10. 10. 2010 Zofija v medijih

Reforma v javnem sektorju – primer zdravnikov

Avtor:

Ko to pišem, ni jasno, kako se bo iztekel spor med zdravniki (Fidesom) in vlado, a to – vsaj za namene tega članka – ni tako pomembno, ker nas bo tukaj zanimalo, kaj lahko privede do tako absurdnih prerekanj. Osebno sicer ne dvomim, da bodo vpleteni tik pred zdajci našli rešitev, a pustimo zdaj to.

Najprej navedimo nekaj dejstev, da bomo vedeli, za kaj gre. Zgodbo v grobem povzemam po poročanjih novinarjev RTV Slovenija. Če še ne veste, je za zdravnike sporen zakon, ki jim je zmanjšal dodatke za dežurstva – za državo to pomeni prihranek 12 milijonov €, od 2,4 milijarde v zdravstveni blagajni. Zanimivo je vedeti, kaj to konkretno pomeni. Zdravnik specializant dobi danes za 24 ur dežurstva med praznikom 830 €, po novem bi dobil 656 €. Razlika bi bila 174 €. Specialist I dobi sedaj 1227 €, poslej bi dobil 970 €, torej 257 € manj. Specialist II dobi sedaj 1616 €, po novem pa bi dobil 1227 € ali 339 € manj. (Vsi zneski so bruto.) Zdravniki so zaradi tega zmanjšanja umaknili soglasje, da bodo dežurali, kar je udarec za slovensko zdravstvo, saj – kot pravi Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa – brez nadurnega dela (ob praznikih, nedeljah, ponoči in tudi popoldan) slovensko zdravstvo ne more živeti. To mu lahko verjamemo, ker pri nas zdravnikov primanjkuje in ker tudi ni denarja, da bi zapolnili vse potrebe. Dežurstvo je zato postalo nekakšna prikrita nuja, skorajda že dolžnost zdravnikov.

Kakšne so posledice umika soglasja k dežurstvu, nam ni treba ugibati, saj je bilo to v medijih dovolj nazorno predstavljeno. Odpadale bi operacije, pregledi, krčile bi se ambulante itd. Vse to v škodo bolnikov. Po opozorilih nekaterih zdravnikov bi kmalu dobili tudi prve smrtne primere.

Preidimo sedaj k našemu vprašanju, kako je mogoče, da so zdravniki umaknili soglasje. Zgoraj sem že nekoliko nakazal, da od zdravnikov vse preveč samoumevno pričakujemo, da bi morali dežurati. V javnih medijih se je tudi o tem že razpravljalo, zlasti ob zneskih nad 10.000 € bruto, ki so jih v lanskem letu prejeli nekateri zdravniki za dežurstva. Nekoliko manj se je razpravljalo, ali zdravniki to sploh zmorejo in ali je pošteno od nekoga, ki tako ali tako že opravi delovno obveznost in je verjetno utrujen, zahtevati, da še nekaj ur na dan ostane v službi zaradi dežurstva. Sam sem prepričan, da to ni pošteno. Ko je bila izborjena pravica do 8-urnega delovnika (in ne daljšega), je bila izborjena za vse delovne ljudi, tudi za zdravnike. Poleg tega menim, da tudi ni koristna. Utrujeni zdravnik je bolj nagnjen k zmotam, poleg tega nima več časa za dodatno izobraževanje, ki je v zdravniškem poklicu nujno zaradi nenehnega napredka stroke. Pričakovanje, da bodo zdravniki dežurali, dolgoročno gotovo ne koristi bolnikom.

Glede na to se zdi, da bi morali dati prav zdravnikom, ker so končno sklenili (seveda ne vsi), da bodo prenehali dežurati. Toda v našem primeru so v igri tudi posebne okoliščine. Če bi zdravniki sprožili problem dežuranja kdaj prej in bi navedli, da so jim s tem kršene delovne pravice, da jih to izmozgava, da bodo prej ali slej začeli delati napake, da se ne bodo mogli kakovostno izobraževati, bi bilo to nekaj povsem drugega, kot je sedaj, ko povprečni uporabnik zdravstvenih storitev (to ste vi in jaz) dobi vtis, da si vrtajo luknjo v koleno zaradi nekaj drobiža. Drobiža? Dobro, 339 € bruto v naši čudoviti državi za večino ni drobiž, ampak za zdravnike je.

Kako je torej prišlo tako daleč, da nekega pomembnega vprašanja (kot je dežurstvo zdravnikov) ne sprožamo zaradi pravih razlogov (pravic zaposlenih, škode uporabnikov), temveč zaradi prgišča evrov?

Odgovor je najbrž predvidljiv, s kolegi, ki pišemo za ta časopis, smo ga – v različnih kontekstih – že nebrojkrat premleli, ampak očitno ga bomo morali ponavljati še naprej. Slovenec, ta prehlajeni predmet zgodovine – kot bi dejal pesnik –, se zgane, ko mu kdo seže v denarnico. Če ima notri le en evro, nič manj, kot če jih ima toliko, da jih v resnici sploh ne šteje. Ljudje v vaši soseski lahko izgubijo službo in ne vedo, kaj bodo jutri jedli; generalni direktorji – takšni in drugačni – lahko zavozijo celotna podjetja in delavce pustijo brez pravic ter prihodnosti; junaki lokalnih interesov lahko za svoje namene zlorabljajo javne medije ali javne površine; novi in novi zakoni ali predpisi z dneva v dan nekoliko zmanjšujejo kakovost našega bivanja in nas izročajo gospodarjem prostega trga; vse več ljudi se udeležuje resničnostnih šovov, jim namenja svoj glas, medtem ko se za politiko skorajda več ne zmenijo – ob vsem tem in še marsičem drugem bo Slovenec skomignil z rameni in nadaljeval svojo pot na sončno stran zasebne omračenosti. Toda ko mu nekdo seže v denarnico, pa četudi samo po drobiž, bo nastal cel hudič – pa kakšen mrtev gor ali dol.

Prvič objavljeno v oktobrski številki Katedre

Oznake: