje, da se popolnoma odpove preobrazbi kapitalizma v kaj drugega – »tretja pot« Blaira, Giddensa ali Habermasa nikoli ni bila kaj drugega kot ideološko upravičenje te odpovedi, ki odmisli globalne ekonomsko-politične temelje zahodne blaginje in si rajši zamišlja idealizirano podobo družbene harmonije v razvitih družbah (kar je v bistvu adaptacija socialdemokratske vizije harmonične družbe komunistične prihodnosti na kapitalistični horizont, a z odmišljanjem realnih pogojev prosperitete Zahoda).

Neoliberalizem je ekonomsko in ideološko okolje, v katerem je globalni kapitalizem z odprtjem velikanskih novih zalog poceni delovne sile, tudi intelektualne in raziskovalne, dejansko spodkopal konkurenčnost v primerjavi z Azijo ali Latinsko Ameriko privilegirane evropske delovne sile. Vzhodna in Južna Evropa sta samo tisti del Evrope, ki je bil najbolj ranljiv: na eni strani zaradi tranzicije in razprodaje družbenega bogastva ob prehodu v kapitalizem, na drugi zaradi klientelistične neracionalne variante »socialne države«. Levica je v Evropi sprejela padec »komunizma« kot konec »utopij« in ni opazila, da ni več zgodovinskih pogojev za družbeni kompromis, ki mu pravimo »socialna država«. Levica se mora oklepati zastarelih znamenj različnosti od desnice, podedovanih iz minulih družbenih bojev (partizani in domobranci, na primer) in/ali pretežno površinskih (npr. enačenje levice z »urbano« in desnice s »podeželsko« kulturo). Ta znamenja vedno slabše prikrivajo, da ni glede družbenih perspektiv med strankami, ki zastopajo levico, in drugimi, prav nobene razlike. Zato nadaljnji obstoj nasprotnih blokov levice in desnice v Evropi in v Sloveniji služi samo interesom velekapitala, saj ustvarja videz izbire tam, kjer je ni. Zakaj to bolj prizadene levico? Ker njeni tradicionalni volivci in volivke pričakujejo od nje spremembe, ki jih po tradiciji obljublja; desnici tega ni treba, ker nikoli ni obljubljala drugega kakor tisto, kar že je, ali pa je v njeni domišljiji bilo v preteklosti, dokler nam tega ni vzel nekdo drugi, ki mu moramo zdaj vzeti nazaj, pa bomo tisto spet imeli.

Sodobna desnica namreč že dolgo ni več preprosto zastopnica privilegiranih. Že ves čas po francoski revoluciji se poražene sile posvetne in cerkvene aristokracije povezujejo z zastopniki žrtev napredka. Krščanske in ljudske stranke so ideološko uspešne v socialnih in geografskih okoljih, kjer se družbene spremembe kažejo kot vdor bodisi kapitala, bodisi države, v družbena razmerja, ki bi jih lahko označili kot pretežno malomeščanska, kot na pol osebna razmerja blago hierarhične odvisnosti in povezanosti na lokalni ravni.

Paradoksno se lahko boj med desnico in levico zaostruje prav zato, ker ne izraža temeljnih družbenih nasprotij, ampak politični teater, kjer se družbeni konflikti odigravajo v premeščeni in močno izkrivljeni obliki. V Sloveniji levico zdaj tepe to, da si po padcu samoupravnega socializma večine družbenega premoženja niso takoj prigrabili emigranti in/ali globalni kapital, pač pa člani ali priskledniki tranzicijske politične oblasti. V vseh tranzicijskih državah je bil pogoj hitrega padca »komunizma« to, da so »komunisti« oblast v imenu monopolne stranke lahko spremenili v lastniške deleže in postali tranzicijski kapitalisti. Posebnost Slovenije je, da je bistveni del domačega kapitala nastal z izčrpavanjem podjetij in s političnimi privilegiji. Delavci v Sloveniji poznajo »svoje« kapitaliste. Kriza bo samo pospešila proces centralizacije in globalizacije kapitala, do katerega je na Poljskem, Češkem, Madžarskem prišlo že pred 20 leti, ki pa se bo pri nas kazal kot razprodaja dežele tujcem šele v letih, ki prihajajo.

