Ne bom dejal, da se počutim eksperta v freudovskih sferah, vendar sem prebral nezanemarljivo število njegovih tekstov, zaradi česar se že po dostojanstveni drži čutim dolžnega nekaj povedati o očetu psihoanalize. Po raznih bukvah, člankih ali zgolj internetnih komentarjih se namreč človek vpraša, če je nemara v zgodovini bilo več osebkov z istim imenom (ali sta obstajala Sigismund in Sigmund Freud in je dejstvo, da si je Freud spremenil ime, napačno?). Zakaj? O tem bi se pravzaprav dalo napisati kakšno knjigo, a sam za takšen podvig nisem kompetenten, zato bi izpostavil zgolj dve tematiki, ki sta zgrešeno in poneumljeno predstavljeni v javnem izražanju: seksualnost ter nezavedno.
Glede prve je potrebno reči, da obstajata dva glavna predsodka, ki sta popolnoma zgrešena, eden izmed njiju pa predstavlja fikcijo, ki je v večini primerov tista, ki ljudi odvrne od branja njegovih del ali zagovarjanja njegovih teorij. Gre se za kritiko freudovskega panseksualizma oz. pretiranega poudarjanja seksualnosti, ki da je posledica predsodkov, lastnih Freudu in ne izraža nikakršne realnosti. Iz pasusov Množične psihologije in analize jaza je razvidno, da se je on sam zavedal tovrstnih očitkov in jim tudi ni ostal dolžen v svojih pojasnilih. Njegovi kritiki, kot pravi, namreč ne razumejo, da je seksualnosti kot taki zadal temeljit udarec, saj je ni omejil na bedno in poceni seksualno koitacijo (”mamica in očka se zvečer zakleneta v spalnico…”), temveč jo vidi kot jedro medčloveških odnosov – pri čemer tega ne gre razumeti v smislu, kot ga ljudje interpretirajo ponavadi (namreč to, da si v slehernem odnosu prizadevamo za spolni akt kot tak), saj je Freud sam ločil med dvema različnima vrstama seksualnega gona. Tukaj nimam v mislih veleznanih Erosa in Thanatosa (ki sta, mimogrede, zelo odprta interpretacijam), temveč zgolj njegovo distinkcijo med neinhibiranimi ter inhibiranimi goni. Ko je govoril o prvih, je seveda imel v mislih vsakodnevni pomen besede seksualnost; ko pa je beseda nanesla na druge, pa ni odnehal poudarjati, da so ti vselej prisotni v medosebnih odnosih in da imajo ogromno za opraviti z narcizmom ter idealom-jaza (Ich-Ideal). Gre se za odnose nežnosti, odnose, v katerih čutimo do drugega (Nebermensch) določeno naklonjenost, všečnost, privlačnost, ki pa vendarle izpade impotentno (ali pa tudi ne) v smislu želje po spolni združitvi. V teh odnosih nam je drugi ukradel košček narcizma, poseduje namreč ‘našo’ libidinalno energijo, kar pomeni, da si ga poskušamo pridobiti nazaj v obliki ugajanja in ustrezanja željam drugega – z eno besedo, s prilagajanjem normam, ki nam jih je le-ta predal v obliki besed, gest, dejanj (kar v freudovski terminologiji označuje že omenjen termin ideal-jaza). Ti odnosi so prisotni po vsem družbenem polju, kar pomeni, da je sama njihova narava podvržena procesom hipnotiziranja in sugestije. Učenec bo naredil vse, da bo ugajal učitelju in v njegovih očeh predstavljal nekaj posebnega, všečnega – in nič drugače ni v primarnem odnosu med otrokom in materjo. Jacques Lacan je strnil to inhibirano naravo seksualnih gonov v svojem konceptu želje, ki ga je povezal v sintagmi “Želja je želja Drugega”, kar je potrebno razumeti v narcisističnem pomenu (v tem specifičnem kontekstu, drugače se da to sintagmo razumeti na več načinov, kar je tudi njegov point). Nezavedno – po njegovem – namreč vselej merimo na ljubezen drugega, na željo po utelešenju objekta želje drugega. In ravno na to je meril Freud, ko je dejal, da seksualnost zanj ni nič drugega kot ljubezenska (libidinalna) vez, zato bi morali izpasti vsi, ki ga kritizirajo, čudno, saj domala ne gre zanikati, da ‘vselej nekoga ljubimo, nas privlači ali smo v takšnem in drugačnem erotičnem odnosu do njega’.
