Nagovor John Pilgerja na Loganovem simpoziju v Londonu, 5. decembra 2014, ki je potekal pod naslovom »Gradimo zavezništvo proti tajnosti, nadzoru in cenzuri«
Zakaj je toliko novinarstva podleglo propagandi? Zakaj sta cenzura in izkrivljanje običajni praksi? Zakaj je BBC tako pogosto glasnik lakomne moči? Zakaj New York Times in Washington Post zavajata svoje bralce?
Zakaj mladih novinarjev nihče ne nauči razumeti kakšni so nameni medijev in kako izzvati visoke trditve in nizke namene lažne objektivnosti? In zakaj jih nihče ne nauči, da bistvo večine tako imenovanih osrednjih medijev ni informacija, ampak moč?
To so nujna vprašanja. Svet se sooča z možnostjo velike vojne, morda tudi jedrske vojne – na čelu z ZDA, ki je očitno odločena osamiti in izzvati Rusijo in sčasoma Kitajsko. Ta resnica je s strani novinarjev, vključno s tistimi, ki so širili laži, ki so privedle do pokola v Iraku v letu 2003, obrnjena na glavo.
Časi, v katerih živimo, so tako nevarni in v javnem dojemanju tako izkrivljeni, da propaganda ni več, kot jo je imenoval Edward Bernays, »nevidna vlada«. Zdaj je postala vidna – postala je dejanska oblast, ki vlada neposredno, brez strahu pred protislovji in njen glavni cilj je osvojitev nas: našega občutka o svetu, naše sposobnosti ločiti resnico od laži.
Informacijska doba je pravzaprav medijska doba. Deležni smo medijske vojne; medijske cenzure; medijske demonizacije; medijskega maščevanja; medijskih diverzij – nadrealističnih montaž ubogljivih klišejev in napačnih predpostavk.
To moč za ustvarjanje nove »realnosti« je gradila dolgo časa. Pred petinštirideseti let je knjiga z naslovom »The Greening of America« (Ozelenitev Amerike) povzročila senzacijo. Na naslovnici so bile te besede: »Prihaja revolucija. To ne bo revolucija, kot jo poznamo iz preteklosti. Izšla bo iz posameznika.«
V tistem času sem bil dopisnik v ZDA in spomnim se, kako je bil avtor, mladi akademik iz Yale-a, Charles Reich, čez noč povzdignjen v guruja. Njegovo sporočilo je bilo, da je pripovedovanju resnic in politični akciji spodletelo in da lahko svet spremenita le »kultura« in introspekcija.
V nekaj letih je kult »jaza«, ki ga je poganjala sila dobička, izpodrinil občutek za skupno delovanje, naš občutek za socialno pravičnost in internacionalizem. Razred, spol in rasa so bili ločeni. Osebno je postalo politično in medij sporočilo.
Ob izbruhu hladne vojne je izmišljevanje novih »groženj« dokončalo politično dezorientacijo tistih, ki bi 20 let prej oblikovali silovito opozicijo.
Leta 2003 sem v Washingtonu posnel intervju z Charlesom Lewisom, uglednim ameriškim preiskovalnim novinarjem. Pogovarjala sva se o invaziji na Irak, ki se je zgodila nekaj mesecev prej. Vprašal sem ga: »Kaj če bi najsvobodnejši mediji na svetu resno izzvali Georgea Busha in Donalda Rumsfelda in raziskali njune trditve, namesto da so zgolj posredovali to, kar se je izkazalo za čisto propagando?«
Odgovoril je, da če bi mi novinarji opravili svoje delo, »obstaja zelo, zelo velika verjetnost, da ne bi šli v vojno v Iraku.«
To je šokantna izjava, ki jo podpirajo tudi drugi znani novinarji, ki sem jim zastavil isto vprašanje. Dan Rather, ki je delal za CBS, mi je dal isti odgovor. David Rose iz Observerja in novinarji in producenti na BBCju, ki so želeli ostati anonimni, so mi dali isti odgovor.
Z drugimi besedami, če bi novinarji opravili svoje delo, postavili pod vprašaj in raziskali propagando, namesto da so jo širili in krepili, bi več sto tisoč moških, žensk in otrok lahko bilo danes še živih; in milijonom morda ne bi bilo treba zapustiti svojih domov; sektaške vojne med suniti in šiiti morda ne bi bilo, in zloglasna Islamska država danes ne bi obstajala.
Tudi sedaj, kljub milijonom, ki so se v znak protesta podali na ulice, večina javnosti v zahodnih državah nima veliko pojma o obsegu zločina, ki so ga naše vlade zagrešile v Iraku. Še manj pa se jih zaveda, da so v dvanajstih letih pred invazijo, ZDA in britanske vlade, s tem, da so civilnemu prebivalstvu Iraka odrekle sredstva za preživetje, vzpostavile pravi holokavst.