Zato je levica v Sloveniji danes tako razsuta in zato Janša misli, da jo lahko dotolče. Slovenske prihodnosti pa ne uteleša Janša, ampak Šušteršič. SDS in NSi asistirata pri razgradnji socialne države, ker je v njuni domišljiji to »dokončni obračun z levico«, Pahor pa zato, ker bi rad bil slovenski Blair, ne opazi pa, da so v Britaniji laburisti bili na oblasti v mestu, ki je svetovni finančni center, in v času blaginje, in so lahko naredili s Cityjem deal socialni mir za obresti od obresti. Pahor je med svojo vladavino samo pokasiral del kazni za vlogo, ki jo je levica v slovenskem političnem razredu odigrala pri tranziciji.

II

Kaj je vsebina krize, v kateri je Evropa? Ekonomisti, tudi najboljši, se z njo ukvarjajo skoraj izključno samo kot s ciklično ekonomsko krizo, za katero »stroka« pozna rešitve, pa se ne more dogovoriti za njih deloma iz strokovnih razlogov (neoliberalci zahtevajo ukrepe, ki bodo omogočili trgu, da deluje; kejnezijanci verjamejo, da morajo biti intervencije države drugačne in močnejše), deloma pa političnih: deloma politični interesi, deloma zastarela zakonodaja onemogočajo uresničevanje ukrepov, ki jih zahtevajo ekonomisti, da bomo imeli gospodarsko rast. Čeprav je nekaterim jasno, da se v krizi spreminjajo razmerja moči med gospodarstvi in državami v svetu, pa si vsi zamišljajo, da je »izhod iz krize« kratkoročen projekt, omejen pretežno na EU, češ, drugod so že zunaj. Prav vsi poudarjajo, da je treba doseči večjo konkurenčnost in gospodarsko rast, skratka, še več ravnanja, ki je svet pahnilo v krizo.

Taki razlagi nasprotuje nekaj družboslovcev, recimo zgodovinar ekonomije Robert Brenner, ki že dolgo opozarja ne le to, da se nahajamo v strukturni krizi globalnega kapitalizma, o kakršnih sta pisala recimo Wallerstein in Arrighi, ampak tudi interpretira ekonomsko dogajanje v svetu v zadnjih desetletjih kot raztegnjeno tipično krizo kapitalizma, namreč krizo hiperprodukcije1. Brezposelnost narašča, rasti ni, investicije se že desetletja stekajo bodisi v finančne špekulacije, bodisi v vojaške projekte, ki naj s strategijo šoka na terorističen način zagotovijo razširjeno akumulacijo globalnega kapitala, saj je trg tistih, ki lahko trošijo, po eni strani zasičen, po drugi omejen.

Odziv EU na krizo sploh ni odziv na vzroke krize. Politični razred v EU nič manj kot v Sloveniji povsem verjame religiozni dogmi, da moramo zagotoviti večjo konkurenčnost in rast. Vsiljeno nemško zlato pravilo je predpis, kako bi nasilno poenotili davčno politiko držav EU, ker denarne politike države ne nadzorujejo več, da bi sploh lahko konsistentno pomagali gospodarstvu. Pri tem Merkozy zanemari dejstvo, da bodo socialne posledice obubožanje celih držav, izseljevanje prebivalstva, obubožanje delov prebivalstva tudi v bogatejših državah, padec socialne države v večini držav Evrope prej ali slej imeli porazne družbene in politične posledice, zaradi katerih se bodo zdajšnji ukrepi izkazali za pot v katastrofo.

Realnost Evrope je ob tem, da širjenje EU pomeni vse večjo nemoč prebivalstev in držav v razmerju do kapitala, naraščanje socialne neenakosti in nižanje družbene blaginje ter izginjanje družbene solidarnosti. Vendar to, da Slovenija nima dovolj vpliva, da bi spremenila nemško ali francosko politiko, še ne pomeni, da si mora prepovedati misliti z lastno glavo – kar počne – in da mora poslušati druge ne glede na usodo ljudi, ki jim vlada – in tudi to počne. Minimum razumne politike bi bil, močno angažirati vsa področja družbenega življenja, tudi navadne ljudi, ne samo strokovnjake, za razpravo o tem, kako zagotoviti temeljno družbeno solidarnost v viharnih časih, ki nas čakajo. Z ukrepi na horuk, ki jih zanima samo kratkoročna izravnava bilance, ne pa prihodnost, z razgrajevanjem socialne države, izkoriščanjem izrednih razmer za čistke in obračunavanje, z naraščanjem družbene neenakosti, z razprodajo premoženja, z odsotnostjo ne samo lastne državne politike, ampak tudi brez ambicije vladajočih, da bi Slovenija sploh imela lastno politiko, nimamo prihodnosti.

