Profesor Stres je v zadnjem odgovoru Zofijinim ljubimcem (Večer, 18.3., Zofijini ljubimci, človekovo dostojanstvo in krščanstvo) v sklopu polemike, ki sta jo v javnosti sprožili februarski pastirski pismi slovenskih škofov, spretno zaobšel celo vrsto načelnih očitkov in pomislekov o vrednosti, vlogi, pomenu, zgodovinskih zaslugah in obetih za prihodnost, ki si jih po našem v svojem zagovoru katoliške teorije in prakse neupravičeno prilašča SKC. Namesto odgovorov na pereča vprašanja o tem, kako je mogoče, da zakonska ureditev, ki v javnih šolah prepoveduje vsakršno konfesionalno dejavnost, diskriminira prav in samo katolike (ti namreč edini stokajo nad krivicami); zakaj Cerkev ob propagandnem aparatu, ki ji ga lahko zavida marsikatera multinacionalka, za učinkovit prenos svojega sporočila potrebuje še zavetje šolskih učilnic in uradni žegen šolskih oblasti, če pa je vera, kot zapišejo škofje, intimen odgovor posameznika na oseben nagovor Boga; v čem točno naj bi bila tolikanj opevana spoznavna in vzgojna vrednost religioznega pouka; ali vzvišena drža katoliške Cerkve napram drugim religijam na tem prostoru in njene neprestane zahteve po tem, da se njen že tako predimenzioniran zgodovinski, družbeni in kulturni vpliv prevede še v odlikovan zakonski položaj (s posledično rastjo političnega vpliva, seveda), ne razkriva ambicije, da bi nekaj, kar je po svojem bistvu subjektivna resnica (eden od možnih izvorov smisla in vrednosti v življenju vsakega posameznika), prodali ne le kot objektivno dokazljivo, ampak kar dokazano resnico o naravi sveta in položaju človeka v njem; namesto odgovorov na vsa ta in številna druga vprašanja se prof. Stres zapiči v naš bolj mimogrede navržen dvom o moralni avtoriteti Cerkvenih dostojanstvenikov in nasploh sposobnosti krščanskega nauka, da usmerja našo moralno presojo in ravnanje v razmerah moralne izgubljenosti in razpada tradicionalnih sistemov vrednot.
Zofijini ljubimci smo na podlagi poljubno izbranih primerov za moralno senzibilnost sodobnika prej ko ne grozljivih svetopisemskih zgodb, idej in implicitnih podukov izrazili dvom o tem, ali zametke danes tako popularne ideje človekovega dostojanstva res zasledimo že v Bibliji. Naštevanju kršitev načela spoštovanja človekovega dostojanstva v dvatisočletni praksi katoliške Cerkve smo se pri tem namenoma izognili – tako početje, smo menili, bi bilo sicer nedvomno še veliko plodnejše in bolj zabavno, vendar na nek način tudi intelektualno nepošteno. Profesor Stres nas, neuke in naivne, potrpežljivo pouči, da je treba svetopisemske trditve o vesoljnem potopu, kolektivni krivdi za Adamov in Evin greh, večnem in brezmejnem posmrtnem trpljenju grešnikov, Abrahamovem izvirnem dokazovanju zvestobe Jahveju, ipd. razumeti tako, kot so jih predvidoma razumeli ljudje v tistem času in prostoru, zgodovinsko in primerjalno torej (in jih verjetno tudi vrednotiti s takratnimi, bolj ohlapnimi spoznavnimi in moralnimi merili?). Tak uravnotežen pristop nam bo razkril, pravi, da je ne glede na zavajajoče eksplicitne formulacije in na njih sloneče tradicionalne predstave Bog človeka obravnaval kot samostojno, avtonomno in za svoja dejanja odgovorno bitje (konec koncev mu je prepustil svobodno izbiro tudi v zadevah vere, kjer nekaj velja le svoboden pristanek), da so mu bili ljudje zaradi razuma in svobodne volje dražji od katerekoli druge stvaritve, in da je nenazadnje svojo ljubezen in nesebično skrb za njihovo usodo dokazal na najbolj nedvoumen način, z učlovečenjem in žrtvovanjem zanje. Ideje človekove ustvarjenosti po božji podobi, rešitve Judov iz egiptovske sužnosti, zaveze med Bogom in človekom, učlovečenja, odrešenja in obljubljenega vstajenja naj bi bile same po sebi dovolj zgovorne, da vsaj v strokovni literaturi ne dopuščajo nobenega dvoma o odločilnem “judovsko-krščanskem prispevku k postopni krepitvi ideje o človekovem dostojanstvu”. Dovolite nam, da kljub tako širokemu soglasju med strokovnjaki (kamor sami nedvomno ne sodimo) natrosimo nekaj zdravorazumskih in, zakaj bi se sprenevedali, tudi zlonamernih dvomov o tem.
