Letošnji dobitnik kresnika za najboljši slovenski roman je izrazil presenečenje, ker je »v svobodni Sloveniji zmagalo delo, ki pledira za Kristusa«. Alojz Rebula živi za časom. Situacija je zanj bistveno boljša. Če bi si ogledal oddajo Utrip v sklopu nacionalnega dnevnika 25. junija letos, bi najprej videl kratek prispevek o sebi in svojem nagrajenem romanu, čemur je sledil še zadnji o obrambnem ministru Erjavcu. Novinarka Rosvita Pesek ga uvede s pomenljivimi besedami, ki se navezujejo na protagonista njegovega romana: »In z narodovo zgodovino bi se spodobilo, da bi pregled tedna tudi končali. Če seveda tudi zgodovina ne bi imela, tako kot ves drugo, svojih smešnih plati. V zadnjih dneh se je le-ta pokazala v medijski in poslanski podobi napadov na Karla Erjavca, češ da je z ženo nezakonito prečkal mejo na Brniku.« (Utrip, 25. 6. 2005)
Novinarka torej jasno naznani, kaj si misli o »primeru Erjavec« – minister je bil po njenem deležen neupravičenega medijskega linča. Da bi svojo diagnozo podkrepila, si izbere nenavaden insert – tisti namreč, v katerem Erjavec zavrača pobudo Aurelija Jurija, da o njegovem vstopu v državo in drugih spornih dejanjih razpravljajo na Odboru za obrambo, češ da bi ta, Juri namreč, verjetno želel, da z njim leti ljubica, ne žena. Najbolj neprimerna in neumna obramba »ad hominem« se torej novinarki zdi prepričljiv protiudarec. Nato v naslednjem insertu citira predsednika države, ki v intervjuju za nacionalko pove, da je minister storil nerodnost, da pa to ni nič resnega. In kot da bi zdaj bila Peskova že čisto prepričana v svoj prav, želi k štoriji pridodati še svojo moralko. Le kje bi jo našla, če ne v bibliji? Njen zaključek je impozanten in bo šel v anale slovenskega novinarstva: »Iz svetega pisma je znana prigoda o grešnici Magdaleni. Zbrali so se farizeji vseh vrst, da bi jo kaznovali s kamenjanjem. Pa se je zaslišal Kristusov glas: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. Roke so se počasi povesile, kamenjanja ni bilo, Magdaleni pa je bilo naročeno: Pojdi in ne greši več.«
Prispevka v Utripu je konec, oddaje tudi. Dobili smo novinarsko eksplicitno moralo zgodbe. Prvič: očitna ambicija po političnem razsojanju. Novinarka kot da bi svoje profesionalno delo zamenjala za prižnico in svoje poslanstvo razumela kot politično arbitražo. Drugič: skozi moralizem je minister deležen pravzaprav odpustka: novinarka misli, da je ona tista, ki lahko navija ali celo izbira takšne ali drugačne moralne rešitve. »Minister, pojdi in ne greši več« zveni ne le pokroviteljsko, temveč se postavlja v funkcijo gledalca, tj. državljana, ki je menda ministru že odpustil ali pa bi moral, ker ona tako misli. Kakšen žanr pa je to, svetopisemsko žuganje ali božanje kot novinarski nesebični korektiv političnim kiksom? Po tistem, ko Erjavec sam poziva, da bi rad šel k sodniku za prekrške in po tistem, ko je protizakonito v Lurd popeljal menda religiozno lačne?
Sklep: se lahko bojimo, da novinarka Rosvita Pesek že odlično demonstrira, kako bo izgledal program po oktroiranem Zakonu o RTV, ki ga vsiljuje desnica? Recimo: šefi nacionalke bodo mislili namesto novinarjev, novinarji pa bodo mislili in moralizirali namesto nas. In kdo bo diktiral misli in komentarje nacionalke? Mogoče vladajoča desna oblast, kakopak, po svoji ideološki, biblični in koristoljubni meri? Sauve qui peut!