Vzeti krizo resno, se pravi najprej vedeti, da nas v naslednjih letih čakajo popolnoma nepredvidljive preizkušnje in zgrešeni poskusi ukrepanja, ki bodo spreminjali smer za 180 stopinj. V takih razmerah je elementarna družbena solidarnost temeljna vrednota in celo temeljna družbena potreba. Samo na njej lahko temelji minimum medsebojnega zaupanja, ki je nujno, da nasprotujočih si pogledov na morebitne družbene rešitve ne razumemo kot sovražnih stališč, ki bi zahtevala, da nasprotniku zapremo usta ali ga celo likvidiramo, ampak ga razumemo kot sogovornika, ki ga nujno potrebujemo, da imamo alternativo in si lahko premislimo, pa tudi zato, ker nam nasprotna mišljenja poosebljajo potrebe, interese in življenja, ki so drugačni od naših, a jih moramo priznavati in upoštevati, da bodo drugi priznavali in upoštevali nas.

Vzeti krizo resno, se pravi, predvidevati poteze tistih, ki »od zunaj« odločajo o naši usodi, ne zato, da jim lezemo v rit, pač pa, da nam bodo po možnosti koristili, ali pa vsaj čim manj škodovali. Perspektiva družbenega razvoja mora biti svetovna, ne »domača«, in dolgoročna, ne do roka za reprogramiranje dolgov čez dva meseca in tudi ne do leta 2014, 15 ali 16, ko bomo po napovedih sodobnih astrologov, se pravi ekonomistov, »izplavali iz krize«.

Vzeti krizo resno, se pravi, imeti lastno, dolgoročno vizijo družbenega razvoja. In če to vemo, vemo tudi, da mora biti razvoj trajnosten. Kaj to pomeni? Amartya Sen je preprosto povedal, da je to tak razvoj, ki mogoča, da bodo dobro živeli tudi naši vnuki, ne samo mi. Njegova zasluga je, da je pozornost ekonomistov razširil na kvalitativne vidike družbene blaginje in da je postavil razvoju družbeno merilo: blaginje morajo biti deležni vsi2. Od tod dalje pa so lahko ideje ekonomistov nasprotne temu, kar vedo ekologi. Na planetu z omejenimi viri morajo organizmi vseh vrst, če hočejo na dolgi rok živeti skladno z drugimi, omejiti svojo potrošnjo in svoje potrebe. Kapitalizem je v neuskladljivem nasprotju s trajnostnim razvojem, saj je imperativ rasti notranja nuja kapitalistične produkcije. Zakaj? Ne zaradi pohlepa posameznih preveč pohlepnih kapitalistov. Pohlep je, če trošimo več, kakor bi si smeli privoščiti, še posebej, če si nekateri drugi ne morejo privoščiti niti najnujnejšega. V tem smislu je pohlepnih večina ljudi v bogatem svetu, pohlepni pa smo zato, ker nas v to sili kapitalizem kot sistem. Pohlep kapitalizma je sistemski. Če se produkti prodajajo na trgu po proizvodni ceni, je treba proizvajati čim ceneje in produkt prodati; tisti, ki ga kupi, mora imeti denar in mora misliti, da potrebuje, kar mora kupiti. Zato potrebuje ta sistem razširjeno reprodukcijo, akumulacijo, prodiranje v nove kraje in v nove sfere družbenega življenja. Zato mora delavce čim bolj izkoriščati, čeprav morajo potrošniki čim več trošiti. Zato mora biti vedno več brezposelnih, če naj tisti, ki so dovolj poceni, dobijo delo itn. V vsakem primeru se mora proizvajati, trošiti, odmetavati vedno več.

