Je skupina Laibach dejansko zbujala nacistična čustva in poveličevala nacistične simbole? Danes bi, vsaj umetniško izobraženi in intelektualno povprečno pismeni, zgolj skomignili z rameni: trditev bi imeli za neumno. Ne, skupina Laibach ni zbujala takih čustev, z njim se je zgolj poigravala, provocirala je z nacistično ikonografijo, ponujala protitotalitaristično sporočilo, zgolj repetitivno subvertirala simbole. Njihova umetniška intenca je bila, bi dejali, drugačna, in ta pervertira in povsem izniči možnost pripisa »realističnih« nacističnih (ali fašističnih) namer in atributov. Primer navajam v začetno ilustracijo: skupina Laibach dokazuje, da artistična vsebina, opremljena z nevarno simboliko, ni nujno nacionalistična, nestrpna in zato sporna, akt zanikanja človeških vrednot ali pravic, četudi se zdi na površini takšna. Toda kaj je tisto, kar jo naredi za nasprotno opisanemu in neproblematično? Eden možnih odgovorov: premišljena umetniška intenca. Sporočilna dimenzija.
No, pa gremo v sedanjost na sledi tej intenci: kako razumeti mariborski ulični strip Violent? Sta scenarist Zdravko Duša in Damijan Stepančič ustvarila artefakt, ki je vreden zgražanja, ker da vzpodbuja netolerantna čustva, poziva k agresiji in primitivnosti (»Malo vas, je, malo, pičkice!)? O tem je zelo naklonjeno, afirmativno, neproblematizirajoče pisala (tudi) Mladina v zadnji številki, pri čemer se je novinarka postavila le na raven, ko avtorjema stripa prikimavajoče daje prav v njunih odgovorih na kritiko. Toda s kakšnim argumentom? Po analogiji z Laibachom bi lahko rekli, da bi morala za to jamčiti njuna namera ali vsaj nek element umetniške vsebine. Bojim se, da takšnega elementa v njunem uličnem stripu ni. In če je že, je groteskno nekredibilen. Zaradi nekaterih skeptičnih odzivov bi pričakovali, da bosta svojo namero izdatno in prepričljivo pojasnila. Zamudila sta priložnost in sploh ne opazila, da njuna razlaga funkcije uličnega stripa, ki naj prekrije mestne packe (zanikrna pročelja) in ponudi alternativo uličnim oglasnim plakatom, predstavlja posredno priznanje odsotnosti take intence (za prekrivanje umazanih ulic lahko seveda uporabimo najbolj nedopustne vsebine). Nista pa zamudila priložnosti, skupaj z novinarji ne, da ne bi kritikov štela za kratkovidne moraliste.
Če bi skupina Laibach odkrito zagovarjala nacizem, bi se nad tem upravičeno zgražali. Toda kaj točno počne Duša, če ne to, da promovira »violentne« Viole, tudi če ne želi zagovarjati nasilja, agresivnosti in netolerance? V intervju za Večer je pojasnil, da so navijaška skupina kot »subjekt« njegovega umetniškega zanimanja nič manj kot močni ali celo najmočnejši tvorci mestne identitete. (Le kaj bi v mestu s humanisti, saj imamo Viole in Kanglerja, pa še kakšnega Janševega pisateljskega botra! Zadostuje!) No, ta imeniten mestotvorni agens je za nameček benigen, saj ga umetnik brani z »bob dneva« vredno domislico: »Z Violami sobivate v Mariboru že nad 20 let. Če bi bile tako nevarne, bi jih že zdavnaj prepovedali.« Trditev v podporo in slavo omenjenim, pa tudi v očiten zagovor njihovega nenasilja (!), je precej trivialna logiška zmota. Zmota sklicevanja na zakon(itost) pravi, da je tisto, kar je zakonito (neprepovedano), moralno pravilno, in tisto, kar ni, moralno slabo. In ker Viole niso prepovedane, so moralno (ali kako drugače) OK, se glasi opreproščena mišljenina. Ko bi neko navijaško skupino že lahko prepovedali kar tako. Seveda marsikaj, kar ni prepovedano, ni moralno OK. In tudi marsikaj, kar ni moralno OK, žal ni mogoče prepovedati. Bob dneva je zato navadna blesarija. Ki je menda zadela žebljico na glavico. Čigavo že?