Zofijini ljubimci žal ne delimo Stresovega optimizma glede širine in globine soglasja o ideji človekovega dostojanstva in nanj oprtih pričakovanj, da bi nam lahko ta ideja v razmerah skrajnega vrednostnega pluralizma (in relativizma) priskrbela podlago za nek širši etični konsenz. Nedavne pregrete moralne in zakonske razprave o abortusu, umetni oploditvi, raziskavah na človeških zarodkih in poskusih z njimi, genskem inženiringu, terapevtskem kloniranju zarodkov, reproduktivnem kloniranju odraslih ljudi, itd., kjer so nasprotniki teh praks (na čelu s katoliškimi teologi in cerkvenimi uradniki) dostojanstvo vztrajno pripisovali tudi komaj spočetim človeškim embrijem in ga hkrati odrekali morebitnim popolnim genetskim dvojnikom že obstoječih oseb, zbujajo upravičen sum, da je soglasje glede načela spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ga tako zavzeto poudarja prof. Stres, prej ko ne zgolj verbalne narave. Če se namreč sogovorniki ne strinjajo ne o (a) naravi dostojanstva (kaj pripišemo nekemu bitju, ko mu pripišemo dostojanstvo, kakšne vrste stvar ali vrednost to je?), ne o (b) temelju ali izvoru dostojanstva (kaj je tisto, zaradi česar nekatera bitja premorejo dostojanstvo, druga pa ne?), ne o (c) dometu ali obsegu dostojanstva (kdo vse premore dostojanstvo, komu vse ga lahko resnično ali smiselno pripišemo?) in ne o (d) normativnih implikacijah imetja dostojanstva (kakšne prepovedi in zapovedi glede obravnavanja drugih bitij – v naravnanostih, premišljevanju, odločitvah in ravnanju – izhajajo iz dejstva, da le-ta premorejo dostojanstvo?), ali ni potem tako soglasje prazno, njegova vrednost nična, pričakovana korist od njega pa iluzorna?
V svoji izjavi smo navedli štiri ustaljene in neštetokrat uporabljene krščanske ideje, zgodbe in parabole, ki po našem mnenju vse po vrsti namigujejo, da Bog v ljudeh ni videl bitij s posebno, nenadomestljivo, notranjo, končno vrednostjo, temveč jih je prej uporabljal kot zamenljiv in nadomestljiv potrošni material: vesoljni potop zaradi “hudobije” ljudi, idejo pekla, idejo kolektivne krivde zaradi greha prastaršev in grozljiv preizkus Abrahamove zvestobe in nagrado za njegovo odločenost, da umori nedolžnega otroka. Profesor Stres poskuša z bolj strokovnim, “zgodovinskim in primerjalnim” tolmačenjem odvzeti kritično ost trem od teh petih primerov, a mu to ne gre preveč od rok. Še več, mimogrede in nehote našo ad hoc zbirko svetopisemskih grozodejstev dopolni še z enim imenitnim primerkom: z zgodbo o tem, kako je Mojzes Jude osvobodil iz egiptovske sužnosti. Pri čemer, razumljivo, zamolči, da je Jahve, da bi omehčal nepopustljivega faraona, ki Judom ni dovolil oditi, nad egiptovsko ljudstvo zapovrstjo poslal žabe, komarje, muhe, kugo, gnojne tvore, točo in kobilice; da je napolnil egiptovske reke s krvjo in zagrnil Egipt v tridnevno temo; da je končno poslal angela smrti, ki je pomoril prvorojence vseh egipčanskih staršev (medtem ko se je otrok judovskih sužnjev usmilil); in da je potem, ko je faraon snedel dano besedo, da Judov pri odhodu ne bo oviral, in se je z vojsko pognal za njimi, Judje pa so z njegovo pomočjo prekoračili razprto Rdeče morje, v njem utopil faraona in vse njegove vojščake. (Primerjajte vso to razdejanje in nepreštevne nedolžne žrtve z ogorčenjem, ki bi ga po svetu upravičeno požel morebiten ameriški predlog, da bi trmaste talibane k izročitvi Osame bin Ladna, zaprtju terorističnih vadbišč in k takojšnjemu prenehanju zatiranja žensk prisilili z grožnjo, da bodo Afganistan drugače v jedrski kataklizmi zravnali z zemljo!)