Vzeti krizo resno, se pravi vedeti, da je kapitalizem vsak dan bolj nemogoč, vsak dan nevarnejša utopija. Vendar pa to tudi pomeni, da nimamo pravice, da bi vsak svojo alternativno utopijo predpisovali drugim kot recept, kako priti iz kapitalizma. Moramo pa vedeti prav to: ne »izhod iz krize«, ampak izhod iz kapitalizma je edini resni dolgoročni razvojni cilj Zemljanov, ne le Slovencev. Trajnostni razvoj ne more biti drugega kakor izhod iz kapitalizma, saj je nenehna rast nemogoč in zato nesmiseln družbeni cilj.

III

Kje je torej alternativa? Trajnostni razvoj je v dolgoročnem interesu človeštva. Izhod iz kapitalizma je vsak dan, vsak mesec, vsako leto bolj nujen. Gre za interes večine in ni problem v tem, da se večina ne bi nekako zavedala, da trajna rast ni mogoča, ampak v tem, da si ne znamo zamišljati alternative drugače, kakor v ideološko strašljivih podobah »totalitarizma«, ki nam jih riše desnica. Izenačiti komunizem s fašizmom, ker da sta bila oba totalitarizma, ima danes lahko samo to ideološko funkcijo, da človeku prepove misliti, da je onkraj kapitalizma še kaj, da kapitalizem ni obzorje. Ko pridete iz Pekarne, poglejte proti vzhodu in zahodu. Je tam kapitalizem? Trenutno da. Predvsem pa so na vzhodu Slovenske gorice, na zahodu pa Drava in Pohorje.

A moj point je nekje drugje. Na zadnjih nekaj volitvah se spopadata v Sloveniji levica in desnica, kar koli lokalno to pač pomeni. Ob vsem čvekanju o sredini, o neideoloških programih itn. na koncu pridemo do spopada med levico in desnico. To je postalo povsem neproduktivno zato, ker levica kot blok ne ponuja ničesar drugega kot desnica. Ne PS, ne SD si ne upata reči, da je zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo nedopustno družbeno škodljivo dejanje, ker izsiljeno mednarodno politično obvezo države spreminja v coklo, ki obenem razkriva sramotno kapitulacijo države kot družbene skupnosti pred kapitalom kot naključnim pogojem trenutne finančne stabilnosti države. Prevedeno v vsakdanji jezik to pomeni, da nekatere v ustavi zapisane neodtujljive človeške pravice izpuhtijo, če finančni trgi niso zadovoljni z obnašanjem Slovencev. Ustava, ki vsebuje fiskalno pravilo, ni več utemeljitvena listina članov družbe, ampak je finančni dokument, zadolžnica do poljubnih upnikov. Ne razumite me narobe: saj nisem tako neumen, da ne bi razumel, da se bodo finančne obveznosti države še poslabšale, če Slovenija ne bo nekoliko uravnovesila proračuna. Ampak to ne sodi v ustavo in taki obveznosti se je treba izogniti takoj, ko bo to mogoče. Dolgovi so nakopičena razmerja izkoriščanja in ta razmerja se bodo v Evropi morala spremeniti, drugače se bodo neenakost, konflikti in revščina samo še povečevali.

Neposredni rezultati politike prejšnjih vlad in zdajšnje vlade v Sloveniji so v nasprotju s potrebami družbenega razvoja in v nasprotju z interesi velike večine Slovencev. Politika »izhoda iz krize« Slovenijo ogroža, ker krepi neenakost, družbene konflikte, odprodajo družbenega premoženja. Priseganje na konkurenčnost kot rast in cilj ima skrajno negotovo materialno podlago. Edina otipljiva »prednost« ukrepov, ki smo jim priča, ki je v prid rasti, je padanje cene delovne sile. Industrija, ki sloni na poceni delovni sili, pa se iz Slovenije seli, saj so konkurenčne države lahko še bolj brutalne v politiki zbijanja cene delovne sile. Če bi hotela Slovenija imeti kvalitetno delovno silo, bi si morala prizadevati za boljšo šolo in več raziskovanja in to na dolgi rok, počne pa obratno. Kazalci kvalitete produkcije šol v primerjavi z vzhodnoazijskimi državami ali državami skupine BRICS niso spodbudni, kar pomeni, da smo že doslej v šolanje in raziskovanje vlagali premalo, tega pa Slovenija ne kompenzira, denimo, z uvozom znanja, saj ga ob taki strategiji nima kje zaposliti.

