4. 8. 2005 Zofija v medijih

»Pustiti pri miru« kot temelj strpnosti

Avtor:

Dva iranska najstnika, stara 17 in 18 let, so julija tega leta v Iranu usmrtili z obešanjem. Javno sta bila likvidirana na »Trgu pravice« v mestu Mašhad. Ultrakonzervativni zastopniki v iranskem parlamentu so bili prepričani, da si zaslužita smrt po šerijatskem zakonu. Pred usmrtitvijo sta preživela 14 mesecev v zaporu in prejela vsak po 228 udarcev z bičem.  Po iranskih zakonih se kakršenkoli homoseksualni odnos kaznuje z smrtjo. Obsojeni lahko izbirajo, ali bodo ubiti z obešanjem, kamenjanjem, mečem ali vrženi z najvišjega predela v mestu. Če dva moška odkrijejo gola pod rjuho brez sprejemljive obrazložitve, ju nemudoma predajo sodniku. V Iranu se prav tako kaznuje »drgnjenje tujega penisa«, in to s stotimi udarci z bičem in s smrtjo, če kršitelj ni musliman. V zadnjih 25-tih letih so v tej državi usmrtili že 4000 homoseksualcev, poroča iranska zveza za človekove pravice, in to le zato, ker »so bili to, kar so«, kot so zapisali.

Kaj imajo iranski dogodki opraviti s slovenskim vsakdanom? Pri nas vendar ne ubijamo ljudi zaradi spolne usmeritve, saj smo civilizirana in menda celo krščanska država! Prav tako živimo v demokraciji in spoštujemo temeljne pravice in svoboščine. Pa vendar –  konec junija in v juliju tega leta, takoj po tradicionalni »paradi ponosa«, so bili geji pri nas deležni kar treh fizičnih napadov na ljubljanskih ulicah in v Metelkovi pred lokalom Tiffany. V noči na 27. junij so v tem lokalu napadli dva geja,  kasneje sta bila prepeljana v bolnišnico, kjer so jima zašili rane na glavi in trupu. Napadalca sta bila dva. V noči na 3. julij je pred železniško postajo znova bil »ustavljen« gejevski par, napadalci so bili štirje. Znašla sta se v kliničnem centru. Isto noč se je pet napadalcev lotilo še dveh gejev v Slomškovi ulici naše prestolnice. Zopet je sledil pregled na kliniki: nalomljen nos, poškodovan čelo, odrgnine.  Novica se ni prebila na vidno mesto v slovensko časopisje – to desnim oblastnikom vedno bolj sili v naročje, zato jo teme človekovih pravic ne zanimajo preveč, ker so za politično elito boleča rana. Enako bi se lahko trdilo tudi za najbolj množično samozvano civilno družbo v Sloveniji – Katoliško cerkev. Spomnimo, da se ta izrecno bori proti uporabi kondomov, število okuženih z virusom HIV, pri čemer so istospolni prva rizična skupina, pa se pri nas drastično veča. Kdo bo prevzel krivdo za vzpodbujanje takšne »preventive«?

Istospolni kot izgredniki

V odnosu do javne podobe homoseksualnosti smo s strani Katoliške cerkve žal deležni izrazite hipokrizije. Slovenski katoliki ne zmorejo kakšne posebne besede v obrambo strpnosti, demokratične odprtosti in zagovora osnovnih človekovih pravic, ko je govora o istospolnih. Še manj takšne vrednote najdemo na delu pri krščansko inspiriranih in deklariranih strankah desnice, kot sta NSi in SLS. Pri nas je vse v najlepšem redu. Zato ne presenečajo besede ideologa Katoliške cerkve v Sloveniji, iz katerih bi lahko razbrali, da so istospolni zaščiteni kot kočevski medvedi in da imajo še preveč pravic. Zadnje škandalozne ugotovitve to potrjujejo, zato ne preseneča, da se je zataknilo že pri oceni o ogroženosti gejevske populacije. Dr. Štuhec v zadnjem intervjuju ugotavlja naslednje stanje: »Moram reči še to, da s strani heteroseksualnih oseb ni prišlo do nobenega izgreda, ko so istospolno usmerjene izražale svojo spolno usmerjenost. Vsi so jih pustili pri miru. Zato ne vem, od kod ideja, da je istospolno usmerjenim osebam kar naprej nekaj krateno.« (Demokracija, 21. 7. 2005) Bi te besede zvenele kaj drugače, če bi moralni teolog poznal podatke o napadih na homoseksualce? Je mogoče še hujše in to izreka navzlic tem napadom ter s tem minimizira njihov pomen?

