Če sem se pred leti razburjal zaradi tega, ker je mariborski študent civilnodružbeno neaktiven in indolenten, si nisem mislil, da bo prav kmalu situacija v njihovih glavah pripeljala tako daleč, da bo začela ogrožati prav – glave. Vprašanje je le, čigave: naše ali njihove?
Stvari so v vmesnem času menda že napredovale in postale bolj akutne. Dogajajo se že na banalni fizični ravni. Sprehoditi se do Pedagoške fakultete ali radia Marš je postalo nevarno početje: ne bodite čisto prepričani, da vam na glavo ne bo priletel kakšen hladilnik, televizor ali kolo. Kot smo lahko prebirali tudi v Večeru, je postal množični ritual metanja takšnih in ostalih predmetov z balkonov poglavitni in že tradicionalni način sproščanja žalosti stanovalcev študentskih domov na Gosposvetski cesti. O tem, da ne gre za dejanje nekaj objestnežev, temveč tako rekoč za miselni vzorec, priča podatek, da se je rituala udeležilo okoli sto študentov, ki so spremljali in vzpodbujali organizirani “acting out” svojih kolegov ob porazu košarkarske ekipe. Neka še posebej melanholična študentska duša se je, poročajo, podobno kot Sizif s svojim kamnom, večkrat povzpela po stopnicah doma, da bi ponovno zalučala svoje kolo med navdušeno množico in opozorila na svoje žalostno čelo.
Zares, kaj se dogaja? Indolenca mariborskega študenta, njegova miselna izpraznjenost in letargija se očitno razvijata v patološko melanholično stanje. Kot nam ponazarjajo iz množične psihologije, smo priča situaciji, ko se kolektivna iracionalnost sprevrača tako rekoč v avtomatizem ponavljanja brezglavih reakcij ob aplavzu istomišljenikov, ujetih v isto mentaliteto. Če se slovenska javnost zlahka zgraža nad sadističnim izživljanjem nekaj dijakov ob pobijanju mačk, stvari v tem primeru še zdaleč niso tako zelo evidentne. Vsaj za nekatere, žal. Eden od opazovalcev v študentskih domovih je namreč izjavil, da v tovrstnem početju ne vidi prav nič slabega. Če so ljudje žalostni, morajo to žalost nekako izraziti, je pametno dodal (verjetno ima za nesočutne bebce vse, ki vidijo kaj slabega v letečih hladnilnikih nad našimi glavami.). Ta kvazipsihološko motivirani izgovor je seveda žalosten po sebi. Priča namreč o tem, da glava mariborskega študenta percipira takšne rituale kot legitimne načine skupinskega žalovanja. In kot da stvar ne bi bila dovolj absurdna, so svojo potrditev o legitimnosti tega novega žalovalnega športa študentje dobili še ob prihodu policistov Š ti so ugotovili, da študentje ne kalijo javnega reda in miru, da ne ogrožajo varnosti in da niso poškodovali tuje lastnine. Da so tako rekoč vzorni stanovalci in študentje, kajne? Upravnik domov je še dodal, da ponavadi v takih primerih študentje kolektivno pokrijejo stroške, ki so zaradi tega potem dovolj majhni, da nihče ni prav posebej finančno prizadet. In spet je vse v najlepšem redu. Ta, verjetno s strani nekaterih študentov, kot srčno upam, nehotena solidarnost nato še na ekonomski ravni deluje kot tiha podpora takšnemu stanju stvari in študentski mentaliteti v celoti, v katerem je recept za zdravilo proti melanholiji zdaj že predpisan in s strani zakonodajalca malodane prepoznan kot legitimen. Zdi se torej, da je množični šport metanja hladilnikov in ostalega tako pravno kot ekonomsko “opravičljiv”, psihološko pa celo zdrav.
V tem narobe svetu, ki ga trenutno doživljamo, bi nas, če želimo biti ironični, moral prevevati neverjetni optimizem – nekateri slovenski dijaki se res izživljajo nad mačkami, toda študenti so veliko lepše vzgojeni. Oni se izživljajo bolj civilizirano. Če bi se ubijalci mačk sklicevali na svojo žalost, imeli nekaj publike in če bi poklicali za priče še policiste, ki bi morali njihova dejanja prepoznati kot “legitimna”, saj niso kalili niti miru in ne ogrožali varnosti, bi jo verjetno veliko bolje odnesli. Morebiti bi izpadli celo žalostni – kot njihovi starejši kolegi. Kakorkoli že, “novomelanholizem” mariborskega študenta na neki ravni zahteva naše sočutje – vse skupaj je res za razjokat.
