Dr. Martin Balluch je, kljub temu da je doktor matematike in filozofije, goreč borec za pravice živali. Od leta 2002 je predsednik avstrijske organizacije za pravice živali Verein gegen Tierfabriken (Zveza proti živalskim tovarnam). Zaradi uspešnosti svojega boja za pravice živali se je zameril določenim interesnim skupinam in preživel dobre tri mesece v zaporu. Leta 2008 pa je po izpustu iz zapora na predlog Zelene stranke kandidiral za poslanca na parlamentarnih volitvah.
Veliko ljudi verjetno težko razume, da ste zapustili akademsko kariero na univerzah na Dunaju, Heidelbergu in tudi Cambridgeu ter posvetili življenje boju za pravice živali. Bi lahko pojasnili to odločitev?
V svoji akademski karieri sem deloval na področju matematike in teoretične fizike. Vsekakor je bilo zelo zanimivo, vendar je bilo zame vseeno preveč teoretično. Imel sem občutek, kot da bi živel v izoliranem svetu, ter da ne prevzemam odgovornosti za to, kar se dogaja v družbi tudi v mojem imenu. Ko sem videl, kako trpijo živali, sem začutil, da moram zapustiti ta izolirani svet in postati aktiven v praktični politiki.
Kaj pa je etično ozadje vašega boja za pravice živali?
Drugi doktorat sem naredil iz filozofije, in sicer o vprašanju pravic živali. Svoje poglede pa sem nato objavil tudi v knjigi. V bistvu verjamem, da zavest – zmožnost zaznavanja in čutenja nečesa – hkrati zagotavlja zavedajočemu organizmu avtonomijo, četudi le posredno. Če je bitje subjekt, ima subjektivno percepcijo in svoj pogled na svet, potem lahko tudi sprejme odločitve in na podlagi njih deluje. Iz etičnega vidika je avtonomijo treba spoštovati. Vsako avtonomno bitje bi moralo imeti možnost, da deluje, kot želi, če ne posega v avtonomijo drugega bitja. Pravice pravzaprav odražajo zahtevo družbe, da se zaščiti avtonomija bitij. Tudi živali imajo zavest, zato imajo tudi avtonomijo in pravico, da se njihovo avtonomijo zaščiti.
Ko se v družbi poudari potreba po izboljšanju pravic živali, mnogi ljudje temu nasprotujejo in trdijo, da moramo najprej poskrbeti za pravice ljudi. Kako bi se odzvali na ta ugovor?
Nikoli se ne bo zgodilo, da bodo vsi ljudje srečni in da ne bodo več imeli problemov. Ali to pomeni, da sploh ne smemo delovati zunaj okvirja človeških interesov? Tudi »nečloveške« živali imajo ravno tako kot ljudje avtonomno željo, da bi živele in bile srečne. Tako da težko razumem, zakaj njihova želja ne bi bila deležna enake skrbi.
Avstrija naj bi bila ena izmed najbolj naprednih držav na svetu glede pravic živali. Lahko razložite, zakaj je tako?
Do nedavnih dogodkov v zadnjih letih je res bilo tako. Dosegli smo namreč prepoved pridelave krzna, prepoved eksotičnih živali v cirkusu, prepoved vzreje živali pod baterijsko lučjo, prepoved eksperimentov na opicah in nazadnje prepoved vzreje zajcev v kletkah. Nadalje pa nam je uspelo tudi vpeljati sistem živalskih pravnih zastopnikov, ki lahko v sodnem postopku, ki zadeva zlorabo živali, delujejo v skladu z interesi te živali.
Kaj je potem šlo narobe, da so vas in vaše sodelavce 21. maja 2008 aretirali?
Narobe je šlo to, da smo bili preveč uspešni. Uspelo nam je doseči resnični napredek, ki pa je omejil gospodarsko pomembne iniciative. To smo dosegli, kljub jasnemu nasprotovanju vladajoče konservativne stranke. Očitno je bilo to dovolj, da so se močne vplivne skupine tako silovito spravile nad nas.
Kakšne izkušnje ste imeli z represivnimi organi med aretacijo in potem v zaporu?
Zamaskirani in oboroženi policisti so sredi noči vdrli skozi moja vrata in me obsijali s svetilkami v postelji. Nagega so me izvlekli iz postelje, me potisnili ob steno in nastavili pištolo na zadnji del moje glave. Nato so temeljito preiskali moj dom in me za več mesecev zaprli v majhno zaporniško celico. Sočasno so na enak način vdrli še v 30 domov in 8 pisarn skupin za živali ter zaprli še devet ljudi poleg mene. Nikoli nam niso povedali, zakaj so nas aretirali. Policija nam je le dejala, da smo osumljeni tvorjenja kriminalne organizacije, vendar nam niti do danes niso povedali zakaj. Najbolj me šokira to, da lahko policija deluje na način, da te zapre za več mesecev brez pravega razloga in da kljub temu nimaš možnosti, da bi temu oporekal, ter da tistih, ki so za to odgovorni, ni mogoče pripeljati pred sodnika. To je resnično strašljivo. Prepuščeni smo na milost ali nemilost policije. Dejansko je tako.