Iz podanega citata je jasno razvidna skrita miselna strategija cerkvenega ideologa. Poglejmo podrobneje: (1) geji in lezbijke pri nas so rizična skupina, ki jo apriori ocenjuje za takšno, da se ji lahko pripetijo »izgredi«. Drugače povedano: so skupina, ki je problematična, ki je delikventna, ki izziva naš fizični obračun. Iz tega izpelje konsekvenco, ki je v tem, da je (2) v odnosu do homoseksualne skupnosti treba zavzeti držo nevznemirjenosti in jo »pustiti pri miru«.  Takšnega gesla seveda ne smemo razumeti v heidegerjanskem smislu »Sein-Lassen«, dopuščanja biti, temveč prav nasprotno, dopuščanja na miru navzlic temu, da si tega miru ne zaslužijo. Povedano drugače, »pustiti pri miru« je v funkciji samodiscipliniranja in krotenja. Podobno kot takrat, ko smo jezni na nekoga ali od koga sprovocirani ali celo napadeni, a se poskušamo zadržati. »Pustiti pri miru« je ključen koncept Štuhecovega razumevanja in k njemu se povrnemo. Miselni lok naše izjave je zdaj zaključen: geji in lezbijke niso deležni izgredov, saj jih ljudje vendar »puščajo pri miru«, zato iz tega teolog sklepa, da je (3) njihovo jadikovanje o kratenih pravicah čisto odveč. Sklep ne sledi, četudi bi »premise« bile točne, ker od njih ni odvisen: pustiti pri miru še ne pomeni dodeljevanja pravic. Vendar si namesto razprave o njihovem kratenju poglejmo raje zanimivejše nadaljevanje, v katerem  Štuhec dodatno izpelje svoje nadvse originalno pojmovanje strpnosti. Izpeljava si zasluži vso pozornost: »Kar naprej se ustvarja ozračje izrednega stanja, kako smo vsi nestrpni, če nekomu ne damo prav. Jaz ne dam prav ljudem, ki na ta način manifestirajo svojo spolno usmerjenost, a jih pustim pri miru. Naj tudi oni nas pustijo pri miru, ne da nam s paradami vsiljujejo svojo življenjsko filozofijo. To je strpnost.« (prav tam)

Defenzivno postopanje, ko se Štuhec brani pred očitkom nestrpnosti, gradi na razlikovanju med znova popreproščenim »dati prav« in ponovitvenim »pustiti pri miru«. Miselni diapazon te globokoumne eksegeze se je zdaj razširil in postal tako rekoč dvodimenzionalen. Nekomu lahko ne damo prav, a ga pustimo pri miru. Če komu ne damo prav, zaradi tega še nismo nestrpni, zakaj biti strpen pomeni pustiti pri miru. Cerkveni ideolog torej svari pred tako rekoč konceptualno zmešnjavo tistih, ki mu očitajo nestrpnost: on zgolj ima svoje prepričanje, »ne daje prav«, vsekakor pa pušča pri miru, kar decidirano pomeni, da je strpen.

