Odgovor na pisanje g. Dolfija Žižka (Večer, 17.1.2005)
Gospod Dolfi Žižek je površno prebral najino repliko in v svoji obrambi gospoda nadškofa počen lonec še naprej vneto prodaja za beneški porcelan. Namesto odgovora na kopico konkretnih očitkov o neumnostih in sprenevedanjih (kar, to je treba priznati, res ni njegova naloga, temveč nadškofova) se loti obrambe vere in zagovora pravice vsakogar do lastnega svetovnega nazora. Prve (vsaj tokrat) sploh nisva napadala, druge pa tudi nikomur ne odrekava. Njegovo pisanje bi bilo tako brezpredmetno, če ne bi v njem naju osebno in ustanove, na kateri poučujeva, tako mimogrede okrcal zavoljo nestrpnosti, ki da jo širiva, bralcev pa prepričeval, kako da je v luči nekaterih uveljavljenih sodobnih znanstvenih teorij vera v Boga čisto razumna. Naj začneva na koncu. Kar Žižek ponosno razkriva kot von Neumannov prispevek k teorijam iger, pozna filozofska tradicija že stoletja pod imenom »Pascalova stava«, po religioznem mislecu Blaisu Pascalu (1623-62). Pascalov argument za razumnost vere je sprožil burne odzive že ob svojem nastanku in ostaja kamen spotike vse do današnjih dni. Mnenje večine avtorjev pa je vendar, da mu ne uspe dokazati, da z vero v Boga več dobimo kot izgubimo in da bi bilo zato – ob predpostavki, da nam manjka odločilen dokaz v prid njegovemu obstoju ali proti njemu – bolj preudarno verjeti prvo kot drugo. Pascalovemu argumentu so generacije filozofov očitale vrsto resnih pomanjkljivosti. Midva vidiva naslednje:
1. »Praznost vere«: če verujemo v (obstoj) Boga, čeravno nimamo zanj nobenih (ali vsaj ne dovolj prepričljivih) dokazov, ali ne ostaja naša vera na ravni praznega avtomatizma »mrmranja ustnic«? In ali ni prav taka nepristna, povsem povnanjena, s stanjem duha nepovezana vera upravičeno predmet zgražanja cerkvenih veljakov?
2. »Božje neodobravanje«: če verjamemo v Boga zaradi domnevno neznanskih koristi, ki nam jih vera zagotavlja po telesni smrti, mar s tem ne skrunimo vere same? In kako verjetno sploh je, da nas bo Bog za našo preračunljivost nagradil in ne kaznoval?
3. »Prvi bodo zadnji«: mar ne bodo Bogu ljubši neverniki, ki v prizadevanju, da bi našli dokaze za njegov obstoj, vsaj uporabljajo moč razuma in svobodo, s katero je ta obdaril človeka, od tistih vernikov, ki preračunljivo »stavijo na Boga«, ob tem pa prostodušno dopuščajo, da ga mogoče sploh ni?
4. »Nedoločenost izbire«: s Pascalovo stavo ni mogoče utemeljiti vere v enega določenega Boga, tudi krščanskega ne, ker je (v skladu s predpostavkami) preudarno verovati v vsakega Boga, ki vero nagrajuje, nevero pa kaznuje. Pluralizem veroizpovedi, ki vsaka razglaša sebi lastnega, edino pristnega Boga – in ki ga je Pascal povsem spregledal – namreč usodno spremeni zastavke v stavi. Z možnostjo, da se po smrti znajdete pred Alahovim obličjem, potem ko ste celo življenje častili krščanskega Boga, se »dobitki«, ki jih zagotavlja vera, v primerjavi z »izgubami« nevere, pač povsem na novo premešajo. Ali pa kristjan mogoče nima nič proti temu, da se po smrti zbudi v naročju Alaha?
5. »Neuporabnost nasveta«: tudi če bi bilo res, da se bolj splača verovati v krščanskega Boga kot v katerega drugega, da je torej verovanje vanj najbolj preudarno, ali se je res mogoče na podlagi tega spoznanja pripraviti do verovanja? Pristna vera v obstoj nečesa (ki ni zgolj pretvarjanje, da verujemo, ali goljufanje samih sebe) pač zahteva drugačne razloge – evidenco, da ta stvar zares obstaja.
Vera v Boga, kot nam ostane po Pascalovi stavi, je po svojem bistvu nemoralna, neiskrena, nedoločena in slepa. Torej natanko takšna, kakršna ne bi smela biti. Gospod Dolfi Žižek si jo kot takšno očitno želi, saj sicer Pascalove stave ne bi navajal v prid veri v obstoj Boga ali v prid verovanju kot takšnemu.
Naj za konec kakšno rečeva še glede očitka o izpričani »nestrpnosti«. Te nisva skrivala, ker je neumorno ponavljanje enih in istih neumnosti (o brezsmiselnosti človeškega bivanja brez Boga, breztemeljnosti sekularne morale, izgubi vere kot skupnem vzroku vseh individualnih in družbenih tegob na svetu,…) prelilo kapljo čez rob. Za opozarjanje na javno izrečene neumnosti pač rada verjameva, da je najina tako poklicna kot državljanska dolžnost, na prezir do znanstvene literature tudi. Zato je očitek o nestrpnosti do drugače mislečih ali vernih povsem neutemeljen. Komur logično razmišljanje ni tuje, ta namreč ne bi smel imeti prehudih težav z razlikovanjem med »nestrpnostjo« do človeka zaradi že stotič ponovljene neumnosti, ki jo je ta izrekel (v tem smislu ni težko biti nestrpen do, denimo, Jelinčiča, oziroma, če hočete, do neumnosti), in nestrpnostjo do človeka zavoljo njegove verske opredelitve. Iz istih razlogov je tudi Žižkovo žaljivo podtikanje, kako da Pedagoška fakulteta po vsem sodeč »oblikuje« nestrpne kadre, na povsem trhlih nogah. Tu je en dobronameren nasvet zanj. Naj, če ga nestrpnost že moti, s prevzgojo raje začne pri avtorjih anonimnih groženj, ki jih Večer grozljivi usodi Mira Petka navkljub po vsakem do kakšnega predstavnika RKC kritičnem zapisu veselo objavlja na svojih spletnih straneh. Če seveda v njih ne vidi izraza kake posebne, nama nedoumljive krščanske ljubezni. Z veseljem mu odstopiva vso dokumentacijo in anonimke, ki sva jih kot predmet te nestrpnosti bila deležna.
Friderik Klampfer, Boris Vezjak
Oddelek za filozofijo
Pedagoška fakulteta Maribor