To so besede višjega britanskega uradnika, ki je bil pristojen za sankcije Iraku v 1990ih – šlo je za metodo srednjeveškega obleganja, ki je, kot poroča Unicef, povzročila smrt pol milijona otrok, mlajših od pet let. Ime omenjanega uradnika je Carne Ross. Na ministrstvu za zunanje zadeve v Londonu je bil znan kot »Gospod Irak«. Danes pripoveduje resnico o tem, kako vlade zavajajo in kako novinarji prostovoljno širijo te prevare. Dejal mi je: »Novinarje smo hranili s trivialnimi prečiščenimi informacijami ali pa bi jih pustili pred vrati.«
Glavni žvižgač v tem strašnem, tihem obdobju je bil Denis Halliday. Kot pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov in visoki uradnik Združenih narodov v Iraku, je Halliday raje odstopil, kot pa da bi implementiral politike, ki jih je opisoval kot genocidne. Ocenjuje, da so sankcije ubile več kot milijon Iračanov.
Kar se je potem zgodilo Hallidayu je poučno. Bil je izbrisan ali pa je bil osramočen. V oddaji BBCja, Newsnight, je voditelj Jeremy Paxman na njega kričal: »Ali niste zgolj apologet Sadama Huseina?« The Guardian je pred kratkim to opisal kot enega od Paxmanovih »nepozabnih trenutkov«. Prejšnji teden je Paxman podpisala pogodbo za knjigo v vrednosti milijona funtov.
Lakaji zatiranja so, glede na učinke, svoje delo opravili dobro. Leta 2013 je raziskava »ComRes« ugotovila, da večina britanske javnosti verjame, da je vojna v Iraku zahtevala manj kot 10.000 žrtev –, kar je le majhen del resničnega števila žrtev. Sled krvi, ki teče od Iraka do London, je bila skoraj počiščena.
Pravijo, da je Rupert Murdoch boter medijske mafije. Nihče ne more dvomiti v argument moči njegovih časopisov – vseh 127 izmed njih, s skupno naklado preko 40 milijonov izvodov in njegovo televizijsko mrežo Fox. Toda vpliv Murdochovega imperija ni nič večji kot je v njem odsev širših medijev.
Najbolj učinkovite propagande ne bomo našli v Sun-u ali na Fox Newsu, ampak pod »svetniškim sijem« liberalnih medijev. Ko je New York Times objavil trditve, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, so njihovim lažnim dokazom verjeli prav zato, ker je šlo za New York Times, in ne Fox News.
Enako velja za Washington Post in Guardian, ki sta odigrala ključno vlogo v pripravi svojih bralcev, da sprejmejo novo in nevarno hladno vojno. Vsi trije liberalni časopisi so napačno predstavljali dogodke v Ukrajini kot zlonamerno dejanje Rusije -, ko je bil v resnici državni prevrat v Ukrajini, pod vodstvom fašistov, delo Združenih držav ob pomoči Nemčije in Nata.
Ta obrnjena realnost je tako prepričljiva, da vojaško obkoljevanje in ustrahovanje Rusije s strani Washingtona ni sporno nikomur. To sploh ni novica, ampak je potisnjena za zaveso kampanje očrnitve in strašenja tiste vrste, ob katerih sem odraščal tekom prvem hladne vojne.
Še enkrat zlobni imperij prihaja po nas, vodi ga drugi Stalin ali še bolj perverzno, novi Hitler. Vstavite ime svojega demona in pustite, da opravi svoje.
Zatiranje resnice v zvezi z Ukrajino je eden izmed najbolj popolnih namernih prikrivanj novic, kar jih pomnim. Največja zahodna vojaška krepitev na Kavkazu in v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni je popolnoma prikrita. Skrita pomoč Washingtona Kijevu in njenim neonacističnim brigadam, ki so odgovorne za vojne zločine nad prebivalstvom vzhodne Ukrajine, ostaja prikrita. Dokaz, ki nasprotuje propagandi, da je Rusija odgovorna za sestrelitev malezijskega letala, ostaja prikrit.
In ponovno so glavni cenzorji domnevno liberalni mediji. Ne navajajo nobenih dejstev, nobenih dokazov; eden od novinarjev je kot tistega, ki je sestrelil letalo, identificiral pro-ruskega voditelja v Ukrajini. Ta človek, je napisal, je znan kot Demon. To je strašen človek, ki je prestrašil novinarja. In to je bil dokaz.
Mnogi so se v zahodnih medijih trudili, da bi etnično rusko prebivalstvo Ukrajine predstavili kot tujce v njihovi lastni državi, skoraj nikoli kot Ukrajince, ki si znotraj Ukrajine prizadevajo za federacijo in kot ukrajinske državljane, ki se upirajo iz tujine orkestriranemu prevratu proti njihovi izvoljeni vladi.
