3. 4. 2010 Zofija v medijih

»Švinglanje«

Avtor:

Je prepisovati na izpitu nemoralno? To vprašanje rad zastavim svojim študentom tudi v obliki pisnega izpitnega vprašanja. Moja poanta je enostavna: imeti »švinglc« s pravilnim odgovorom bi pomenilo svojevrsten paradoks. Prepisati, da je prepisovati na izpitu nemoralno, je ultimativna oblika načina, kako študentu pri filozofskem predmetu iz etike posredno povedati, da takšno početje nič ne šteje. Še pred tem je hkrati način, kako oceniti njegove argumente o njegovi moralnosti.

»Švinglanje« na izpitu je prepoznaven del študentske folklore. Angleška fraza »bullshitting the exam« nam bolje razloži, zakaj. Srati na izpitu, kot lahko dobesedno prevedemo, ima namreč za namen zmanipulirati profesorja na način, da bo ta mislil, da nekaj vemo. Nič novega, seveda: cilj tovrstnih pripomočkov in metod je zanesljivo dobiti čim boljšo oceno ali vsaj opraviti izpit, sredstvo pa vse, kar nam omogoča zlagano vednost, ki bo njenega ocenjevalca prepričala. Če smo bolj natančni, je sredstvo vse, s pomočjo česar bomo učitelja navedli na misel, da posedujemo potrebno znanje. Goljufanje in blefiranje je torej oblika moralnega prekrška, kjer se pretvarjamo, da vemo nekaj, česar v resnici ne vemo. In res, angleški izraz za »sranje« opisuje po moralnem filozofu Harryju Frankfurtu predvsem tiste situacije, kjer prodajamo znanje, ki ga nimamo. Nekoliko zožen pogled na Frankfurtovo poanto pravi, da predvsem »nakladamo« ali »bluzimo«. Še huje, kot pravi, je eden poglavitnih problemov naše kulture prav v tem, da živimo v svetu, kjer je sranje postalo prevladujoče in diktira naše življenje. Namesto sokratske učene nevednosti, sicer resda radikalne pozicije produkcije tistega »vem, da nič ne vem«, smo dobili neizmerne količine lažne, zlagane vednosti. Vsi vse vedo. Vsi torej, če dobro pomislimo, na takšen ali drugačen način švinglajo.

Približno takšno je tudi spoznanje predsednika komisije po zakonu o preprečevanju korupcije, poslanca SDS Branka Mariniča. Nekaj tednov nazaj je, do vratu ujet v pajkove goste lepljive mreže, kot bi temu rekel novopečeni slovenski Dostojevski, modroval takole: »Res pa je to, kar počenjajo tudi drugi študenti, če smo kdaj bili na izpitu s švinglcom, nekaj čisto običajnega.«  Marinič je imel seveda dobre razloge zagovarjati omenjeno običajnost. Kot prometni tehnik se je znašel v godlji, ker je domnevno na izpit iz nemščine poslal drugo osebo; istočasno so odkrili še, da ne poravnava položnic za najeto državno poslansko stanovanje, saj menda ni vedel, da se te v mestu plačujejo. Ker da prihaja s podeželja, za nameček pa mu niti eden izmed treh ključev kot po naključju nekaj let ni želel odpirati poštnega predalnika, kamor so mu jih pošiljali. (Z vsemi žavbami namazani Marinič se v duševni stiski namreč ni spomnil, da bi lahko trdil še, da predalnikov v Halozah, od koder prihaja, tudi ne poznajo.)

Te dni se je moral v njegov bran glede švinglanja postaviti tudi prvak opozicije: »Eno je nemoralno dejanje, drugo pa je kaznivo dejanje, in to je velika razlika.« Žal je ta majhna epizoda o veliki razliki po nezasluženem ostala spregledana. Kaj nam namreč sporoča? Najprej nam evidentno pove, da je Janez Janša pripravljen nesebično braniti svoje kolege v stiski. Še zlasti glede njihovih študijskih običajev. Na podoben način, kot so v stranki uspeli bolj slabo prikriti, kako je še en njihov štajerski poslanec, Marjan Bezjak, pri izobrazbi izbral krajšo pot in se predstavljal s takšno, ki je nikoli ni imel – zgodbo so z nekaj neverjetnimi manipulativnimi manevri in s še več zbrisanimi spletnimi stranmi hitro pometli pod preprogo. Švinglati je potemtakem mogoče tudi glede izobrazbe, ki je nimaš. Nekaj podobnega je storil Janša, a je težava v tem, da nas je zmanipuliral – afera Marinič namreč nikoli ni izhajala iz predpostavke o švinglanju, temveč iz trditve profesorice, da je poslanec storil kaznivo dejanje goljufije s pomočjo tretje, zaenkrat neznane osebe. S to zgodbico sta nas Janša in Marinič spretno zavedla – z njo sta tako rekoč švinglala in nam vrgla kost za glodanje, ki ni prava. Navedla sta nas na napačno sled, kot se temu reče v teoriji argumentacijskih prevar.

Naslednja ekscesnost zadeva stališče o nekaznivosti nemoralnega ravnanja. Toda v danem kontekstu kakšnega hudega pozitivnega zgleda takšna drža ne daje. Lahko bi se vprašali, kaj nam sporoča bivši predsednik vlade, ob tako zelo »levi« levici verjetno tudi prihodnji, ter nenazadnje predsedujoči Evropski uniji? Nič manj kot to, da je švinglanje pač neko manjše zlo. Ni lepo, ni pa tudi kaznivo. Na neki način je brez jasne obsodbe prišlo do minimizacije moralnega prekrška študentov.

Tretja težava zadeva nenavadno poljubno menjavo stališč. Kot predsednik vlade je namreč Janša ob aferi Zidar zavihtel meč: »Ne bom pristal na tezo, ki jo je izrekla nekdanja generalna državna tožilka, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje«. In pribil: »Kaj pa je kaznivo dejanje, če ne velika svinjarija?« Nerodno, ker je svinjarija natanko sinonim za nemoralno dejanje. Nič niso pomagala dokazovanja, da se moti. Ampak časi se spreminjajo in nekateri se spreminjajo v njih. Leto in pol kasneje sta nekdanja generalna tožilka in Janša pri istem. Čeprav je zadnji takrat zganjal demagogijo proti spoznanju, ki ga danes vehementno uporablja, da brani svojega poslanca: zdelo se mu je samoumevno, da je vsako nemoralno dejanje tudi kaznivo, danes se mu zdi, da vsako nemoralno dejanje še ni takšno. Kaj se bo zgodilo naslednjič? Bo trdil prvo, drugo ali kaj tretjega? Bo morebiti priznal, da je švinglanje modus političnega delovanja? Tudi takrat, ko menjujemo stališča in zagovarjamo tista, ki smo jih nedavno grajali?

Branko Marinič pravi, da je zaradi inscenirane afere, v kateri je seveda uvidel veliko politično zaroto svetovnih gabaritov, izgubil voljo po izobraževanju. S tem se je slovenskemu visokošolskemu sistemu nedvomno zgodila še ena krivica: človek, ki pošteno švingla, tako kot vsi drugi, mogoče nikoli ne bo prišel do izobrazbe, s katero se rad pobaha njegov poslanski kolega Bezjak.

Prvič objavljeno v Večeru