(k predavanju prof. Nenada Miščevića dne 21.2.06 v organizaciji »Zofijinih ljubimcev«)
Temeljno vprašanje, ki ga sebi in poslušalcem zastavlja Miščević, poudarja dvom, češ ali je pojma etika in vojna sploh mogoče povezovati. V tej zvezi je najprej kategorizirano mnenje posameznih skupin, ki o vojni in etiki sodijo bodisi tako bodisi drugače.
Kot prva skrajnostna mnenjska skupina so navedeni militaristi, ki kajpak zagovarjajo nasilno reševanje trenutnih težav ne le na meddržavni ampak tudi na medosebni ravni. Čeprav glede slednjega obstajajo določene civilizacijske omejitve. V to skupino bi lahko uvrstili tiste, ki so zagovorniki strogega, eksemplaričnega (in seveda nasilnega) kaznovanje kršiteljev sprejetih družbenih norma.
V zvezi z vojno pa so zagovorniki nekakšnega prilagojenega machiavelističnega načela, po katerem sta kakršna koli etika ali morala v vojni samo popolnoma nepotreben balast. Kar šteje, je samo rezultat, torej vojaška zmaga in z njo povezano doseganje ciljev, zaradi katerih je bil vojaški spopad sploh potreben.
Nasprotna skrajnostna skupina so nekakšni absolutni pacifisti, ki vsaj načeloma zavračajo vsakršno obliko vojskovanja – tudi če gre pri tem za aktivno obrambo pred in proti agresorju. Skratka, etika in morala sta nad vsem in nikakršno nasilje ne more biti z ničemer opravičljivo. V praksi, torej v primeru realne ogroženosti od zunaj, pretežni del tako mislečih nekako pozabi na svoje principe in se bolj ali manj neposredno udeleži obrambne ali, če hočete, samoobrambne vojne.
Med tema skrajnima skupinama je niz zagovornikov etičnih in moralnih kodeksov, ki v povsem določenih konkretnih razmerah dovoljujejo aktivno udeležbo v vojskovanju in, v skladu s tem, koliko je takšno mišljenje blizu eni ali drugi omenjeni skrajnosti, dovoljujejo tudi različne stopnje kršenja sicer veljavnih splošnih civilizacijskih kodeksov.
Prof. Miščević je kot enega prvih takšnih mislecev navedel svetega Avguština. Misleca, torej, ki je živel in deloval v času, v katerem še nihče ni mogel niti sanjati o kakršnem koli mednarodnem sodelovanju in danes znanih velikih mednarodnih političnih zapletih, ki se še vedno prepogosto rešujejo z bolj ali manj uničujočo vojno. Da o kakšnih globalizacijskih tendencah niti ne govorimo. Torej: Avguštin je definiral vojno kot zadevo, ki jo kajpak nekdo začne. To je, kajpak, napadalec ali agresor. In zanj v bistvu ne veljajo nikakršna etična ali moralna opravičila. Napadeni pa se ima, seveda, pravico braniti. In ta pravica zajema tudi pravico do ubijanja nasprotnika – napadalca.
Pri tem pa Avguštin opozarja, da v tovrstnem početju, ne glede na to, koliko je nujno, ni prav nič herojskega. Ničesar častivrednega in ničesar etičnega ali moralnega. Zato, opozarja Avguštin, se mora vsakdo, prisiljen v tovrstno delovanja, zavedati poleg nujnosti sodelovanja v vojni tudi ničvrednosti takšnega početja. Obžalovati bi moral svoje žrtve in obžalovati bi moral dejstvo, da je bil prisiljen povzročati te žrtve. In ves čas bi se moral zavedati svoje bede, povzročene prav s tem početjem.
In kako se po Miščevićevo to Avguštinovo priporočilo odraža v današnjem času?
