Dimitrij Rupel se je v svojem komunikeju tujim diplomatom minule tedne vnovič zatekel k Agathi Christie in povedal, da utegne naključne opazovalce in raziskovalce Slovenije doleteti občutek »zla pod soncem«. Sončno stran Alp je pomračilo izvorno zlo in prekrili so nas oblaki, slikovito dodaja. Vznemirljiv jezik, ki morebiti pojasnjuje tudi njegovo nenadno željo postati pisec političnih kriminalk; eno je izdal pred nekaj meseci in nosi naslov »Predsednik ali Tako, kot je bilo«. Čigavo je oko zaznave, ni treba posebej ugibati, priznava ga sam – zlo se morebiti skriva v pogledu, ki vidi zlo.
V imaginariju prihodnjega zunanjega ministra, kot pravi Vlado Miheljak, je bilo vedno zaznati tudi potrebo po več sproščenosti, kot se za novorevijaša spodobi. Čeprav si ljudska domišljija običajno ob njej predstavlja telovadne trenerje ali mojstre joge, se zadnje čase za mesto potegujejo različni domači detektivi na sledi zločinu in znova sam premier. In to navidez nedolžno dejstvo je vredno vnovičnega pretresa. Rupel je nekaj let nazaj ugotavljal: »Tudi v Sloveniji, kjer je vsak dan več zapletov in ugank, očitkov in sumničenja, laži in podtikanja, škandalov in afer, bi potrebovali kakšnega Poirota. Dejansko se mnogi zanašajo na rešitev iz domovine Hercula Poirota, kjer ima – danes – glavni sedež Evropska unija.« (Delo, 14. 7. 2007)
Izbruh niza namišljenih in resničnih afer ali tragedij na začetku leta 2010 je postregel z občutkom, ki mu daje navidezno prav. Toda detektivska žilica je že takrat iskala po nečem bolj abstraktnem – naši neosvobojenosti, ker smo dolga stoletja živeli pod tujimi gospodarji. Kar nam manjka, je predvidljivo: »Namesto, da bi bili zares sproščeni, namesto da bi sprostili čim več gospodarskih, kulturnih, političnih pobud, so se, ker ne delujejo zaviralni mehanizmi (učinkovito pravosodje in objektivno informirana javnost…), sprostile uničevalne energije od zavisti in hudobije do laži in fizične napadalnosti. Kot je bilo nekoč rečeno z drugačnim namenom, vendar po resnici: od diskvalifikacije do likvidacije, tudi fizične.« Nasveti detektiva vedno pridejo prav, dodaja Rupel, ko je končno z elegantno dedukcijo povezal premalo sproščenosti s krvavimi trupli. Ter znova prikima: »Zakaj Hercule Poirot? Za premagovanje slovenskih laži in navideznih resnic bi bil potreben zares velik mojster. Da bi ugotovil, kdo govori resnico in kdo laže; da bi razkril, kje in kdo na Slovenskem je prava oblast in kdo ima v resnici moč; kdo vleče niti iz ozadja… bi zares potrebovali detektiva Poirotovega kova.«
V citiranem zapisu se nam hkrati ponujata diagnoza in zdravilo. Premalo sproščenosti lahko vodi do fizičnega umora, toda če odsotnost prvega povzroča drugo, nas v pravih količinah ozdravi. Mojster za prosto sklepanje namreč argumentira, da smo dolga stoletja živeli pod vplivom srednjeevropske kulture. V naših šolah smo rabili enake učbenike kot na Dunaju. In celo starejše slovenske šole, cerkve, vladni uradi, železniške postaje in bolnišnice na Slovenskem so natančni posnetki avstrijskih, čeških, poljskih šol, postaj, uradov in drugih javnih ustanov. »Velik del slovenske duševnosti in delovnih navad je povezan z nekdanjim habsburškim prostorom.« Nesproščena slovenska duša vodi do težav, še zlasti ker so odnosi držav v regiji »sproščeni in večinoma prijazni«, nam pa se to žal ne dogaja, dodaja naš Poirot. In še: »Pomemben del slovenske duševnosti, ki je bila v preteklosti pogosto zanemarjena, je del, ki Slovence povezuje z drugimi sredozemskimi državami.«
Geografske prostore sprostitve, ki se enkrat usmerjajo na sever, spet drugič proti jugu, se je odločil presekati premier Borut Pahor. Tudi zanj je kleni domači duh na preizkušnji. Ampak kaj bi lezli proti Sredozemlju, seči je trebi tja v središče vsega in na vrh sveta: »Ali sem jaz diktator? Mar ne razumem, da samo če bomo svobodni, bomo lahko ustvarjalno razmišljali? Ko se počutite nesvobodni, ste neustvarjalni. V bistvu gre za to, da bo Slovenija sproščena. Ko je to napovedal Janša, sem ga razumel, vendar mu to ni uspelo. Tudi meni ta hip v veliki meri to ne uspeva. Smo na dobri poti, da počasi pridemo do tega. Ko bomo začutili svobodo, bomo tudi ustvarjalni. Samo to potrebujemo. Slovenija je narejena za princesko Evrope. That’s it.« (Reporter, 15. 3. 2010)
Kaj Sneguljčico na sončni strani Alp sploh ovira, da bi se realizirala? Prvič, nekdo ji mora odvezati trak, ki ji ga je mačeha zavezala okoli pasu, da je revica skoraj izdihnila. Potrebuje sproščenost. In drugič, zahteva se pomoč sedmih palčkov, izpljunek strupenega jabolka in končno kraljevič. Predvsem pa zrcalce, ki bo govorilo resnico. Ko vse to združimo, dobimo Pahorjeve bodrilne besede samemu sebi. V istem marčevskem intervjuju premier princeski terapevtsko predpiše še več gibanja, pomoč »atmosfere«, za katero verjame, da ji bo vodilo »sproščenost, ne pri gospodarskih in socialnih zadevah, denimo pri izhodni strategiji. Sproščenost se bo v Slovenijo naselila, če se bo vrnilo zaupanje, če bo vsakdo lahko razmišljal svobodno in ustvarjalno. Nekaj uspeha je, vendar s tem še nisem zadovoljen.«
Zdaj torej vemo, kaj je izhodna taktika in ključ za rešitev iz krize. Je nek letargični raj, ki nas med drugim odvezuje zavezanosti aferam, napetosti in psihozi. Mentalna sprostitev je v bistvu terapija proti paranoji. Ko je te preveč, se pojavi želja po njej. Spomenka Hribar je pred davnimi leti v svoji knjigi »Svet kot zarota«, posvečeni natančnemu psihogramu Janeza Janše, o njem zapisala prav to: zarotitvene obrazce sveta bo presegel, ko bo prišel do točke »prostosti duha«. Skratka, sproščenost nas rešuje paranoje. Bi danes lahko dejali, da velja isto za Pahorjeve občutke aferam ob bok? Ker zdi se, da je skupen poirotovski napor naših politikov speljan v eno smer. V zgodbo o tem, kako ideologem sproščenosti doživlja novo renesanso. Projekt sproščanja slovenske substance, ki ga je začel Janša, bi dokončal Pahor. Če bosta združila moči, utegnemo končno zaživeti brez paranoidnega zla pod svobodnim soncem.