Na tem mestu smo maja lani že pisali o zdravniških plačah, ali bolje rečeno o upravičenosti zahtev po njihovem zviševanju. Govorimo o lanskih stavkovnih zahtevah zdravnikov, ki so se za njih končale uspešno, pravzaprav kar z občutnim povišanjem. Takrat smo namignili, da zdravnikom pri takih zahtevah manjka etičnega občutka in še bolj razumevanje za socialne in gospodarske razmere. Čeprav smo jim privoščili povišice, smo jim očitali socialno neobčutljivost in neskladje z zdravniškim poslanstvom.
Danes, slabo leto kasneje, smo doživeli dve spremembi: svet in Slovenija sta zabredla v stanje finančne in ekonomske recesije, slovenska vlada, seveda ne edina, pa tako rekoč uveljavlja uravnilovko, znižuje plače v javnem sektorju in menedžerje poziva k njihovemu manjšanju ali celo daje navodila o njihovi zgornji meji. Nenazadnje je Pahorjeva vlada znižala plače tudi sebi. Stanje recesije in zategovanje pasu pa je sovpadlo s še enim dogodkom: javnim razkritjem podatkov o rekorderjih med zdravniki, ki prejemajo enormne dohodke. Na prvi pogled se zdi, da smo zabredli v histerijo zavisti in splošne mobilizacije čustev, ko v kriznih razmerah nikomur več ne privoščimo več denarja, kot ga prejmemo sami. Tako rekoč zahtevamo omejevanje in skromnost za vse. Tisti, ki opozarjajo na histeričnost takega diskurza in na dejstvo, kako zelo populistično se je tega lotila vlada, imajo prav. Toda ob omenjenem pomisleku vendarle vztrajajmo, da obstaja tudi nekaj gnilega v deželi zdravniški. Razložimo, zakaj.
Prvič, po razkritih podatkih so zneski, ki jih prejemajo zdravniki, resnično visoki, število zdravnikov pa je neverjetno veliko. Rekorder med njimi in ime, ki so ga mediji največkrat uporabili, je anesteziolog Rade Stanič, ki je konec lanskega leta prejel v enem mesecu 18.500 evrov bruto. Naš zdravnik se do take številke ni dokopal le z delom v službi, kajti registrirano ima še svoje podjetje – kot samostojni podjetnik tako deluje, skupaj s številnimi, v različnih javnih in privatnih zdravstvenih zavodih. Kar je legalno, temu ne gre oporekati, ne glede na višino prejemkov. Težava nastopi, ko si pogledamo pobliže, na kakšen način, s kakšnimi motivi in kakšnimi »žrtvami« so zdravniki prišli do njih. Ali še bolje: čemu vse so se pripravljeni odreči, da bi jih dosegli.
Eden izmed ne tako maloštevilnih zdravniških herojev iz Maribora je novembra lani delal po 20 ur na dan. Ko so ga na komercialni televiziji poklicali, da jim pojasni, kako je to mogoče, se je zapletel v dokazovanje, kako zanič je njegovo življenje. To je dosegel, kot pravi, na ta način, da »je brez familije«, »brez obveznosti«, s »pet ur spanja«. Povedano drugače, njegova kvaliteta življenja je grozljiva, kot so dejali in kot je pribil predstavnik zdravniškega sindikata Fides. Skratka: človek bi se nam moral hudo zasmiliti. S takim argumentom je kajpak vse narobe. Zdravnike pač nihče ne sili, da bi si prigarali tistih 17.000 in več bruto plače na mesec. Že res, da se nekateri med njimi radi skrijejo pod pretvezo pomanjkanja zdravnikov in stavijo na karto svoje nepogrešljivosti, toda reči, da morajo garati kot samostojni podjetniki tudi popoldne, ker ni drugega, ki bi jih nadomestil, je munchhausenovska raca. Spomni nas na primer še enega mariborskega zdravnika, ortopeda, ki si je vzel nekaj mesecev dopusta, v tem času pa zavzeto opravljal popoldansko delo v zasebni ortopedski ambulanti v Termah 3000 v Moravskih toplicah.
Naš zdravnik, ki spi le 5 ur dnevno (pustimo ob strani, kdaj se odpelje domov, kdaj se pripelje v službo, kdaj se prehranjuje), pa po naših podatkih uspeva početi še nekaj, kar je novinarjem ostalo prikrito. V spanju (!) ali na delovnem mestu namreč pridno skrbi za svojo akademsko kariero s pisanjem znanstvenih člankov in pedagoškim delom. Ne le da bi se smeli vprašati, kako lahko zdravniki v somnambulnem stanju sploh kvalitetno skrbijo za svoje paciente, vprašati bi se morali po kvaliteti njihovega dela in izdelkov na vseh možnih ravneh.
Anomalije, ki jih dopušča naš zdravstveni in plačni sistem, pa niso predmet našega zapisa. Spomnimo – zdravniki so nas prepričevali, da so premalo plačani. Zdaj se je za otipljivo število med njimi razkrilo, da to ne drži. Nekatere somnambulne zdravnike v njihovem vzvišenem hipokratskem poslanstvu lahko vodi le en cilj. Težko si predstavljamo, da je to kaj drugega kot prvi izmed sedmih smrtnih grehov: požrešnost.