Iz serije razmišljanj z naslovom o tajkunih in naši stvarnosti, ki jo je spočel gospod Kordež in nadaljeval profesor Glavič, lahko izvlečemo sklep, da je za stvarnost, ki jo živimo, kriva nemorala nekaterih vodilnih menedžerjev itd. Tega ne moremo zanikati, vseeno pa je treba poudariti, da na ta način ne moremo misliti trenutka, v katerem smo se kot družba znašli. Če ne bi bilo točno teh tajkunov, katerih imena poznamo, bi nemara govorili o drugih, razprodaja uspešnih slovenskih podjetij in blagovnih znamk bi se ravno tako zgodila; še več, na prvi pogled se zdi, da nas je sedanja situacija čakala že tedaj, ko smo se na referendumu odločili za kapitalistični produkcijski način, vendar opiti z glorijo samostojnosti (pač s še eno ideologijo) tega nismo bili zmožni prepoznati. V novi družbeni pogodbi, ki smo jo plebiscitarno sprejeli, so bili razprodaje, selitev premoženja izbrancev v tujino, velika razslojenost, suženjsko delo za tretjino prebivalstva, razsipnost nekaterih itd. zapisani v drobnem tisku, ki ga zaradi opoja obljub ni nihče bral.
Sedanjih razmer ne moremo razumeti z moralnim jadikovanjem, temveč bo treba začeti listati zaprašene knjige. Kaj menite o Marxu? Po Marxu produkcije, torej našega gospodarstva, ne moremo gledati samo kot reprodukcijo fizične eksistence vseh zaposlenih (direktorjev, menedžerjev, delavcev), temveč moramo biti pozorni tudi na točno določen način, kako proizvodnja poteka. Marx namreč pravi, da ta točno določen način ni nič drugega kot naš način življenja; način, kako kot skupnost in posamezniki izražamo svoje življenje. Bistvo je tako naslednje: o sebi lahko mislimo, da smo pridni, solidarni, podjetni ali karkoli že, toda obiskovalca iz tujine bi poleg tega, kaj mislimo o sebi, zanimalo tudi, kako živimo oziroma kako smo izrazili svoja življenja. Če navedemo primer: obiskovalec iz tujine bi ob stavki (denimo stavki pristaniških delavcev) zbral misli vpletenih, toda hkrati bi popisal tudi, kako vpleteni živijo, zabeležil bi razlike v standardu, načinu življenja, dostopnosti do pravic, reakcije izvoljenih politikov itd. Nato bi sklenil, da je način življenja vpletenih (njihove realne razmere) resničnejši od tega, kar vpleteni o tem mislijo. Marx je o tem dejal: “Kaj individui torej so, to je odvisno od materialnih pogojev njihove produkcije.”
Razlagalna moč tega stavka je velika. Osvetli nam nekatere izjave vpletenih v razpravo o tajkunizaciji Slovenije. Kot rečeno, večina komentatorjev zavrača privatizacijski pohlep peščice podjetnikov, zgražajo se nad njihovo nemoralo, toda ko pridejo do lastnih predlogov, navajajo prav ukrepe, ki predstavljajo humus, pogoj tajkunizacije: znižanje davkov za (uspešne) podjetnike, fleksibilnost delovne sile, krčenje javne sfere, zmanjšanje moči sindikatov itd. Kakor da niso pogoji življenja (denimo brezpravnih, pogodbenih pristaniških delavcev, ki delajo po dvanajst in več ur na dan brez kakršnih koli pravic) natanko uresničenje fleksibilnosti, zaradi katere imajo domnevni tuji vlagatelji mokre sanje!
