Najprej se mi ugotovitev ni zdela nič posebnega, potem pa mi je vendarle dala misliti: »Večini ljudi se zdi, da se v Sloveniji nič ne menja. Jaz se s tem ne strinjam. Zadnje leto je bilo psihološko prelomno. Ljudje so prišli do besede. Ne na lep način, pogosto nasprotno. Lahko pričakujemo tudi izgrede in zelo močne spopade. Ampak Slovenija 2006 prav gotovo ni isto kot Slovenija 2001.« Takšna je slišati srhljiva novoletna prognoza Jurija Gustinčiča, ne le zaradi svojih častitljivih let najbolj modrega med novinarskimi političnimi komentatorji, na spletni strani www.vest.si.
Česa nas sploh mora biti strah, če ljudje pridejo do besede? Zakaj bi s tem bilo kaj narobe? Težava je seveda okoli tega, kako prihajajo do besede in kako ta »prihod« utemeljujejo. Konceptualni problem z demokracijo imamo v Sloveniji že vsaj dobri dve leti. Takrat nas je zunanji minister jel podučevati, da smo pri nas končno dobili »vladavino večine«, kar je uspešen demokratični preboj glede na »tiranijo manjšine«, namreč nekaterih zadrtih intelektualnih levičarskih krogov, v njegovi interpretaciji. Tem smo se menda nesvobodno podrejali zadnjih petnajst let in ob tem neskončno trpeli. Ima dr. Dimitrij Rupel prav in bi morali končno triumfirati ali vendarle biti zaskrbljeni? Smo zdaj, dve leti kasneje, bolj ali manj demokratični? Je sindrom ambruških dogodkov, pri katerih zadnje čase jemljemo ilustracijo, konsekvenca prepričanja političnega vrha v »nacionalno samozavest in občutek skupne pripadnosti uspešnemu narodu in državi«, ali pa je neka »zelo partikularna skupina«, kot ji pravi isti minister, čisto po nepotrebnem povzročlia nekakšno nacionalno travmo, kot ji pravi premier, in ta ni prav noben simptom premika na slabše v stanju slovenske vladavine ljudstva?
Ambrus pač ne more predstavljati nobeno posledico. Lahko je le zelo otipljiva metafora globinskih procesov, nikakor izjema. Je nazorno povnanjenje zdaj univerzaliziranega mentalno-političnega principa: vaškomiselnosti, ki ni model vladanja, temveč je model dopuščanja vladanja ljudi. Je čisti nesporazum glede tega, kaj bi demokracija morala biti. Opozorimo že na začetku, da ta nima nič opraviti z znaki zaplankanosti in omejenosti, s katerimi Svetlana Makarovič et consortes tako zelo radi kvalificirajo »Slovenceljne«. Vaškomiselnost ni kakšna slovenska značajska kvaliteta, temveč prepričanje, da narod ali »osvobojeni človek« zares smeta sproščeno vladati. Ni nujno vezana na kolektiviteto ali na dogodeni narod v akciji in ne prepoznavamo je le po diskurzu na forumih ali na ulici, kajti enako uspešno se širi po gospodarskem, medijskem in političnem prostoru. Že govor je postal gostilniški in kvantaški, primitiven ter indiskreten, kakšna je šele misel, ki sledi dobrim »državotvornim« zgledom izključevanja, avtoritarnosti, kaznovanja.
Vaškomiselnost ima vselej prav, zaljubljena vase želi poskrbeti za red in disciplino, za ljubi božji vaški mir in predvsem za demokracijo. Raste in hrani se iz verovanjskih strategij, kjer se bivši župani potegujejo za nov mandat z gesli »in videl bo, kako moj pest užge po gobcu«, ob iskreni podpori političnega vrha. S samozadostnostjo preti novinarki in maha proti njej ali jo odriva, zdaj kot župan zdaj kot minister. Mediji so pač priljubljeni objekt baseball kija.
