19. 2. 2007 Zofijina modrost

Primanjkuje glav, ki bi gostile eksplozijo populacije »memov«

Ideje so lahko nevarne. Darwin je imel eno takšno. Razne izumitelje in inovatorje pogosto smatramo za odgovorne za razne poskuse, za vpliv njihovih kreacij na okolje, in ker lahko imajo ideje velik vpliv na okolje, ne vidim nobenega razloga, zakaj bi nam mislecem odvzeli to odgovornost za izolacijo vseh nevarnih idej, ki bi se jih morebiti domislili. Torej, če se jaz domislim kakšne takšne nevarne ideje, jo bom skušal zadržati zase dokler ne bom našel varne poti, po kateri jo bom lahko izrazil. Pričakujem, da se bodo vsi, ki bodo odgovorili na letošnje vprašanje, ki ga zastavlja »Edge fundacija« (Kaj je vaša najnevarnejša ideja? – http://www.edge.org/q2006/q06_index.html), lotili stvari na podoben način. Če bo tako, bodo nekateri s svojimi odgovori zelo zadržani. Zares nevarne ideje bodo zadržali zase.

Obstaja pa ena vznemirjajoča ideja, ki je resnična tako ali drugače, in kar se mene tiče, ne bo nič narobe, če ji naredimo malo reklame. Pravzaprav bi ji to lahko bilo samo v pomoč.

Število prebivalstva še vedno narašča, ampak niti približno tako hitro, kot narašča število »memov«. V človeških možganih poteka tekmovanje za omejen prostor, ki jim je na voljo in nekje bo kmalu treba popustiti. Ob naših stalnih, pogosto tehnično sijajnih dosežkih in naši nenasitni želji po novostih, smo ustvarili zelo hitro rastočo poplavo informacij v vseh medijih, o vseh možnih temah, v vseh možnih žanrih. V tej poplavi informacij se bomo (1) ali utopili, ali (2) pa se v njej ne bomo utopili. Obe skrajnosti sta zelo vznemirljivi. Na kaj mislim z utapljanjem? S tem mislim na to, da bomo psihološko pregoreli, ne bomo se sposobni obvladovati, postali bomo žrtve preobilja in vpričo preobilic, kakršnih si ne moremo niti predstavljati, ne bomo zmogli sprejemati odločitev, ki bi nam izboljšale življenje. (Spomnim se odlične scene iz mračne komedije Evelyn Waugh, The Loved One (Ljubljena), v kateri na kuhinjskih tleh najdejo Joyboyevo požrešno mater, kako se nemočna valja v obilju, ki se je razsulo iz prevrnjenega hladilnika.) Izgubili se bomo v zmešnjavi, medtem ko bomo prežali na vsakršne domiselne načine, s katerimi bi lahko, v naši situaciji, prišli do denarja – ali preprosto nadaljevali »memetično« reprodukcijo. (V »Vojni svetov«, H. G. Wells spozna, da bi lahko naše nezemeljske napadalce uničile navadne klice, ne pa naša visoko razvita vojaška tehnologija. Podobno bi lahko naše misli prej podlegle poplavi rekov, sloganov in enovrstičnih reklam, kot pa nepoštenim manipulacijam hudobnih pralcev možganov in propagandistov.)

Kako pa bomo shajali, če ne bomo utonili? Če se bomo kako naučili plavati v naraščajoči plimi te informacijske poplave, bo to pomenilo, da bomo – s tem mislim, naše vnuke in njihove vnuke – postali zelo zelo različni že od naših nedavnih prednikov. Kakšni »bomo«? (Pred nekaj leti je Doug Hofstadter napisal čudovit članek: »Kdo bomo mi leta 2093?«. V tem članku si avtor zamišlja, da bodo roboti narejeni tako, da bodo imeli »človeške« vrednote, roboti bodo postopno prevzeli družbeno vlogo naših bioloških potomcev, ti pa bodo postali čedalje bolj neumni in čedalje manj bodo cenili stvari, ki so za nas pomembne. Če bi morali zagotoviti blaginjo eni od teh dveh skupin, naših otrok ali otrok naše pameti, katero skupino bi imeli raje, s katero bi se poistovetili?).