Ideje, da bodo prodaja podjetij tujcem, nižanje davkov za podjetnike, prijaznost do neposrednih tujih naložb »odpirali nova delovna mesta« in da družbeni razvoj Slovenije lahko temelji na tem, so šibke. Tudi v primeru, da je nekaj od tega delno res, je seštevek daleč od tega, da bi na tem lahko temeljil kak razvoj. Kapital se seli tja, kjer je poceni delovna sila, in to velja danes tudi za intelektualno delovno silo. Ko mercedes ali BMW odpira tovarne na Kitajskem, obenem na Kitajskem ustanavlja inštitute in tehnične visoke šole. Slovenija je za kaj podobnega prebogata, premajhna, nekonkurenčna. Ideja, da bomo posnemali Kitajsko in svoje butične visoke šole odpirali po slovenskih mestih, se ne opira na Renault, ampak bi vzela denar obstoječim univerzam. Ideja bi imela uspeh samo v primeru, če bi bila delovna sila v Sloveniji primerljivo nizka v primeri s Kitajsko. Je naša perspektiva torej povečanje izkoriščanja in represije na stopnjo Kitajske? Vlaganje globalnega kapitala v take oblike produkcije, ki v Sloveniji prevladujejo, to pa je dobava specializiranih polizdelkov za kompleksne naprave, katerih produkcijo načrtujejo drugje, je preveč podrejeno konjunkturam, da bi lahko bilo razvojni temelj, kapital se iz takih projektov lahko umakne hitro in brez obveznosti za delavce, že v bližini Slovenije pa je delovna sila bistveno cenejša.

Logičen sklep v bistvu je, da Slovenija ob nadaljevanju zdajšnjega tipa razvoja in ob zdajšnjih ukrepih politike nima nobene perspektive. Razlike med levico in desnico kot političnima blokoma so glede tega zanemarljive. Izmed programskih dokumentov strank, ki so sodelovale na volitvah, vsebujeta elemente dolgoročnega razmišljanja in strategije trajnostnega razvoja samo programa dveh strank, ki ju ni v parlamentu: Zares in TRS (morda je še kje kašen fragment). To pa se dogaja v razmerah, ko je večinski del volilnega telesa s celotnim političnim razredom Slovenije nezadovoljen, večina pa tudi občuti, da je raven blaginje padla. Prvič po 50 letih ali več se srečujemo z otipljivo revščino.

Logičen sklep pa je tudi, da si velika večina Slovencev želi nove, drugačne perspektive, nove vizije družbenega razvoja. Politični razred je ne ponuja. Deli civilne družbe slabo komunicirajo med seboj. Mediji se veliko preveč ukvarjajo s povsem nebistvenimi vprašanji tekočega političnega dogajanja, medtem ko jih to, kako občutijo krizo, kje vidijo probleme in kje rešitve posamezni deli družbe, ne zanima pretirano, ali pa vsaj ne znajo delovati tako, da bi nam kot državljanom pomagali, da bi se bolje razumeli med seboj in da bi se organizirali za trajnostni razvoj.

Ko trdim, da potrebujemo družbeno perspektivo onkraj levičarstva, merim najprej na to, da je levica kot sila spreminjanja družbe dokončno izgubila zaupanje ljudi. Pozive h konsolidaciji pošilja na naslove, kjer naslovnikov ni več. Edini razlog, zakaj kdo še glasuje za levico, je izbira med dvema slabima možnostma. Potrebujemo pa alternativen program, ki bo naslovil potrebe po spremembi in družbene zahteve vseh slojev in delov slovenske družbe, ki izgubljajo tla pod nogami, in bo med seboj povezal potrebe in pričakovanja teh družbenih skupin, ne glede na to, da mnogi nikoli doslej niso volili levice, drugi pa so nehali voliti.