In kaj je z zgornjim besedilom narobe? Ima eno lepotno napako: objavljeno je bilo 6. aprila 2000 v časopisu Večer in v programu Zofijinih ljubimcev na Maršu. Pod naslovom »O indolenci mariborskega študenta, ki je melanholija postala«. V čem je torej težava? Da zveni nekam hudo znano. Zato, ker je aktualno marca in aprila 2005!
Mariborski študenti so v domovih na Gosposvetski namreč ponovili isti Sizifov ritual: skozi domove 4 in 5 so pometali svojo lastno opremo, »od starih monitorjev, računalnikov, steklenic, koles, obutve do starega hladilnika« (Večer, 2. 4. 2005). Zopet iz istega razloga: neskončnega občutka žalosti po nogometni tekmi med Slovenijo in Belorusijo 30. marca letos! Zgodovina se ponavlja, pravijo, ali ker gre za študente: repetitio est mater studiorum. Ponovitve ali repeticija pa tu ne zadevajo šolajočih se študentov, temveč so prevzele obliko psihološke obsesije – namesto da bi študentje ponavljali znanje, kot se glasi resda konservativno vodilo v latinščini, ponavljajo svoje psihološke vzorce obsesivnega obnašanja. Ti nakazujejo, da se je v mariborsko študentsko mentaliteto naselila neka čisto posebna anomalija, ki se ne kaže le v pasivnosti, odtujenosti, indolenci, temveč celo v vsakodnevnem funkcioniranju – leteči hladilniki nad našimi glavami so dober dokaz za to, da takšnih ekcesov ne smemo odpravljati z zamahnjeno roko.
Toda najboljše šele pride: po vsakem ekscesu mariborskega študentskega mens-a, tako pred petimi leti kot danes, študentje pokažejo neizmerno solidarnost. Prvič, nihče natanko ne ve, kdo so bili razgrajači. In drugič, vsi študenti v naselju so pripravljeni brez ugovora plačati povzročeno škodo in se solidarizirati s svojimi ekscesnimi kolegi. Takšna bratska pomoč verjetno več ni naključna: tu ne gre le za tiho podporo tovrstnim iracionalnim sizifovskim ravnanjem, temveč verjetno že za prepoznanje lastne »biti« in izkazovanje pripadnosti do nje. Gre za solidarnost do žalostne tubiti lamentirajočega mariborskega študenta!
»Med študenti vlada večja solidarnost kot v vojski. Stanovalci krivcev preprosto ne izdajo,« pravi predstavnik študentov. (Večer, 2. 4. 2005) Mariborski študent je torej kot neutruden Sizif. Kotali svoj kamen po stopnicah študentskega doma po Gosposvetski, ga zaluča dol, odide ponj in ga znova zaluča skozi okno šestega nadstropja. In to počne nenehno, leta in leta. Nikoli se ne bo ničesar naučil, pa naj še tako ponavlja. Ker ne ve, da to ni tisto, čemur pravijo »repetitio est mater studiorum«. Ker ne ve, kaj bi moral ponavljati in ker ima očitno preveč časa, da bi študiral, in premalo časa, da bi si za študij vzel čas. Zakaj in od kod takšna psihopatologija, kam pelje in kaj z njo storiti, nam bo nekoč moral nekdo pojasniti. Tudi to, da ne gre za »duha časa« in splošno stanje v družbi – sicer bi se dogajali tudi drugje. Če kdo misli, da bo Sizifove težave rešila policija, se krepko moti. Barikade po Gosposvetski, pred Trustom, pred Štukom in pred študentskimi domovi ne bodo rešile ničesar. Zamisliti se bo moralo vodstvo univerze. Zamisliti se bodo morali študentski funkcionarji, vodje študentskih domov, mariborsko županstvo, pa še kdo. Najti moramo vzrok za kazen, ki jo Sizif plačuje, najti moramo Zevsa, ki mu je naložil takšno bedno opravilo. Zofijini ljubimci smo na problem opozarjali zadnjih šest, sedem let. In bili smo skorajda edini. Dober način, da ga začnemo reševati, je v tem, da ga najprej prepoznamo. Bi začeli najprej s tem?