Napaki v tej izpeljavi sta dve: najprej (1) ni preveč očitno, da če nekomu ne dajete prav, zaradi tega niste nestrpni. Če pod »dajati prav« razumete še implikacije, denimo odrekanje pravic neki skupini – kar je precej verjetno, ker besede  prav, pravo in pravica izhajajo iz istega korena – potem ste po vseh definicijah tega pojma nestrpni in diskriminatorni. Da Katoliška cerkev pri nas skupaj z desnimi politiki istospolnim odreka marsikatero pravico, ni potrebno posebej dokazovati. Če želi dr. Štuhec dodati svojo definicijo v svetovne leksikone, naj kar predlaga svoj kategorialni aparat in vključi »dajati prav«, »pustiti pri miru« in podobne intelelektualistične deskriptorje. Izvlekel se bo le, če bo uspel »dajati prav« povsem razločiti od »priznavati pravice«. Kdor ne priznava neki skupini pravic, čeprav jih priznava drugi, čeprav sta obe po ustavi in drugih zakonih enakopravni, ta je po definiciji diskriminatoren in netoleranten, pa naj še tako deklarira svojo strpno širino. Na tej točki smo  Štuhecu znova lahko hvaležni, ker nas razsvetljuje za svojo opredelitev strpnosti. Toda tudi (2)  »puščanje pri miru« ni dobra definicija zanjo. To bi pomenilo, da je nestrpen natanko tisti, ki vas ne pusti pri miru. Če bi  Štuhec gejev in lezbijk ne pustil pri miru, bi bil nestrpen. A on se hvali, da jih. A tu je že njegov naslednji korak, korelacija: strpni smo, če mi druge pustimo pri miru, zato naj tudi drugi pustijo pri miru nas. Od tod  njegov očitek – njegovo vizualno estetiko so zmotile parade, ki jih razume kot vsiljevanje življenjske filozofije, kot nekaj, zaradi česar geji in lezbijke njega, dr. Štuheca, ne pustijo pri miru. Parade so torej izraz nestrpnosti do njega, cerkvenega ideologa. On bi jih pustil pri miru, oni njega ne. Kdo je torej boljši, nam retorično implicira svojo hermenevtično pozicijo.

Ta originalna slovenska cerkvena teza o strpnosti kot vzajemnem puščanju pri miru je seveda abotna, nevarna in neprepričljiva. Še posebej je dober indikator tega, kako se Katoliška cerkev pri nas, kot se sama hvali, bori za človekove pravice. Ljudi pušča pri miru: izbrisane, Rome, muslimane, geje in lezbijke, ženske – natanko tiste, ki so jim pravice eklatantno kršene. Dr. Štuhec nekam nerazgledano misli, da je nestrpen zgolj tisti, ki je pripravljen na fizični obračun in ga vodi sovraštvo. Opazimo lahko, da nestrpnost uporablja po svojem, ne splošno sprejetem prepričanju: za nestrpno šteje že vizualna estetika, saj se zaradi parade čuti napadenega in očitno tudi kot žrtev vsiljevanja drugačnega pogleda na svet. In ko bi že pričakovali, da se je »poglobljeni« diskurz končal, nas čaka še ironični definitorični posladek v obliki zanikanja prej povedanega: »Strpnost si predstavljam tako, da ima vsak pravico biti to, kar je, in drug drugega pri tem ne oviramo. Zdi se mi, da čim bolj je neka ideja ekstravagantna, bolj bi morali biti do nje strpni. Kdor pa izrazi pomislek proti njej, je že nestrpen.« (prav tam)