In še zgolj majhna opazka: Freudovi goni niso nikoli biološki instinkti. V svojih delih je namreč jasno razlikoval med Trieb (kot človeškim gonom) ter Instinkt (kot biološkim instinktom). Za preferiranje drugega je zaslužen prevajalec Standard Edition James Strachey.
V diskurzu o njegovi seksualnosti pa obstaja še en temeljn predsodek, še ena temeljna mistifikacija, ki ima mnogo daljnosežnejše konsekvence, saj je bila ‘zlorabljena’ za podprtje ogromno političnih teorij. Zgolj pomislimo na seksualno revolucijo 60tih in 70tih let prejšnjega stoletja. Ali ni bilo Freudovo poudarjanje (nad)jaza kot tistega, ki zatira, omejuje primarne seksualne nagone (Ono) neprestano omenjano, tako da je prešlo že v frazo? Gre se preprosto za prepričanje, po katerem bi moral človek osvoboditi vso svojo seksualnost, se upreti družbenim normam in represiji, ki je odgovorna za vso nevrotičnost slehernega človeškega bitja. “Nous voulons jouir sans entraves” je eno od majskih gesel, ki povsem reprezentativno pove, v kakšnem smislu je razumljen freudovski pogled. No, kaj takega je preprosto napačno. Prvič, že iz prve moje opazke lahko opazite, da so želje ljudi v temelju orientirane po družbenih normah: to je namreč način, s katerim si posameznik skuša pridobiti narcisistično občutje samovšečnosti. Nadjaz (ali ideal-jaza) ter Ono sta v temelju povezana, še bolje, sodelujeta: Ono je tisto, ki tako šele vzpostavlja ideal-jaza, vse v želji po ljubezni (mimogrede, Lacan je to dobro tematiziral v njegovi teoriji diskurzov, o kateri bo nemara na tem blogu še kaj govora). Za vse skeptike pa je že sam Freud eksplicitno pometel s takšnim diskurzom, namreč v enem izmed spisov, ki ga je sicer naslovil z O vsesplošni težnji po ponižanju v ljubezenskem življenju. Tam je namreč zapisal, da “(..) moramo razmisliti o možnosti, da je nekaj v sami naravi seksualnega nagona, kar je nenaklonjeno realizaciji polne zadovoljitve (..)” ali “(..) prvotni objekt se zaradi potlačitve izmuzne vzgibu želje, zato ga bo pogosto zamenjal neskončni niz nadomestnih objektov, od katerih pa nobeden ne nudi popolne zadostitve.” Človeška želja nima objekta, seksualnost pa je, kot pravi striček Freud, nenaklonjena polnim zadovoljitvam. Jouissance kot užitek je torej prepovedan govorečemu (inkulturiranemu) bitju kot takemu, zato je nesmisel govoriti o tem, da bi bili v manj represivni družbi kaj manj nevrotični (nemara so dokaz za to prav posledice današnje užitkarske ideologije, ki spodbuja individuuma k izražanju najlastnejših želja).