Zato tudi poudarjam, da potrebujemo družbeno perspektivo, ne samo ozko politične perspektive. Politični program ukrepov za razvoj mora slediti iz dolgoročne vizije trajnostnega razvoja Slovenije. Zato je predpogoj družbene perspektive široka javna razprava onkraj dozdajšnjih političnih delitev in zunaj dosega parlamentarnih strank. Družbena perspektiva je naloga za civilno družbo, ne za državo. Kakšno gibanje naj nastane iz tega, je prezgodaj napovedovati. Za zdaj ne kaže, da bi se bilo smiselno navezovati na stranke. Nasprotno bi bilo zelo koristno, če bi alternativna družbena perspektiva prisilila obstoječe stranke, da vsaj začnejo razmišljati bolj dolgoročno ali pa, da začnejo poslušati drugače misleče, ne pa, da jih zmerjajo s »tako imenovanimi strokovnjaki«.

Več družbene solidarnosti, skrb za večje zaposlovanje, večji delež ekonomske samooskrbe in ekološko sprejemljivejše oblike pridelave hrane so nekaj načel, ki se zarisujejo kot sestavine trajnostnega razvoja, ki jih je mogoče udejanjati tudi v krizi in prav zaradi nje. Prav tako bi morali namesto čvekanja o javno-zasebnem partnerstvu v kulturi, o komercializaciji javnih zavodov in podobnem, načrtovati oblike delovne organiziranosti, katerih ekonomski cilj ni profit, ampak dostojno preživetje ljudi. Zakaj ne bi mogel biti medij, ki je v interesu državljanov, organiziran kot zadruga? Družbena perspektiva onkraj levičarstva ne sme odpisati državljanov, ki ne hodijo na volitve ali ki so doslej volili, kar so jim rekli v župnišču; ne sme ostati samo pri obrambi osebnih svoboščin; ne sme izražati le omejenih interesov doslej sorazmerno manj prizadetih družbenih skupin uslužbencev.

Namesto da končam s kakšnim bojnim vzklikom, bom nehal z opozorilom. Trenutno najnevarnejše za razvojno perspektivo slovenske družbe je nasprotje med delavci v javnem sektorju in delavci v zasebnem. Berite Finance in videli boste, da kapital v medijih na vso moč podpihuje sovraštvo do javnega sektorja. Financarji kot Pleskovič očitajo delavcem javnega sektorja, da niso solidarni z delavci v zasebnem. Tako si kapital predstavlja solidarnost, namreč kot nižanje plač vsem. Za sindikate, ki bi jih s tem radi uničili, je solidarnost seveda povsem nasprotno: obramba ravni mezd delavcev proti kapitalu.

Kot delavec v javnem sektorju protestiram proti ukrepom vlade zato, ker so neumni. S tipičnim predsodkom zasebnikov vidijo v proračunu, s tem pa v učiteljih, strošek. Če se učiteljem plača zniža za 10%, obveznosti pa zvišajo za 14% (poenostavljeno sem tako izrazil normativ 32 učencev v razredu namesto 28), bodo poslej plačani za četrtino slabše kakor doslej! Tega ne more sprejeti noben proletariat pri zdravi pameti! Ukrep je neumen zato, ker zvišane obveznosti nikakor ne pomenijo, da bodo učitelji bolj produktivni, ampak, da bodo delali slabše, da bodo bolj živčni, več bolni, da bodo poskušali zbežati v kakšno manj naporno službo. Rezultati bodo slabša šola, manj znanja, manj perspektivna družba. To ni varčevanje, to je zapravljanje.

Delavce v zasebnem sektorju lovi ta protisindikalni šovinizem na nevoščljivost. Ko kriči, da se nismo odrekali, da smo živeli na njihov račun, da nočemo varčevati, mu dobro uspeva, da zaposleni v zasebnem sektorju podpirajo kleščenje proračuna, čeprav njim zaradi tega ni nič bolje. Gre za privoščljivost: če gre slabo njim, naj gre tudi nam. Pozabljajo, da bodo zaradi razgradnje socialne države najbolj trpeli delavci, reveži, nezaposleni in bolniki.

Popravljeno besedilo predavanja v Pekarni v Mariboru na povabilo Zofijinih ljubimcev, 12.4.2012