Pa poglejmo Stresove zavrnitve lepo po vrsti. Kako naj, denimo, razumemo njegovo izjavo, da je misel o kolektivni krivdi v Stari zavezi sicer res navzoča, a samo do časa preroka Ezekiela, potem pa nič več? Da je tako prav, ker je (bila) ta ideja zgrešena? Da si različni deli Biblije skačejo v lase? Ali naj iz tega sklepamo, da je Cerkev neopazno vrgla v koš tudi idejo o izvirnem grehu, ki zaznamuje vse ljudi? Čemu potem služijo krst in cel kup drugih obredov in zakaj oz. pred čim je potem sploh treba odrešiti ljudi? Podobno površna je Stresova zavrnitev Božjega preizkušanja Abrahamove vere, češ Abraham krvne daritve nazadnje sploh ni izvršil. Toda naš poduk je bil, da je bil odločen v dokaz svoje vere zagrešiti umor nedolžnega bitja in da je bil za svojo grozljivo namero nazadnje celo nagrajen. Kako neki sta Božja manipulacija z Abrahamom in nagrada, ki jo je ta prejel za namero, da v dokaz svoje vere umori nedolžnega otroka, združljiva z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki prepoveduje tako čustveno in miselno manipuliranje z ljudmi kot tudi naklepno ubijanje le-teh (še zlasti, kadar nam njihova smrt rabi zgolj kot sredstvo za dosego nečesa drugega)? (Mimogrede, slovenski škofje so v pastirskem pismu Abrahamovo trdno vero postavili za zgled vsem vernikom – so pripravljeni prevzeti ustrezno moralno odgovornost, če se bo našel psihotičen ali shizofreničen vernik, ki bo, misleč da s tem izpolnjuje Božji ukaz, pomoril svoje otroke?) In kako naj bi bil s človekovim dostojanstvom in prenosom “poudarka na osebno, individualno odgovornost za dejanja” združljiv vesoljni potop, ki ni le očiten primer skrajno nesorazmernega in izvensodnega kaznovanja ljudi (pazite, zgolj zaradi njihove “hudobije”!), ampak eklatanten, tudi po tedanjih merilih grozljiv vsesplošen pomor, brez vsakršnega poprejšnjega poskusa, da bi povlekli črto med krivimi in nedolžnimi, genocid par exellence torej?
Dalje, kaj pomeni, da smisel svetopisemskih trditev “določa to, kar je bilo v glavah ljudi izven kroga, ki ga določa Sveto pismo, ne pa to, kar po več tisoč letih mislimo mi”? V svoji izjavi smo trdili, da je ideja pekla, torej večnega in brezmejnega trpljenja kot pokore za storjene grehe in zločine ideja krute in surove kazni in kot taka v nasprotju z idejo človekovega dostojanstva (zakonska in pogosto celo ustavna prepoved take kazni je dandanes sestaven del vseh civiliziranih pravnih redov). Kateri zgodovinsko pogojeni smisel te ideje smo s takim tolmačenjem zgrešili? Ali je naše pojmovanje pekla morda izkrivljeno, preveč pod vplivom tolmačenj, ki so, v besedi ali sliki, namenjena preprostim ljudem? Ali prof. Stres namiguje, da bi morali v svoji oceni te ideje upoštevati, da so bile (po današnjih merilih) krute in surove kazni tedaj del vsakdana in da ni omenjena ideja zato v ničemer odstopala od povprečja? Ali pa hoče reči, da so tedaj drugače razumeli posebno vrednost človeškega življenja in da marsikaj od tega, kar se nam zdi danes v nasprotju s spoštovanjem te vrednosti (vključno s kruto in surovo kaznijo), takrat ni veljalo za takšno? Toda naš poduk je bil prav v tem: tudi če vrednostni in normativni status človeka v svetopisemskih besedilih daleč presega vse, kar so bile posamezniku tedaj v odnosu do boga, oblasti in drugih ljudi pripravljene priznati konkurenčne religije, je še vedno neskončno daleč od sodobnega pojmovanja človekovega dostojanstva, ki ga je, poleg cele vrste prepoznavnih zgodovinskih vplivov, ki jih poznavalsko našteje prof. Stres, usodno sooblikovala izkušnja nacističnih pogromov, zločinov in zlorab.
