Ali so tudi takšna vprašanja, ki nimajo odgovora? Zanesljivo – o tem skorajda nihče ne dvomi, razen mogoče najbolj pozitivistično navdahnjenega znanstvenika v trenutkih največjega optimizma. In še ta bi moral priznati, da se je omejil le na znanstveni diskurz. Če bi vsa vprašanja odgovore že imela, bi znanost ne napredovala, filozofi bi postopali tjavendan, teologi pa bi še dalje odkimavali in zagovarjali božje skrivnosti. Nekatera vprašanja, tako se zdi, sploh nimajo odgovorov, vsaj zaenkrat ne, mogoče pa so tudi takšna, ki jih ne morejo imeti. V zen budizmu mojster zastavlja svoja vprašanja učencem v obliki koana, nekakšne uganke. Med drugim pri filozofu Alanu Wattsu beremo, ko mojster poizveduje: »Gotovo veste, kakšen je zvok dveh rok, ki ploskata. Toda kakšen je zvok ene roke, ki ploska?« Učenci ne znajo odgovoriti. Ker je smisel koanov natanko v preseganju logičnih in mentalnih horizontov premisleka, je morebiti poanta mojstrovega vprašanja prav nasprotna: ne pričakuje polnega odgovora, ker ga ne more biti. Podati ga bi bil napačen korak in na nek način so vsi že napačni, recimo takšni, kot je »Tišina« ali »Nič« ali »Isti kot pri dveh rokah«.
Obstajajo pa tudi vprašanja, na katera strogo vzeto sicer znamo odgovoriti, a so v psihološkem smislu »nemogoča« in nam zbujajo nelagodje. Aron Ronald Bodenheimer v svoji knjigi »O obscenosti spraševanja« pokaže, na kakšen način je mogoče vzpostaviti obscenost v govoru. Ta je bistvena sestavina spraševanja, npr. v vprašanjih tipa »Ali me ljubiš?«, »Na kaj zdaj misliš?«, ali celo otroško vprašanje staršu »Zakaj je nebo modro?«. Nanja odreagiramo kot intimno razkrivajoča, ne da bi se ob tem mogli uspešno skriti, zaradi česar čutimo sram, nemoč, dvom v avtoriteto in reagiramo temu primerno. Perverznost spraševanja se potem običajno nadaljuje tudi v naslednjih korakih – na našo zadrego sledi vrtanje nadaljnjega vprašanja, recimo »Kaj pa ti je, kaj je narobe?«. Obsceno vprašanje nima pravega odgovora, naredi nas za krive , nemočne in razkrite, njegovega postavljalca pa običajno vodi želja, da bi nas spravil v končno aporijo na način, kot je to znal s svojimi spodbijanji početi že Sokrat.
Beseda obscenost prihaja iz latinskega pridevnika »obscaenus« in pomeni »nespodoben« ali »opolzek«. Po odločitvi vrhovnega sodišča v ZDA so leta 1973 uvedli tako imenovani Millerjev test obscenosti, s katerim ugotavljajo oblike govora in izražanja, ki zapadejo opolzkosti in jih zaradi tega več ne ščiti prvi amandma ameriške ustave. Običajno jo vsebujejo seksualni konteksti, ne pa nujno. Kadar jo najdemo še kje, se znajdemo na zanimivem terenu; ko smo te dni spremljali medijsko dobro pokrito ihto strankarskim podmladkov, da svojim političnim nasprotnikom kot Danajci prinašajo lepo zavita darila, se je ceneni okus po obscenosti znova ponudil kot prikladna označba za takšna dejanja. Kaj je namreč prinašanje darov ljubljanskemu županu v obliki družabne igre monopoli drugega kot bolj ali manj zadrego vsebujoča gesta? In kako razumeti podelitev plakete »šalabajzer« predsedniku republike? Kaj pa, če ob obscenem spraševanju obstajajo tudi načini obscenega darovanja?
Poskusimo najprej z ameriškim vzorcem: tako kot se obscenost rima s spolnostjo in npr. pornografijo, se tudi obsceno darilo največkrat ujame prav s tem kontekstom. Kdor ne verjame, naj poskusi svojemu sosedu ali sosedi podariti lično zapakirano škatlo s seksualnimi pripomočki ali zgoščenko s porno vsebino, recimo za božič ali novo leto. Je kakšna bistvena razlika med tem in morebitno odločitvijo strankarskih podmladkov na desnici, da bi županu in predsedniku države ponudili enako vsebino?
Igra monopoli in plaketa »šalabajzer« kot priročna darova vsebujeta identično namero obscenosti – drugega v aktu darovanja spraviti v zadrego in ga degradirati na raven otroka bodisi nepridiprava. Popoln triumf je v takšni konstelaciji verjetno opazovati rdečico na obrazu obdarjenca – to je nenazadnje edini cilj obdarovalca. V Janševem podmladku so ob podelitvi »odlikovanja« pojasnili, da je »šalabajzer pogovorna beseda, ki označuje osebo, ki se iz napak ničesar ne nauči in trmoglavo počne, kar se ji zljubi«. Kasneje so svoje dejanje nekoliko obžalovali in poskušali prikriti svoje slabe manire (ali nevzgojenost, kot jim je očital ljubljanski župan): dejali so, da je beseda »šalabajzer« pogosto uporabljana slengovska beseda med mladimi in nikakor ni žaljiva, temveč označuje specifično ravnanje posameznika.
Zakaj v ravnanju Janševih mladih upov ne razbiramo zgolj enostavnega poskusa blatenja in črnitve? Prav zato, ker so mladinci očitno dolgo časa iskali dovolj izpraznjen označevalec, za katerega malokdo točno ve, kaj pomeni, in zaradi česar so lahko kasneje gladko celo zanikali njegovo žaljivost – bolj kot ne vpričo svoje spodletele akcije. Čeprav je očitno, da ob vsej nejasnosti šalabajzer ne pomeni nič dobrega. Mimogrede, beseda verjetno prihaja iz nemške »Schallabweiser«, torej odbijalec zvoka. Obscenost v tej drugi, neseksualni konotiranosti ljubi zakamufliranost, a sama težko ostane skrita. Mogoče je prav zaradi takšne »težave« župan moral poslušati še očitke o tem, da na debelo laže in da je balkanski kavboj, ki zapovrh sploh ni rojen Ljubljančan. Povedano drugače: darilo v obliki igre monopoli je bilo premalo obsceno, zato so ga morali verbalno dopolniti s to sestavino. V pravem, dovolj sublimnem smislu Bodenheimerjeve ideje, jim je zato spodletelo, preostala jim je zgolj še vulgarnost.
Obscenost (ali vulgarnost) obdarovanja je le še ena v vrsti primitivnih taktik desnice. Na tem mestu sem že pisal o postopkih stigmatizacije in kužnosti, teorijah zarote, štetju in števcih »naših« in »vaših«, kompromitacijah in šikanah. Da desnica potiska nova orožja v roke svoje mladeži, bi nas po svoje lahko veselilo, saj si očetje vendarle ne želijo mazati rok s čisto sleherno neokusnostjo. Morebiti je še upanje, morebiti ga več ni. Kajti ko bodo čez nekaj let nasledili nosilce oblasti, utegnejo danajski darovi novih podmladkov biti še bolj obsceni.