Recimo z institucijo Haaškega sodišča za vojne zločine, storjene na področju nekdanje Jugoslavije. In z institucijo enakega sodišča, namenjenega sojenju zločincem, ki so delovali v Ruandi. Pa tudi z nastajanjem, kolikor koli težkim, mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine.
V obeh primer, tako Haaškega sodišča za YU kot sodišča za Ruando gre za pomembno prvenstvo. Nobeno od njiju se ne ukvarja z vprašanjem, kdo je bil agresor in kdo je bil v zadevo vpleten na obrambnih oziroma samoobrambnih osnovah. V obeh primerih se sodišča zanima izključno za dejanja posameznikov in skupin, ki po sedaj veljavnih mednarodnih dogovorih veljajo za vojni zločin. Ne glede na to, na kateri strani so se kršitelji teh normativov borili in v imenu katere ideologije so te svoje zločine izvrševali. Celo primer, ko sploh ni šlo za dejanskega vojnega zločinca ampak za čisto navadnega sadista, ki je vojno le izkoristil za zadovoljevanje svojih bolestnih nagnjenj, je pred tem sodiščem končal z ustrezno obsodbo storilca.
Še bolj nenavaden je primer, ko je sodišče obsodilo vojaka, ki je ubijal ujetnike pod zelo neposredno prisilo svojega nadrejenega. Sodišče je očitno menilo, da bi se bil moral morilec pustiti ustreliti, namesto da je ubijal v nasprotju z vsakršnimi, torej tudi mednarodnimi zakoni.
Etika okupatorja
Že Sv. Avguštin je verjel, kakor pojasnjuje Miščević, da se je v določenih primerih, recimo, kadar si napaden, pač nujno braniti. In, da pri takšnem početju neizbežno pride tudi do ubijanja. Opozoril pa je tudi na to, da v takšnih, četudi nujnih in opravičljivih dejanjih, ni potrebno videti ničesar častnega. Ničesar, na kar bi lahko bil njihov storilec ponosen.
Da je, torej, ubijanje vedno bedno, da mora nujno in vedno povzročati zgolj neprijetne občutke. Tudi takrat, ko se dogaja v razmerah, ki se jim na drugačen način ni mogoče izogniti. Torej v razmerah, v katerih se znajde napadeni.
Kakšna naj bi bila potemtakem šele občutja napadalcev? Tistih, ki ne ubijajo iz nuje, ampak zato, ker bi si radi tudi na tak način pridobili takšne ali drugačne koristi.
In pred nekaj dnevi smo državljani republike Slovenije postali napadalci. Tisti, ki smo svoje predstavnike, po ne vem kakšni logiki pooblaščene za ubijanje DRUGIH, poslali v neko drugo deželo, da bi tam zaradi naših koristi sodelovali pri zatiranju in ubijanju ljudi, ki večinoma ne za Slovenijo in še manj za njena deklarirana demokratična načela še slišali niso.
Žal, kakor koli že je oblikovano navidezno nasprotovanje verjetno večjega dela državljanov te naše državice, je postalo očitno, da smo Slovenci vendarle večinsko pristali tudi na to našo vlogo aktivnega nasilneža v svetovnem merilu.
Vsa naša skrb namreč velja našim vojakom, ki bojda tvegajo v tuji deželi svoja življenja. Ni sicer povsem jasno, zakaj in za koga jih pravzaprav tvegajo. Zame in za moje somišljenike že ne.
Nikjer pa še nisem opazil izražene skrbi v zvezi s tem, da bodo ti naši vrli sodržavljani morda prisiljeni nekoga v tej tuji deželi tudi UBITI.
In bodo s tem vse nas naredili za pobudnike in sokrivce pri takšnem dejanju, že pred stoletji deklariranem kot skrajno bednim. Nevrednim ničesar, kar bi lahko imenovali človeško, civilizirano ali kulturno.
Ali smo našo demokratično izvoljeno oblast resnično pooblastili tudi za to, da iz vseh nas naredi sokrivce pri mednarodnih umorih.