In nazadnje, čeprav ne najmanj pomembno – kako razrešiti dilemo med dobronamernim in domnevno “zgodovinskim”, hermenevtičnim branjem Svetega pisma, kot ga zagovarja in (vsaj po svojih besedah) demonstrira prof. Stres, in našim sodobnim, za zgodovinski kontekst menda neobčutljivim in, kot nam očita, v veliki meri iz sedanjosti v preteklost projicirajočim tolmačenjem črke in duha istega? Ali zgode in nezgode posameznikov, družin, plemen in ljudstev, kot so v njem zapisane, bolje poenoti domneva, da je Bog človeka obravnaval kot svoj izdelek, kot razpoložljiv in nadomestljiv objekt svojih čustev, načrtov in dejanj, ali pa nasprotna domneva, da mu je pripisoval posebno, odlikovano vrednost in vseskozi izkazoval tej ustrezno spoštovanje? Evidenca za vsako od obeh domnev je lahko zgolj posredna. Pa vendar, ali je katera od njiju bolj prepričljiva od druge? Namesto takega jalovega spraševanja se velja vprašati: Katero od obeh sporočil je bilo bralcem bolj nedvoumno, katero je padlo na bolj plodna tla, katero je močneje in trajneje oblikovalo njihovo dojemanje in vrednotenje samih sebe in drugih ljudi ter posledično vplivalo na njihovo ravnanje v preteklih dva tisoč letih? Odgovor je pričakovano nerazveseljiv: kakor kdaj. Vzemimo že omenjeno zgodbo o eksodusu Judov – podoba Boga, kot jo izriše njeno dobesedno branje, je podoba krvoločnega, nasilnega, morilskega in pristranskega plemenskega Boga, Boga izvoljenega ljudstva, podoba, ki jo je mogoče zlahka – in jo v zgodovini tudi vedno znova so – zlorabiti v politične in ideološke namene. Po drugi strani pa je zgodbo mogoče brati tudi metaforično, kot hvalospev človekovemu stremljenju po svobodi, nezlomljivi volji in brezmejni požrtvovalnosti (ali pa – kar pa resda zahteva precej bolj bujno domišljijo – kot dokaz, da “Bog hoče svobodne sinove in hčere, ne sužnjev”) – in tudi to univerzalno sporočilo je v zgodovini človeštva našlo svoj trajen odmev. Sklep, ki se ponuja kar sam: v Svetem pismu se najde nekaj za vsako obupano dušo – tako bodo pripadniki vsakokratnega izvoljenega ljudstva v njem brez težav našli svojega pristranskega, plemenskega Boga, nasilni pokrščevalci, križarji in inkvizitorji Boga pravovernih, nemočni in bolni usmiljenega in sočutnega Boga, revni in zatirani socialnega reformatorja ali celo revolucionarja, Zofijini ljubimci velikega manipulatorja, profesor Stres pa – idejo človekovega dostojanstva. Za vse pač velja stari rek, da iskanja ne olajša in skrajša le vednost o tem, kaj iščemo, ampak še bolj želja, da bi to tam tudi našli (kako drugače razumeti, da je katoliška Cerkev navzlic domnevno nezgrešljivemu svetopisemskemu sporočilu o dostojanstvu vseh ljudi – tudi nevernikov – in po tej plati sorodni stoiški tradiciji vse do 17. stoletja spodbujala in tudi sama izvajala nasilno po- in prekrščevanje in da so za formulacijo in utemeljitev načela verske svobode in tolerance, ki ga teologi danes neposredno izpeljujejo iz načela spoštovanja človekovega dostojanstva, v prvi vrsti zaslužni filozofi in ne teologi?). Toliko o umestnosti Stresovega očitka o projiciranju sodobnih idej, pojmovanj in meril v daljno preteklost.
Povprečnemu bralcu se bo verjetno zdel pričujoči prepir o zgodovinskih zaslugah krščanskega nauka pri izgradnji sodobne moralne senzibilnosti malenkosten in dlakocepski. Zofijini ljubimci pa se predobro zavedamo mehanizmov in pomena ideološke legitimacije, da bi kar tako, brez boja, SKC dovolili, da si z nočnim plenjenjem po rastlinjaku moralne in politične filozofije, ki je zakladnica in last vsega človeštva, nabira poceni politične točke, izboljšuje javno podobo in legitimira svoje neupravičene zahteve.