Kar ima za povedati ruski predsednik nima nobenega pomena; on je le podlež, ki se ga lahko zlorablja brez odgovornosti. Ameriški general, ki vodi Nato in se zdi kot figura naravnost iz filma »Dr. Strangelove« – general Breedlove -, rutinsko, brez kakršnega koli dokaza o tem trdi, da gre za rusko invazijo. Njegovo oponašanje Generala Jacka D. Ripperja, kot si ga je v »Dr. Strangelove« zamislil Stanley Kubrick, je skoraj popolno.
Po Breedlovu je na meji štirideset tisoč »Ruskijev«. To je dovolj dober dokaz za New York Times, Washington Post in Observer – slednji se je že v preteklosti odlikoval z lažmi in izmišljotinami, ki so, kot je razkril njihov nekdanji novinar David Rose, podpirale Blairovo invazijo v Iraku.
Zdi se skoraj kot ponovno »Joi d’esprit« srečanje razreda. Razglaševalci Washington Posta so namreč isti komentatorji, ki so za »trdno dejstvo« naznanjali že obstoj Sadamovega orožja za množično uničevanje.
»Če se sprašujete«, je zapisal Robert Parry, »kako bi lahko svet zašel v tretjo svetovno vojno – podobno kot se je to zgodilo s prvo svetovno vojno stoletje nazaj –, je vse, kar morate storiti, pogledati na norost, ki je glede Ukrajine zajela praktično celotno ameriško politično/medijsko strukturo, v kateri se je lažna pripoved o belih proti črnim klobukom prijela zgodaj in se izkazala za neprepustno za dejstva ali razum.«
Parry, novinar, ki je razkril primer »Iran-Contra«, je eden redkih, ki preiskuje osrednjo vlogo medijev v tej »igri strahopetcev«, kot jo je poimenoval ruski zunanji minister. Toda ali je to igra? Ko to pišem, ameriški kongres glasuje o resoluciji 758, ki v bistvu pravi: »Pripravimo se na vojno z Rusijo«.
V 19. stoletju je pisatelj Alexander Herzen sekularni liberalizem opisoval kot »končno vero, katere cerkev ni iz drugega sveta, ampak iz tega«. Danes je ta božanska resnica veliko bolj nasilna in nevarna kot karkoli kar navrže muslimanski svet, čeprav je morda njegovo največje zmagoslavje iluzija o svobodnih in odprtih informacijah.
Iz novic izginjajo cele države. Saudska Arabija, vir ekstremizma in od zahoda podprtega terorja, ni zgodba, razen ko znižuje cene nafte. Jemen je pretrpel dvanajst let ameriških napadov z brezpilotnimi letali. Kdo to ve? Je komu mar?
Leta 2009 je univerza West of England objavila rezultate desetletne študije poročanja BBCja o Venezueli. Od 304 poročanj so samo tri omenjale kakršne koli pozitivne politike, ki jih je uvedla vlada Huga Chaveza. Eden največjih programov spodbujanja pismenosti v človeški zgodovini je prejel komaj kakšno omembo.
V Evropi in ZDA na milijone bralcev in gledalcev ne ve praktično ničesar o izjemnih, življenjsko pomembnih spremembah, ki se izvajajo v Latinski Ameriki, veliko od teh se jih navdihuje pri Chavezu. Podobno kot BBCjeva, so tudi poročila v New York Timesu, Washington Postu, Guardianu in ostalih uglednih zahodnih medijih notorično negativna. Chavez je bil zasmehovan celo na smrtni postelji. Sprašujem se, kako to pojasnjujejo na novinarskih šolah?
Zakaj je na milijone ljudi v Veliki Britaniji prepričanih, da je kolektivna kazen imenovana »varčevanje« potrebna?
Ekonomski zlom v letu 2008 je razkril gnili sistem. Za kratek trenutek so bile banke z obveznostmi do javnosti, katere zaupanje so izdale, prepoznane kot goljufive.
Toda že v nekaj mesecih – razen nekaj hudovanja nad pretiranimi korporativnimi »bonusi« – se je sporočilo povsem spremenilo. Tiralice krivih bančnikov so iz tabloidov izginile in nekaj, kar se imenuje »varčevanje« je postalo breme milijonov navadnih ljudi. Je bilo kdaj izpeljano kaj bolj spretno predrznega?