Sodba proti vam se je začela 2. maja. Kakšne so obtožbe proti vam in kakšna kazen vas lahko doleti?
Obtoženi smo opravljanja zakonitega dela za našo kampanjo, ker smo s tem morda posredno koga nam neznanega navdihnili, da je storil nezakonito dejanje. To zveni kot nora šala, vendar je res. Npr. obtožnica pravi, da sem organiziral konferenco o pravicah živali s 400 ljudmi, ki bi lahko navdihnila meni neznane ljudi, da bi na povsem drugi dan in na drugi lokaciji vrgli smrdečo bombo v trgovino s krznom. Dejansko smo zakonsko odgovorni za ljudi, ki jih ne poznamo, ki pa imajo približno iste cilje kot mi ter so storili nezakonita dejanja. Največja kazen lahko znaša pet let v zaporu.
Prej ste dejali, da vam je policija dejala, da ste osumljeni tvorjenja kriminalne organizacije. Ali ni absurdno, da se enači civilno gibanje za pravice živali s kriminalno ali celo teroristično skupino? Ali menite, da bi zaradi tega morali spremeniti antiteroristični zakon, ki omogoča takšno ravnanje policije?
Seveda je absurdno. Vendar se policija in državno tožilstvo poslužujeta tega, ker nimata ničesar drugega. Takšen zakon je prikladno nerazločen, da omogoča obsodbo ljudi brez kakršnih koli dokazov. Jasno je, da se takšen zakon lahko zlahka zlorabi za politične namene. Dogajanje v zvezi z nami je dokaz, da je tako. Na podlagi tega zakona lahko politični aktivizem postane zelo nevaren za aktivista. Vsekakor je zakon treba spremeniti, sicer se ne bo nihče več počutil varnega.
Kakšno je avstrijsko javno mnenje o vsej zadevi?
V tem trenutku avstrijsko javno mnenje v celoti stoji za nami. Dejansko se je 240 ljudi samih uradno prijavilo na sodišče, ker so v prekršku zaradi zakona o organiziranem kriminalu, saj so delovali tako kot mi, organizirali so namreč [civilnodružbene] kampanje, hkrati pa so vedeli, da je morda kdo drug, ki ga niso poznali, zaradi istega kampanjskega cilja naredil nekaj nezakonitega.
Ker ste torej obsojeni tudi za nezakonita dejanja drugih borcev za pravice živali, me zanima, kakšno je vaše mnenje o uporabi nasilja v aktivizmu?
Nasilje nikoli ni dobra ideja. S pravicami živali moramo politično napredovati na demokratičen način. To je edina uresničljiva in učinkovita pot. Svojih mnenj ne moreš vsiliti drugim. Večino moraš prepričati. Pri tem pa se moraš uporabljati kampanjo nenasilnih dejanj, dokler ne dosežeš svojega cilja. Vendar pa to nima nič skupnega s kriminalno organizacijo.
Demokratične družbe so v nasprotju z nekaterimi drugimi političnimi sistemi v preteklosti znane po spoštovanju temeljnih svoboščin, še posebej svobode govora. Iz vaših izkušenj pa lahko vidimo, da politični in družbeni aktivizem kot oblika svobodnega izražanja nista vedno tolerirana niti v demokratičnih družbah.
Prav imate. Po drugi svetovni vojni so se v nasprotju s tem, kar se je dogajalo v fašističnih režimih, vsi zavedali, kako pomembne so temeljne svoboščine in pravice. Vendar pa se zdi, da ljudje pozabljajo na ta pomemben nauk. Petinšestdeset let kasneje so namreč vlade za svoje specifične cilje pripravljene resno prekršiti temeljne svoboščine in pravice. Javnost pa ob tem ni dovolj zgrožena. Našo vlogo v vsem tem vidim kot možnost, da prisilimo vlade, da popravijo storjeno škodo in umaknejo te represivne zakone. Sedaj moramo rešiti demokracijo. Konec koncev so se naši predniki za njo močno borili in ob tem tudi izgubili življenje.
Kako potemtakem vidite vlogo aktivizma v demokraciji?
Je življenjskega pomena. Brez borbe ni napredka. Vsakdo, ki je udeležen v civilnodružbenih gibanjih, bo to potrdil. Aktivizem zagotavlja konflikt, ki temelji na tej borbi. Samo nenasilni aktivizem lahko zagotovi, da bo ta konflikt ostal konstruktiven ter tako omogočil rešitev, s katero vsi vključeni lahko živijo.
Se je možno izogniti zaostrenim konfliktom z državo pri aktivistični borbi za izboljšanje družbe? Vaš primer kaže, da ne.
Kot kaže, bodo močne interesne skupine uporabile vsa razpoložljiva sredstva, tudi zlorabo in nasilje policijskih sil, da bi utišale in uničile vitalna in učinkovita gibanja. Naša edina zaščita pri tem je javnost. Moramo imeti simpatijo javnosti, da nas ščiti. V avstrijskem primeru bomo lahko videli, ali je to dovolj. Ljudje se morajo zavedati, kako pomembne so temeljne svoboščine in pravice. Po navadi jih pogrešajo, ko jih več nimajo. Vendar je takrat že prepozno.