Toliko o njegovi seksualnosti, zdaj pa še bolj mimogrede poudarek, ki se mi zdi pomemben, saj lahko služi povezavi psihoanalize z nekaterimi drugimi vedami, denimo lingvistiko (to povezavo lahko izpeljemo neposredno iz Freudovih tekstov). Nezavedno se ponavadi razume v smislu, kot ga je podal Janek Musek: “Vključuje podzavestna doživljanja: “globinska” (vsa enaka čustva, ki zajemajo zavestni del, posebej pomembni so nekateri čustveni impulzi oz. afekti, kot so sovraštvo, bojazen, poželjenje, naklonjenost). Ostajajo nedostopna našemu zavedanju, ki jih zavestna “cenzura” sproti potiska – potlačuje v podzavest.” Tukaj bi še morda vključili omniprezentno mnenje, da je nagon tisti, ki sestavlja pomemben del nezavednega, ki vendarle vodi in regulira vso igro, saj “Ego ni gospodar v lastni hiši”. Nič od tega ne drži: Freud ni nikoli dejal, da je nezavedno sestavljeno iz nagonov ali kakšnih afektov oz. občutij (še manj je govoril o podzavesti, kar je pravzaprav pojem, ki ga je on sam eksplicitno zavračal(!) ). Kot pravi v spisu o nezavednem: “Nič drugega (ko govorimo o nezavednem nagonskem vzgibu ali o potlačenem nagonskem vzgibu, op. a.) ne moremo imeti v mislih kot nagonski vzgib, pri katerem je zastopstvo predstave [Vorsellungreprasentanz] nezavedno, kajti kaj drugega ne pride v poštev.” Kot opozori v naslednjem poglavju, velja isto za afekte ali občutja. Psihoanalitičnega nezavednega zato ne smemo razumeti v smislu afektov ali (bioloških) nagonov, temveč bistveno kot predstave, še bolje, zastopstvo predstav. Lacan je iz tega razloga denimo naredil vzporednico nezavednega s strukturalistično označevalno verigo, ko je dejal sledeče:
“In other words, when the subject “represses”, this does not mean that the subject refuses to gain consciousness of something like an instinct, like, for example, a sexual instinct that would manifest itself in a homosexual form — no, the subject does not refuse his homosexuality, he represses the speech where this homosexuality has the role of a signifier. You see, it is not a vague, dubious thing which is repressed; it is not a sort of need, or tendency, that could have been articulated (and then can’t be articulated because it is repressed); it is a discourse that is already articulated, already formulated in a language. It’s all there.”
Nezavedno je zato predvsem diskurz, množica označevalcev, ki se prepletajo in igrajo svojo igro, obenem pa določajo naše vedenje, percepcijo ter občutke, kar pomeni, da ne bi smeli obmejiti učinkov nezavednega zgolj na paraprakse: spremlja nas na vsakem koraku, saj je v svojem bistvu zgolj skupek efektov, ki ga ima diskurz na človeško – simbolno – bitje. To nam omogoča razumeti simptome in paraprakse v lingvističnih dimenzijah metafore in metonimije (kar implicitno že sugerira Freud v svojih glavnih delih o sanjah, psihopatologiji vsakdanjega življenja ter o vicu), prav tako pa odpira možnosti za kulturološke analize posameznika skozi razumevanje njegovega nezavednega kot nečesa, kar je, kot se je metaforično izrazil Paul Verhaeghe, bolj zunaj na ulici, kot pa znotraj v temačni kleti – je presek družbenosti in personalnosti.
To bi bilo vse na temo zgrešenega popularnega pogleda na Freudov opus. Dalo bi se kritizirati še marsikaj (denimo pojmovanje Elektrinega kompleksa – to srečamo v Musekovi Zgodovini psihologije -, ki ga je on sam eksplicitno zavračal), a so se mi zdeli zgornji poudarki najpomembnejši, preostalo pa prepuščam bralcu, ki se zaveda, da je bil Freud popolnoma osveščen, kar se tiče neprimernosti popularizacije psihoanalize – saj je, mimogrede, zavrnil ponudbo Samuela Goldwyna in 100.000 dolarjev, da bi predstavil psihoanalizo in sodeloval pri snemanju filma o znanih ljubezenskih zgodbah v zgodovini človeštva – in se je iz tega razloga odločen sam spustiti v pustolovsko – ki pa zato ne sme biti nič manj analitična in nesimptomatska – pot razumevanja psihoanalize. Vse, kar mu lahko dam za popotnico, je vprašanje: kaj še sploh čakaš?