Danes je zaradi poplačila goljufivega dolga – dolga goljufov veliko premis civiliziranega življenja v Veliki Britaniji povsem razgrajenih. Pravijo, da bodo »varčevalni« rezi znašali 83 milijard funtov. To je skoraj natančno toliko, kot znaša znesek davka, ki so se mu iste banke in korporacije, kot sta recimo »Amazon« in Murdochov »News UK«, izognili. Poleg tega so goljufive banke deležne letnih subvencij v višini 100 milijard funtov za zavarovanja in garancije – znesek, s katerim bi lahko financirali celotno nacionalno zdravstveno službo.
Ekonomska kriza je čista propaganda. Britaniji, ZDA, velikemu delu Evrope, Kanade in Avstralije zdaj vladajo ekstremne politike. Kdo se je postavil na stran večine? Kdo pripoveduje njihovo zgodbo? Kdo spremlja evidence? Ali ni to tisto, kar bi morali početi novinarji?
Leta 1977 je Carl Bernstein, ki ga je proslavila afera »Watergate« razkril, da je več kot 400 novinarjev in producentov informativnih programov delalo za CIO. Med njimi so bili novinarji iz New York Timesa, Time-a in različnih televizijskih mrež. Leta 1991 je Richard Norton Taylor iz Guardiana v Veliki Britaniji razkril nekaj podobnega.
Nič od tega danes ni več potrebno. Dvomim, da je kdo Washington Postu in mnogim drugim medijem plačal, da obtožujejo Edwarda Snowdena, da pomaga terorizmu. Dvomim, da kdo plača tistim, ki rutinsko črnijo Juliana Assangea -, čeprav je kakšnih drugih nagrad lahko veliko.
Povsem jasno mi je, da je glavni razlog za tako strupene, sovražne in ljubosumne napade na Assangea, da je WikiLeaks razkril fasado korupcije politične elite, ki so jo novinarji pomagali vzdrževati. V izrednem obdobju razkritij, si je z osvetljevanjem in sramotenjem medijskih varuhov Assange nakopal sovražnike, nenazadnje tudi na časopisu, ki je objavil in prevzel njegov veliki podvig. Ni postal samo tarča, ampak tudi zlata gos.
Prišle so donosne pogodbe za knjige in hollywoodske filme in na hrbtu WikiLeaksa in njegovega ustanovitelja spodbudile nove medijske kariere. Ljudje so zaslužili veliko denarja, medtem ko se je sam WikiLeaks boril za preživetje.
Nič od tega ni bilo omenjeno 1. decembra v Stockholmu, ko si je urednik Guardiana Alan Rusbridger, skupaj z Edwardom Snowdenom razdelil »Right Livelihood Award«, znano tudi kot alternativno Nobelovo nagrado za mir. Glede tega dogodka je bilo šokantno, da sta bila iz njega Assange in WikiLeaks praktično izbrisana. Nista obstajala. Nihče ni spregovoril za človeka, ki je pionir digitalnega žvižgaštva in ki je Guardianu izročil enega največjih podvigov v zgodovini. Poleg tega je bil prav Assange in njegova WikiLeaks ekipa, ki so v Hong Kongu učinkovito – in briljantno – rešili Edwarda Snowdena in ga prepeljali na varno. Niti besede o tem.
Kar je to cenzuro z opustitvijo omembe delalo tako ironično, bridko in sramotno je bilo dejstvo, da je slovesnost potekala v švedskem parlamentu -, katerega strahopeten molk o primeru Assange je zakrit z groteskno sodno zmoto.
»Ko resnico nadomesti tišina«, je dejal sovjetski disident Yevtushenko, »je molk laž«.
To je tista vrsta tišine, ki jo moramo novinarji prekiniti. Moramo se pogledati v ogledalo. Moramo poklicati na odgovornost neodgovorne medije, ki služijo moči in psihozi, ki grozi s svetovno vojno.
V 18. stoletju je Edmund Burke opisal vlogo tiska kot četrte veje, ki nadzoruje močne. Je bilo to kdaj res? Danes prav gotovo ne velja več. Kar potrebujemo je peta veja: novinarstvo, ki spremlja, dekonstruira in se bori proti propagandi in uči mlade, da so zastopniki ljudi, ne moči. Potrebujemo, kar so Rusi imenovali perestrojka – vstajo podjarmljenega znanja. Sam bi mu rekel pravo novinarstvo.
Mineva 100 let od prve svetovne vojne. Novinarji so bili takrat za svoj molk in dogovore nagrajeni in povišani v viteške rede. Na vrhuncu pokola je britanski premier David Lloyd George uredniku Manchester Guardiana, C.P. Scottu zaupal: »Če bi ljudje res vedel [resnico] bi se vojna končala jutri, ampak seveda ne vedo in ne morejo vedeti«.
Čas je, da izvejo.
John Pilger
Vir: http://johnpilger.com/articles/war-by-media-and-the-triumph-of-propaganda
Posnetek govora: https://www.youtube.com/watch?v=7ZtdEEeu2XY