Replika na zapis Petra Jančiča »Je resnica nevarna?«, Večer, 27. 8. 2005
V apologetičnem duhu, daleč od zahteve po nepristranosti novinarja, je napad novinarja in urednika Petra Jančiča na ravnanje opozicijskih LDS in SD, ki menda kritizirata ministra Mateja in premiera Janšo, »ker nista preprečila, da bi policija na televiziji predstavila, kakšno ovadbo je poslala na tožilstvo proti povojnemu politiku.« (Večer, 27. 8. 2005)
Jančič torej verjame in gradi svojo argumentacijo na podmeni, da si opozicija prizadeva po tem, da novica o ovadbi ne bi prišla v javnost, s čimer želi »omejiti možnost poštenega informiranja javnosti«. Iz tega njegov moralizirajoči prst izpelje sklep, da bi očitno – po mnenju opozicije – morali državni organi »prikrivati resnico« in da si prizadevajo ohraniti poprejšnji »nedopustni privilegij« nad njo, ko so jo še imeli v lasti, kar posredno priča o dvojem: da so si lastili medije poprej in da je prihajajoči referendum o RTV še kako potreben, takšno ravnanje opozicije pa le potrjuje potrebnost novega zakona.
V enem zamahu je torej Jančič uspel v isto vrečo stlačiti diskreditacijo prejšnjih oblastnikov, ki da omejujejo svobodo govora in tiska, jo začiniti z moralo o dvoličnosti, pridodati svoj glas k referendumu in emfatično predstaviti zahtevo po presoji ustreznosti ravnanja ministra in premierja kot bežanje pred resnico o povojnih pobojih. Cela veriga pridodanih intenc z namenom zaničevanja pa počiva na Jančičevi prevari, v učbenikih neformalne logike znani pod imenom strašilo (straw man). Taktika je jasna in sila pogosta: sogovorcu podtaknemo tezo, ki je sploh ne zagovarja, potem pa navidez uspešno spodbijamo njeno absurdnost in tolčemo po njej, čeprav je to naša lastna imputirana misel. Opozicijski poslanci namreč sploh nikjer ne kritizirajo nikogar zato, ker naj ne bi preprečil objave novice o kazenski ovadbi zoper Ribičiča zaradi omenjenih razlogov! Ne prizadevajo si za tem, kot to podtika novinar, da ne bi prišlo do objave, temveč problematizirajo, kako se je to zgodilo! Razlika med »da« in »kako« je za Jančiča očitno prehuda, saj bi se sicer njegova štorija hipoma izkazala za zlagano in potvorjeno in bi se ne brala tako dramatično. Njegova teza in pripisane intence (zakrivanje, omejevanje svobode informiranja, prilaščanje resnice, smiselnost novega zakona o RTV) so nekaj, kar spada v bogati imaginarij slovenske desnice, ki kar ne neha z jahanjem na psiholoških učinkih manipulacij.
Podrobnosti so bile že večkrat obširno razložene. Objavo ovadbe je naročil notranji minister Mate, pa tega ne bi smel. 2. a člen Zakona o policiji namreč določa, da minister nima pristojnosti v policijskih postopkih, ki so že predani tožilstvu. In ovadba zoper Ribičiča je že bila pri tožilcih, toda to notranjega ministra ni zmotilo, da ne bi sam zahteval objave ovadbe. Podatek je skrb zbujajoč. Ne le zato, ker naj bi politik policiji dajal navodila o ravnanju v konkretni zadevi. Po 2. a členu zakona o policiji notranji minister nima pristojnosti nad policijskimi postopki, katerih usmerjanje je že prevzel pristojni tožilec. Zadeva Ribičič je bila na dan, ko naj bi Mate odredil njeno objavo, že nekaj dni v rokah tožilcev. Prav tako je sporno, da je policist informiral novinarja. Po 22. členu istega zakona podatke o policijskih nalogah daje generalni direktor policije ali za to pooblaščeni delavec policije. Toda to pristojnost je v roke zopet vzel minister Mate.
Navedli smo kratek izsek sicer obširnejše zgodbe o kršitvah ministra, ki jih menda ni bilo. A le zato, ker za oblastnike zakoni evidentno ne veljajo. Ko si na oblasti, lahko sam pišeš zakone, ki ti ustrezajo, lahko pa jih tudi ne spoštuješ in javno dezavuiraš, kot je to storil minister, ne da bi skrival svojo zahtevo po objavi. Nisem zasledil, da bi g. Jančič pisal o tem nespoštovanju, zato bi me veselilo, če pojasni, ali je zanikanje teh dveh členov del privilegija nad resnico, kot si ga zamišlja v navezi s premierjem in ministrom.