So Katarini Kresal v zadnjem času brki kaj zrastli? Strokovnjaki za vse, osebno higieno, pasje anuse in garažne dejavnosti, na spletnih forumih takemu pozornemu opažanju močno pritrjujejo. Kar je še huje, sledijo jim politiki in najširša javnost. Pravzaprav je obratno. In seveda ne gre zgolj za brke, v igri so številni fizični atributi, s katerimi nekoga obremenimo. Ko se ti izčrpajo, pridejo na vrsto še značajski.
Spletni brki notranje ministrice so pomembni, da bi razumeli logiko sovražnega govora. V aktualnem razburjenju okoli poslanca SNS Mirana Györeka zaradi njegovega nedopustnega očitka, češ ministrica ni prava ženska, je namreč precej kratkovidnosti. Od desno usmerjenih strank in intelektualnih zaledij kakšnih distanciranj in kritike že po definiciji ne pričakujemo – razumljivo, kajti v glavnem se sovražni govor dogaja na desnici in njeni varovanci, verjetno iz prikrite solidarnosti, nikoli niso gojili kritike na svoj račun. Toda zakaj se motijo tisti na levici? Ker venomer ponavljajo, da je tak govor treba odkrivati in preganjati, a prezrejo, kako je mutiral v neko bolj razširjeno in manj prepoznavno obliko. In s tem, ko opozarjajo le na njegove vrhove, po svoje legitimirajo korenine. Poslanec je namreč storil prav tisto, kar drugi oklicujejo za splošno sprejeto dejstvo: da ima ministrica brke. Če namreč uspete v javnost vnesti vtis, da jih ima, potem vam ne morejo očitati, da ste nespodobni. Torej je vse odvisno od vašega uspešno prodanega videza. Kar je povedal, je le obnova povprečnega odziva brezimne množice, kot je tale: »Kakšna je ta Kresalova! Kot moški, nima nič »cic«, le ogromno hudobije…«.
Pripisovanje negativnih kvalitet potrebuje svoje vrednostno sidrišče. Recimo nič hudega ni, če imata brke tudi Ljubica Jelušič ali Irma Pavlinič Krebs, kajti ti dve sta dami, gospe, ženi, prijetni ženski. S tema damama se Kresalova ne more primerjati, je povedal Györek v interpelacijski razpravi, in s tem brez dvoma meril na njeno »neženskost«. Pogrešal je klasično družinsko idilo z veliko otroki in s še večjo kuhinjo, nujen ambient za gospe in matere, kot se šika. Opazka o premajhni ženskosti je ironično celo napredek, kajti poslanec SDS Pavel Rupar je svojčas kolegicam z levice zameril nekaj podobnega, ko je podvomil v spol. Zelo bistvene razlike med izraženim dvomom v spol (in zahtevo po ginekološkem pregledu) ali v pravo ženskost seveda ni; s prvim postavljamo pod vprašaj ženskost, z drugim le, ali je »prava«. Da bi videli, ali je Majda Potrata ženska, jo skratka moramo sleči, šikanira Rupar. Pri Kresalovi to ni potrebno, ker je politična histerija risanja sovražnikov, ki se odraža v projekciji na fizično telo demoniziranega, že dosegla svoje. Notranja ministrica je tako doživela transformacijo iz sprva uspešne, ambiciozne in atraktivne Slovenke leta v nevarno možačo brez prsi in s srepim pogledom. Ob fizični je tu še značajska preobrazba. Nekoč pravična in zaščitniška Devica Orleanska je čez noč postala zvita, hudobna in pokvarjena spletična. Nekaj podobnega se je pred letom zgodilo z demonizacijo Gregorja Golobiča. Ankete kažejo, da se po taki obravnavi težko preživi. In tako kot spletni natolcevalniki in forumi rišejo vedno večje brke in hudobijo na obraze nekaterih, se tudi Györek ni ustavil le pri ženskih lastnostih: »V mojih očeh je to njen karakter. Bom tudi jaz kazensko preganjan, ko ocenim nekoga, kakšen je v mojih očeh? In ne le v mojih! V očeh marsikaterega poslanca! In verjamem, da tudi koalicijskih.«
Legitimacija povedanega je zgovorna. Ko je pred leti Rupar zahteval preglede mednožij, se ni skliceval na koalicijsko usklajenost z drugimi. Györek se ima za glas naroda. Ki zdaj pravi: ker ministrica ni dovolj ženska in ker ima slab značaj, je kriva. V bistvu je sicer to subjektivna ocena, ampak že mora biti dovolj, da nekdo odstopi s svojega mesta. Glede sovražnega govora se nam je torej že zgodil kvalitativni preskok, ne da bi to posebej opazili. Tisti, ki danes govorijo zgolj o njem, naivno gledajo vrhove ledene gore in opazujejo vulkanski prah, ne da bi se vprašali, kaj se dogaja v notranjosti stvari. Nenavadno, ampak ko je pred meseci Zmago Jelinčič ob dogodku boja proti nasilju nad ženskami javno povedal, da si nekatere želijo biti tepene in se naslednji dan po ženskih protestih niti po naključju ni želel opravičiti, tega ni obsodil nihče in opazil skoraj noben medij. Njegove besede so bile nedopustne. Takrat se je večini zdela poglavitna težava domnevno grešno verbalno »ustavljanje« notranje ministrice. In ko je kolumnistka Reporterja pred meseci zapisala, da »Kresalova zdaj zagovarja bogatunarje, zdaj se zavzema za pravice istospolnih ali pretepene ženske, potem je spet über-možakarica na možakarskem ministrstvu za notranje zadeve, vendar pri tem nenehno nosi kostimčke, spominjajoče na tajnice v odvetniških pisarnah«, ni povedala nič bistveno drugačnega od Györeka. Zdaj, ko je stranka SNS zdesetkana zaradi priporov, kazenskih ovadb, ocen o koruptivnosti, nenazadnje groženj s tistim »ti bomo j***i mater«, zaradi katerih odstopajo Pahorjevi ministri, se mora majhen dvom v ženskost zdeti povsem benigna zadeva. Stranki SNS in SDS, vselej največji konzumentki sovražnega govora, postajata največji zaveznici, ko recipročno branita svoje nečedne posle.
Prav zato je zgolj detektirati tak govor postalo podcenjujoče. Ker je postal legitimni del osrednjih taktik vsakodnevnega političnega delovanja, prenesenih na številne nivoje insinuacij, žalitev, blatenj, šikaniranj in cinizmov. Opazke predsednika vlade in predsednika države, ki vedno znova rada spregovorita o nizki politični kulturi, so v svojem bistvu netočne. V konglomeratu sovražnih in umazanih sredstev retorike sovražni govor ni več ekscesna meja, ampak je že zdavnaj figurira kot del »naravne« ekscesnosti politike. Zato kakšna kultura neki? To je skoraj tako kot roparjem banke očitati, da nimajo kulture spoštovanja lastnine drugih. Seveda je nimajo, ampak saj nikoli niso imeli te ambicije – od nasprotnega živijo. Zato je naša obsodba podobna obsodbi roparjev, ker so med ropom banke preklinjali. Premalo in zgrešeno. Lahko pa je še huje. Sovražni govor utegne čez leto ali dve postati uradna himna vladarjev.