Vaškomiselnost je zdravo pamet zamenjala za vaško, človekove pravice so postale vaščanske pravice in prav takšna so zdaj razvojne vizije vasi, mesta, države. Postala je organizirana vladarica tudi svojega antipoda, univerzitetnega diskurza. »Visoko šolstvo razpada na vaške univerze«, pravi poslanec Slavko Gaber. Akademske glave, obrekovane in zasmehovane, nimajo proti njej nobenih šans. Vulgarnost je izrinila tako imenovano stroko, straže tako imenovano civilno družbo. Populizem volilnih prijemov in berlusconizacija političnega prostora sta napačni diagnozi, obe sta že posledici iste misli. Le kdo je tlakoval pot primorskemu kandidatu za župana, če ne mobilne vaške straže, le kdo jo je mariborskim in ljubljanskim, če ne mobilne vaške liste, zbori in radii?
Vaškomiselnost je gospodarica, ne da bi to opazili. Zaznamo jo šele, ko vsa umazana in razdrapana vstopi v simbolni univerzum, da bi se rokovala s predsednikom. Ob dotiku z državniškim principom, ko lahko predsednik oboroženih sil Slovenije le nemočno krili z rokami in vpije »A ste vi ljudje ali kaj ste?« ter podvomi v njeno krščansko bazo. In še ta si je nadela vaška oblačila: ob skrbno načrtovanem fizičnem izčrpavanju romske družine z desetinami otrok po rušitvi njihovega doma krščansko srce ni zatrepetalo niti za hip. Samo v besedah ste kristjani, je trikrat zabrusil Drnovšek med jezne krajane. In imel čisto prav – njegov budistični kredo je postal moralni zmagovalec nad samooklicano državno religijo, vredno manj od počenega groša. »Vox populi, vox dei«, je vpila moralna večina, toda nacionalni kameri namenjeno sporočilo je bilo na istem kraju direktno kot še nikoli: masten pljunek v objektiv in »Jebi se!« sta postala nedvomna nezbrisljivo zdrizasta vrhunca njene argumentativne moči.
Vaškomiselnost je vedno pogumnejša. Ustavlja policijo in ta ob njej dviguje roke. Močnejša od oboroženih sil pregleduje tiste, ki to edini smejo početi. Še kakšen boljši dokaz, da nas je vse po vrsti povsem razorožila? Od kod se je sploh vzela in ali smo jo omogočili na volitvah? Že res, da profilu povprečnega volivca zmagovite koalicije manjka diplom in izobrazbe; že res, da je ta profil tako zelo podoben vaškemu »poštenemu davkoplačevalcu«, kot si sam rad reče. Kako kislo je že slišano opravičilo, da lahko v demokraciji kdajpakdaj vladajo tudi mali ljudje v malem mojem mestu, zatorej je njihove mentalne navade pač treba vzeti v zakup. Pri nas se ji pusti na prestol, ker je vladarjem pomembnejša od oblasti prava!
Vaškomiselnost je na tem, da porazi one, ki so jo vzgojili, ker jih je vzela zares. Učna ura demokracije lahko tiktaka le, če smo jo opazili. Uro namreč. Tako preprosto je to. Dokler ni dojeta kot merilec tudi dedemokratičnih procesov in tega, kar Tomaž Mastnak imenuje za totalitarno demokracijo, bo poglede plenila le kukavica, ki občasno izskoči iz njenega mehanizma. In še ta bo razumljena kot pravičniški pozdrav življenju. Ura bo tiktakala zaman. Zato je verjetnejši scenarij, po katerem bo čisto na koncu v svoji obrambi znova vpila: »Le kaj imate proti meni? Jaz sem vladavina večine in to je demokracija.« Več možnosti je namreč, da bo še dalje dojeta kot »moral majority«, toda moralna večina je z vaškomiselnostjo vedno bolj nemoralna, njena večinskost pa po sebi ne more biti noben argument niti v demokracijah. Res je: če ne bi bila vaškomiselnost, bi pač doumela.