Lahko smo torej pozorni na duhovno produkcijo nekega naroda, kot se ta “prikazuje v jeziku politike, zakonov, morale, religije, metafizike” (Marx), toda kljub vsem zakonom, morali in filozofiji se morajo brezpravni delavci odpravljati na delo ob 4. uri zjutraj in se z dela vračati ob 22. uri zvečer. Vsi drugi (2 milijona) pa za to sploh ne vémo ali pa si situacijo ogledujemo preko medijev. Poanta: “Meglene tvorbe v možganih ljudi so nujni sublimati njihovega materialnega, empirično ugotovljivega in na materialne predpostavke vezanega življenjskega procesa.” (Marx) Še več: “Morala, religija, metafizika in siceršnja ideologija in njim ustrezne oblike zavesti tu ne ohranjajo več videza samostojnosti” (Marx). S sprejemom kapitalističnega načina materialne proizvodnje in z vsemi oblikami realnega življenja, ki so značilne za ta način proizvodnje, smo spremenili tudi svoje mišljenje, moralne drže (denimo vsesplošno pasivnost in kritiko sindikatov) in poglavitno, s sprejemom vsega tega smo sami sebi določili tudi okvire, zaradi katerih se nam nekaj zdi mogoče, vse drugo pa nemogoče. Glede na rečeno se torej ne bi smeli čuditi, da nam življenje, kakršno smo izoblikovali v zadnjih 20. letih, kriči v obraz in nam s tisočimi primeri odpuščanj, oklestenih pravic zaposlenih, uničevanj okolja, privatiziranja javnih prostorov in javnih infrastruktur, ki so bile v lasti skupnosti, predoča vso odurnost življenja države, ki nam jo je uspelo ustvariti in je vsa naša resnica.
Seveda pa je ob tem vendarle treba dodati, da je morda res, da je sedanji položaj materialnega življenja in duha v Sloveniji nujna posledica plebiscitarne odločitve za kapitalizem, ni pa nujno res, da je sedanji kapitalizem edina družbena pogodba, ki nam je na voljo. Razvoj materialnih sredstev in z njimi povezanih idej, kako živeti, je v zadnjem času precej napredoval; številni primeri upora in drugačnega organiziranja življenja kažejo, da veliki večini ljudi v tej državi (ali sploh nikomur) ne bi bilo treba živeti v bedi ali suženjstvu. Vzemimo samo Maribor. S sistemom vetrnih in solarnih elektrarn, ki bi bile v lasti sosesk, bi lahko poskrbeli za znatno energetsko neodvisnost. Na področju ekonomske neodvisnosti bi lahko enako dosegli z zasedbo zapuščenih ekonomskih obratov, seveda pod pogojem, da bi hkrati poskrbeli za lokalne ekonomske krogotoke; veliko bi bilo mogoče storiti tudi na prehrambnem področju s sistemom partnerskega kmetovanja itd. Vse našteto je v svetu že preizkušeno in ponekod že utečeno. Rečeno drugače: dela je več kot dovolj za vse, še več, dela je preveč. Z denarjem, ki je na voljo za EPK in številne druge projekte, je vse to tudi ekonomsko uresničljivo. Toda omenjeni načini življenja potrebujejo drugačno zavest od te, ki vlada v tem mestu in seveda drugod, kjer mora biti vse megalomansko ali zasebno ali oboje. Omenjeni načini življenja zahtevajo razvoj takšnih skupnosti, v katerih si bodo ljudje zaupali in bodo sodelovali. Seveda boste sedaj rekli, da je to pri nas itak nemogoče, pri nas so vsi skregani med seboj, nihče nikomur ne zaupa, vsakdo obdeluje in širi le svoj zasebni “vrtiček”, s katerim se potem ponaša v lokalnem okolju itd. Morda res, odgovarjam, toda prav to dokazuje Marxovo resnico, da “ne določa zavest življenja, marveč življenje določa zavest”. Sedanja splošna zavest ljudi je torej zgolj posledica sedanje materialne proizvodnje; še več, če je Marxov stavek resničen, potem je treba na orisano ali kakšno drugo pot življenja preprosto najprej stopiti in se sproti popravljati.