15. 1. 2010 Zofija v medijih

Zdravniški sistem in sram

Avtor:

»Naš Bor je umrl zaradi izjemno slabega odnosa, napuha, nemarnosti, lenobe,« je dejala Tatjana Nekrep. Zgodbo pozna vsa država. O moralni odgovornosti zdravnikov, da so solidarni s plačami drugih zaposlenih v primerljivih poklicih tudi v času krize, sem na tem mestu že pisal. Nič ne kaže, da bi se socialna občutljivost zdravnikov tu kaj odlikovala – zase je zadnja leta vselej zahtevala privilegije in jih tudi dobila.

Na dilemo sem opozarjal tudi zato, ker je moralnost temeljna sestavina zdravniškega poklica, inkorporirana v Hipokratovo zaprisego. Še vedno vroči primer Nekrep pa je v razmislek navrgel še eno nesprejemljivo dimenzijo postopkov zdravnikov. Ne bom ponavljal zgodbe,  kako je skupščina Zdravniške zbornice Slovenije zdravnici Zlatki Kanič, vpleteni v primer Borove smrti, izrekla zgolj javni opomin in trimesečno dopolnilno strokovno izobraževanje. S tem je omilila kazen in razveljavila sklep drugostopenjskega razsodišča zbornice, ki je predlagalo začasen odvzem licence. Zelo verjetno je, da je zdravniški lobi zaščitil samega sebe, zaradi česar je kasneje taisto ravnanje direktor direktorata za zdravstveno varstvo Janez Remškar označil za nespodobno, nesprejemljivo in nevredno zdravniškega ceha v Sloveniji. Še več, kot se je v tistem trenutku zdelo, je izrekel nekaj izjemno čustvenega: »Lahko rečem, da me je sram in da mi je žal, da sem v Sloveniji v tem trenutku zdravnik.«

Toda pustimo zdravnico ob strani, prav tako ocenjevanje odločitve in postopkov v danem primeru. Naj povem, da se zavedam cenenega emocionalno nabitega oblikovanja javnega mnenja in delim bojazni s tistimi, ki svarijo pred tem, da javno mnenje in mediji hitro prevzemajo vlogo strokovnjakov, tožilcev in porotnikov. V nadaljevanju se bom osredotočil le na Remškarjevo izjavo in njene kontekste, saj se je močno vtisnila v spomin. Kako oceniti tako močne besede o sramu? Verjetno sem skupaj z drugimi državljani v hipu pomislil na to, da gre za pokončno držo osamljenca, ki si vendarle upa reči bobu bob: če se zdravniški ceh obnaša kot prostozidarska loža, ki ji nihče ne more do živega, je direktor direktorata pri ministrstvu odkritosrčen in pove na glas, kaj si o tem misli. Priznam, moji ploskajoči razlagi je spodrsnilo. Razlog zdrsa je tudi filozofsko zanimiv. Kar je sledilo, namreč ni bilo le trpko razočaranje nad sledjo spoznanja o slabi lastni presoji, ampak tudi serija nesmislov, ki si jih velja ogledati. Ko postavimo njegova stališča v kontekst, dobimo namreč vrsto nemoralnih neumnosti. Remškar je ob različnih priložnostih namreč hkrati trdil naslednje: »kaznovanje ne vodi k rešitvi«, zdravnica Kaničeva je »katastrofalna žrtev sistema«, iskal je sistemsko rešitev v odgovor na vprašanje, »kaj naredim takrat, ko ne vem«, v bolnišnicah pa bi morali vpeljati sistem komunikacije, kako svojcem bolnikov, pri katerih so se pojavili zapleti, to sporočiti in se opravičiti. Izrazil je še pričakovanje po tem, da se uvede »protokol ravnanja zdravnika v takšnem primeru, ki bi potekal brez sramotenja, poniževanja in obsojanja«.

Vse to je, prosto po Harryju Frankfurtu, eno navadno sranje. Remškarjev sram je namreč izpuhtel v zrak kot milni mehurček. Medtem ko starša Bora že dve leti pričakujeta opravičilo, direktor želi odkrivati toplo vodo, nekakšen »sistem komunikacije, kako se opravičiti«. O zdravnikih govori kot o robotih, ki potrebujejo nov softver. To mogoče pove vse o moralni izpraznjenosti zdravniškega lobija in je že po sebi čista kozlarija: opravičiš se, ali pa ne, sistem tu ne pomaga. Remškar govori o »protokolih«, kjer bi zdravnike obsodili, ne da bi jih obsodili, govori o kaznih brez kazni. Od njegovega »sram me je« je ostalo le brezsramno izmikanje. Njegov sram je brez sramu in je morebiti že kot takšen simptom zdravniške morale. Ironija je kajpak v tem, da se je želel vzpostaviti kot nosilec morale, ki kaže na premajhno moralnost sistema svojih zdravniških kolegov v zbornici – vsega je pač kriv sistem, ne ljudje. Kakšna mora biti zdravniška morala, če tako katastrofalno spodleti natanko tistemu, ki želi grajati taisto moralo? Zato bi čisto mogoče lahko rekli naslednje: Remškar, in ne Kaničeva, je katastrofalna žrtev sistema. Moralnega zdravniškega »sistema«.

Prvič objavljeno v januarski številki Katedre