Kako jo je odnesel Borut Pahor po kratki terapevtski seansi na korespondenčnem kavču? Se (mu) je stanje kaj izboljšalo? Zdi se, da psihiater Slavko Ziherl ni preveč srečen. Pacient se je uprl obravnavi in ponovil, da je s svojim stanjem kar zadovoljen, ocenjuje ga celo kot odlično. Ne misli se mu odreči, pravzaprav ga ima za svojo primerjalno prednost. Brez sodelovanja pacienta, kot vemo, pa nobena terapija ne more steči. Korespondenca v obliki svarila pred Janezom Janšo, ki si jo je zamislil Ziherl, sicer podpredsednik koalicijske LDS, je zanimiva politična inovacija. Malokdaj se zgodi, da bi ugleden psihiater znotraj koalicije delil pisemske očitke predsedniku vlade. In ob tem, kar je bistveno, uporabil psihološke argumente. Pravzaprav je še huje: na svojo diagnozo je v veliki meri vezal politično oceno o prihodnjem uspehu te vlade in njenega predsednika, posledično pa kar usodo slovenske politike v prihodnje.
Ziherl je s svojim dejanjem odprl zapleteno temo razmerja med psihologijo in politiko. Ali bolje rečeno: med značajem posameznika in njegovimi političnimi ravnanji. Je psihologizacija te vrste sploh dopustna? Ima značaj predsednika vlade in njegova psihološka zmožnost prepoznavanja političnih tekmecev res kaj opraviti s pravili politične prakse? Ziherlu se zdi, da ja, in tudi Pahor tega izrecno ne zanika. Nekako v smislu: z osebo A ni mogoče sodelovati, ker je po svojem značaju manipulativna. Ni pa nujno. Vaš argument je lahko čisto pragmatičen in prav nič psihološki: z osebo A ni mogoče sodelovati, ker se je doslej skoraj vselej izkazala za manipulativno. Če natančno beremo, je Ziherl v svojem famoznem pismu uporabil obe ravni argumentacije. Kakopak ni naključje, da se je takšna dilema odprla prav ob vprašanju proslule »politike konsenza«, pri kateri Pahor zakrčeno vztraja in pravkar plačuje ogromne kredite zanjo, bistveno večje od cen kavic, ki jih sicer rad poravna v svojem imenu. Ker so časi pač hudi in ker je moral plačati kazen za dve izsiljevanji glede ratifikacije sporazuma o vstopu Hrvaške v NATO: najprej Janševo, nato še tisto v hervardski Stranki Slovenskega Naroda.
Svarilo predsedniku vlade pred sodelovanjem z vodjo opozicije v okviru nekakšnih partnerstev se je torej strnilo v oceno, da je Janez Janša nekdo, ki mu ne moreš zaupati. Korelacija med neposredno psihološko oceno profila z njegovim političnim ravnanjem je bila jasno naznačena: Janša po Ziherlovi razlagi sledi podobi o svoji lastni veličini, želi ostati največji vladar v Sloveniji z edino pozitivno gospodarsko bilanco, želi se znova zavihteti na prestol in ob tem uporablja vsa sredstva. Je tako rekoč volk v ovčji preobleki, nekdo, ki bi mu bilo nespametno zaupati. Ziherl kajpak ni prvi, ki je postavil togo korelacijo – že Platon v svoji Državi potegne neposredno vzročno povezavo med značajem in političnim delovanjem ali celo družbenim sistemom. Tiranide ne bi bilo brez tirana, tiran pa je v prvi vrsti značajski profil. Če stvar poenostavimo, se je premier v svojem pisnem odgovoru branil z nasprotnim razlogom: sem politični idealist, pravi, zato verjamem v sodelovanje. In ker je bil kontekst vzročne korelacije jasno zastavljen, nam s tem predsednik vlade ni zaupal le, da verjame v sodelovanje, ampak posredno tudi, da je političnega oponenta, v okvirih iskanja konsenza in soglasja, moč spremeniti. Takole pojasnjuje Ziherlu zadržek do lastnega idealizma: »Ne razumi me napak. Politična enotnost za vsako ceno je smešna utvara. Skoraj nevarna.«
Oba dopisovalca se torej morebiti razhajata glede neke zelo empirične dileme, ali je osebo A mogoče spremeniti. In ta se nujno zvede na oba kraka korelacije: v osebnem smislu in v smislu političnega delovanja. Pahor misli, da ja. Če je korelacija zares trdna in upravičena (nekateri bi verjetno vztrajali, da je psihologizacija za pojasnitev politike tu povsem odveč), Pahor s tem posredno naznanja, da verjame, da jo je mogoče spremeniti tudi psihološko. S tem smo hermenevtični zaplet prevedli na osebno raven in pokazali, v čem je lahko, sicer ne nujno, elementarna težava Pahorjevega konsenzualnega idealizma. V njegovi veri namreč, da se ljudje spreminjajo. In temu je načeloma težko oporekati. Odprto vprašanje, ki ostaja, pa je, ali smemo gojiti takšno prepričanje tudi v imenu drugih, pa še to v imenu bridke usode vseh državljank in državljanov.