Sokratski tretji poskus definicije se ni končal aporetično, temveč navidez uspešno. Zdaj je strpnost postala vse tisto, kar poprej ni smela biti: homoseksualcem je blagohotno dovoljeno, da so to, kar so (prej jim  Štuhec ni dajal prav celo dobesedno v njihovi biološki danosti in včasih je razlagal, da homoseksualcev Bog ni ustvaril, da gre za socialno pogojeno motnjo), pri tem jih ne bi oviral (prej in tudi sicer bi jim jemal pravice, predvsem glede partnerskih skupnosti in njihove izenačitve s heteroseksualnimi), podpiral bi njihove ekstravagantne ideje (prej se je zgražal nad sicer prav nič ekstra nenavadno parado in »ekshibicionizmom«). Povedano drugače: svoje končne definicije sploh ne jemlje zares. Dodal jo je v dekorativne namene leporečenja. To dokazujejo njegove neverjetne floskule – homoseksualnost je po njegovem »ideologija« (sic!), takoj ko jo pripeljemo izza štirih sten. Parade so zanj »provokacije, s katerimi opozarjajo nase«, manifestativnost, ki se je ob tem poslužujejo, pa »hoče omajati obstoječi etični red v družbi«. Gej ali lezbijka potemtakem ne smeta biti to, kar sta, takoj ko stopita iz svojega doma. To, kar sta, sta lahko zgolj privatno, skrito in molče. Tako kot v Iranu. Dlje kot premišljamo o tem, bolj jasno je videti, da avtor takšnih izjav težko skriva svoja homofobna stališča, zato je končna definicija kar nekam širokogrudna, če bi seveda sploh bila mišljena iskreno. Pa vendarle je pomembna, ker priča o tem, da Štuhec kar dobro ve, kakšna bi ta v resnici morala biti.

Stadionska ekstravaganca

Toda povrnimo se za hip še k izpraznjenemu diskurzu o »pustiti pri miru« kot zgledu tolerantne drže in pokažimo, da tudi tega ne jemlje zares. Ne jemlje zares niti prave, polne definicije strpnosti, pa tudi ne prve, poenostavljeno prazne. V mariborski škofiji v okviru pastoralne službe, se hvali dr. Štuhec nekje drugje, deluje »terapevtska skupina«, ki naj bi pomagala gejem in lezbijkam. Kako bi jim pomagala? S spolno preusmeritvijo v normalnost, kakopak! Tako so se ob slovenskih glavnih cestah že pojavili napisi te skupine z naslovi »Ali res moram biti gej?«, po zdravstvenih domovih (sic!), gejevskih paradah in drugod pa njihovi aktivisti trosijo letake, na katerih jih vabijo medse. Skupina »Kapis«, ki jo vodi spreobrnjeni Tomi Roškarič, nekoč duhovnik z iskreno namero podpreti istospolne, danes zdravnik zanje, ne skriva tega, da so zanjo istospolni v okviru cerkvenega občestva moteči faktor. Slovenska katoliška cerkev se torej pretvarja, da jih pusti pri miru, a jih v resnici želi na vse kriplje spreobračati! Kaj je ostalo od osrednjega Štuhecovega gesla? Popolnoma nič! Še posebej ne na gejevskih in lezbičnih paradah, ki se mu tako gnusijo. Naj povemo, da Svetovna zdravstvena organizacija jasno navaja, da homoseksualnost ni bolezen, zato so takšne akcije po zdravstvenih domovih milo rečeno neokusne in zavajajoče.

Vzemimo v spomin še eno akcijo mariborske škofijske pastorale z dr. Štuhecom na čelu. V začetku junija tega leta so tam organizirali pastoralni dan in zasedli mariborsko univerzo, osnovne šole in druge javne institucije. Nekaj ulic v centru mesta je bilo zaprtih. Vrhunec tega dvodnevnega dogodka leta je bila maša mariborskega škofa na nogometnem stadionu Ljudski vrt, kjer se je menda zbralo sedem tisoč ljudi. Vprašanje se glasi: kakšna je razlika med javno manifestacijo vernikov ali istospolnih?  Štuhec poučuje: »Spolnost je stvar človekove osebe in intime, spada v osebno sfero, ne pa da jo manifestiramo na ulicah.« (prav tam) Mar ni to natanko definicija človekove vere? Kar velja za prve, bi moralo tudi za druge! In celo tedaj, ko bi to ne bilo res, ko bi med obojim zevala pomembna razlika, bi po njegovi definiciji strpnež moral enako prenašati ulični ali stadionski pohod vernika in homoseksualca! Toda očitno je, da tega naš moralni teolog ne zmore ali noče. Kar zmore, so dvojna merila, v kateri je »pustiti pri miru« ultimativni domet te popreproščene misli.