No, pa privzemimo, da je zgornje zgolj nemaren zdrs. Pojdimo k pomembnejšemu. Misel avtorja v pojasnilo njegove izbire in odločitve za umetniško akcijo, češ Viole so »najglasnejši izraz pripadnosti mestu«, tudi ne ponuja nobene posebne subverzije. Pričakovali bi, da bomo v stripu našli sociološke elemente preizpraševanj, npr. odkod nasilje, nek sporočilni element. Pa nič. Nasprotno, zdi se, da intenca tu sploh ni artikulirana, oziroma da je le ena, zelo banalna in ni vezana na umetniško delo: nič drugega kot tako ali drugače pokloniti se mariborskim navijačem zaradi vsega, kar so dobrega naredili totemu mestu, jih emblematizirati in opozoriti nanje kot na identitetni moment Maribora. V bistvu smo prisiljeni ob vseh pojasnilih, ki smo jih doslej slišali, prav to razumeti kot edino sporočilo. Ob tem Duša seveda ne pove nič o tem, kaj so storili slabega, pa tudi v definiciji dobrega manjka praktično vse. Na apologijo ne artefakta, temveč izključno obravnavanega »subjekta«, neposredno meri njegova beseda o očitkih glede nestrpnosti uličnega stripa. Moral bi braniti artefakt, ne Viole, stori pa obratno: »Tole je nekorektno do Viol, če drugega ne. Več kot dvajset let so že v mestu, ki živi z njimi, so njegov del, spektakelski in značilen, zdaj pa so nenadoma postali zgolj potencialni netilci nasilja. Ne vem, kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah, da tako reagirajo, poskušam to razumeti, ampak na spektakelski ravni so Viole nenadomestljive.« Ne spomnim se, da bi Laibachi na podoben način zagovarjali nacizem. (Upam, da mi ni treba posebej poudariti, da tu primerjam zgolj pristope enih in drugih umetnikov.)
Le kakšen teden nazaj je dr. Ljubo Bavcon opozoril na dejstvo, da je nacionalistični sovražni govor lahko zelo nevaren in dodal, da ima beseda učinek tempirane bombe. Kot se zdi, v larpurlartističnem slogu nekateri slepo verjamejo, da so umetniške besede iz tega izvzete. Umetniške v smislu pripadnosti dejanju ali akterju. Zanje da velja neka druga logika, umetnost po sebi meri na resnico, artefakti so intrinzično onstran vseh možnih kontekstov in zato nenevarni. Duša zato lahko v intervjuju vzklikne: »Zaboga, stripa ne zanima nestrpnost!« Ali kot je povedal Tone Partljič nedavno, znova v Večeru in znova v »bobu dneva«, smemo govoriti o »bolj« zanesljivih pisateljskih človeških resnicah! Človek ob tem obnemi. Skratka, mi, umetniki, smo bližje resnici! Ne sprašujte, zakaj! Ne problematizirajte! Mi vemo. Samo v tej perspektivi odpade razumevanje, po katerem lahko umetniški izdelek legitimira tudi nekaj, česar si ne želimo in kar obsojamo (npr. nasilje in netoleranco). Druge razlage ni.
No, če je to preveč abstraktno in če se Duša sprašuje, »kje je tista točka ogroženosti, ki ljudem zbudi strah«, potem naj vpraša npr. mariborske geje in lezbijke, za katere se Viole te tedne v soju žarometov pohvalijo, da so jih uspešno spodili iz mesta. Maribor je torej končno osvobojen, »free zone«. Da bo ostalo več žensk za nas, še cinično dodajo. Res škoda, da tudi tega ni na stripu, potem bi morda lažje govorili o sporočilu! Avtorjevi pokloni nekogaršnji nenadomestljivosti na spektakelski ravni (ja, res je izgledal spektakularno fizični napad nanje!) se slišijo in so zelo glasen izraz bizarnega opravičevanja. Umetniki in novinarji se očitno trudijo videti smisel tam, kjer ga ne le ni, ampak ga niti ne bi smeli videti.
Verjetno smo res bizgeci tisti, ki v artističnih naprezanjih osmisliti violentizme in paralelnih opravičevanjih ne vidimo razumske točke. In še to v kontekstih nove epekajevske kulturniške avtarkije in zapovedane nevprašljivosti, medijskih bojkotov in blatenj preveč kritičnih do EPK! Zdi se mi bizarno, da v Mladini, ki je vedno med prvimi opozarjala na netoleranco in gojila občutljivost zanjo, prebiramo apologetiko vijolične umetnosti tam, kjer to ne samo ni smiselno in dobro argumentirano, ampak je po mojem prepričanju tudi nevarno.