Bodisi, da bomo v tej bližnji prihodnosti sesalci ali roboti, kaj bomo vedeli in kaj bomo za večno pozabili, ko se bodo naši poprejšnji očitki, izgubili v peni, ki bo nastala kot brazda za, po tem morju, proti prihodnosti ploveči veliki ladji, gnani z vedno več in več novimi informacijami? Kaj se bo zgodilo z našimi kulturnimi znamenitostmi? Domnevno bodo naši potomci še vedno prepoznali nekaj ključnih točk (egipčanske piramide, aritmetiko, Biblijo, Pariz, Shakespeara, Einsteina, Bacha,…) ampak, ko bodo tako mimo njih šli valovi novosti, kaj bo tisto, na kar ne bodo več pozorni? Beatlesi so resnično čudoviti, toda če je njihova kulturna nesmrtnost pridobljena na račun manjših figur 20. stoletja kot so recimo Billie Holiday, Igor Stravinsky in George Brassens (kdo je že on?), kaj bo ostalo od našega skupnega razumevanja?

Medgeneracijski nesporazumi, ki so že množično razširjeni (pradedkova šala pade na gluha ušesa, ker nihče drugi v sobi ne ve, da je bilo Nixonovi ženi ime »Pat«), bodo verjetno tako pomnoženi, da bo večina surovih informacij, ki smo jih shranili v naša digitalna skladišča, vsem nerazumljivih – ampak izdelali bomo falange »pametnih« kamnov iz Rosette, ki bodo lahko »prevedli« tuj material v nekaj, kar bomo (mogoče) lahko razumeli. Mislim, da zelo podcenjujemo pomembnost (našega čuta za kognitivno varnost) našega nenehnega sodelovanja v štiridimenzionalni človeški strukturi skupnega razumevanja, skupaj z njegovimi pomirjajočimi trenutki skupnega – da ga vidimo kot skupno in da vidimo, da je viden kot skupno – razumevanja.

Kaj se bo v prihodnosti zgodilo s »splošnim znanjem«? Menim, da je bilo našim prednikom lažje: ljudje so z izjemo nekaj nedeljenih sočnih čenč in nekaterih lastniških trgovskih skrivnosti in podobno, vedeli in poznali več ali manj enake stvari in so vedeli, da poznajo in vedo več ali manj enake stvari. Enostavno ni bilo toliko stvari za vedeti. Ali bodo ljudje v prihodnosti sposobni izdelati in izkoristiti iluzije »splošnega znanja«, virtualnem svetu, v katerem ljudje samo mislijo, da so v stiku z svojimi cyber-sosedi?

Vidim nekatere projekte, ki bi nas do neke mere lahko zaščitili, če bodo izvedeni pravilno. Pomislite na vsa dela, ki so bila recimo objavljena v akademskih časopisih pred 1900. Obstaja nevarnost, da bodo poznejšim raziskovalcem postala nevidna, ker jih ni možno z dobrim iskalnikom najti na spletu. Ni rešitev zgolj ta, da bi jih skenirali in jih s tem naredili dostopne. Preveč jih je. Lahko pa bi začeli s projekti, s katerimi bi (virtualne) družbe upokojenih raziskovalcev, ki so še pri pameti in ki določeno literaturo dobro poznajo, med sabo sodelovale in bi s skupnimi izkušnjami povzdignile pozabljene dragulje in jih pretvorile v dostopne za naslednje generacije raziskovalcev. Takšne vrste aktivnosti so v preteklosti uvrstili med težke učenosti, sicer primerne za klasike in zgodovinarje, ne pa primerne za prodorne znanstvenike in podobne profile. Menim, da to predstavo lahko poskusimo spremeniti in ljudem pokažemo pomembnost medsebojne pomoči pri tovrstnem iskanju poti skozi »gozd« informacij. To je kaplja v morje, ampak če bomo vsi začeli razmišljati o ohranitvi tega tako dragocenega miselnega prostora, se lahko (naše potomce) morebiti še rešimo pred informacijskim propadom.

Prevedla: Mihaela Törnar