Slišiš pok padajočih vhodnih vrat, napol v snu se sprašuješ, ali sanjaš, v obraz ti posveti srepeča svetloba, preden se zaveš, se znajdeš pred puškino cevjo, policijski specialci te v pižami zvlečejo iz postelje, porinejo v marico in te odpeljejo v zapor. Ne povejo ti, česa si obtožen, ne povejo ti, kako dolgo te bodo pridržali. Po večdnevnem sedenju v samici ti sporočijo, da si vodja kriminalne organizacije in da ti grozi 20 let zapora. Ko preživljaš dneve v samici in poskušaš sestaviti svoj na koščke razbiti svet, se vprašaš: je to demokracija?
Guantanamo, najboljši sosed
To je le delček zgodbe Martina Balucha1, avstrijskega aktivista za pravice živali, doktorja fizike, matematike in filozofije skratka javnega intelektualca par excellence. Aktivnosti, ki sta jih izvajala Baluch oziroma njegova organizacija, so vključevale predavanja, mirne proteste, razdeljevanje letakov, predavanja in druge sprejemljive načine demokratičnega prizadevanja za dosego sprememb v družbi. Tudi če lahko upravičeno dvomimo v njegove metode ali prepričanja, kjer je včasih hodil po robu zakona, je treba priznati, da ne predstavlja nevarne grožnje za družbo. Ni nam potrebno biti ali postati vegani, da se nam krivice, ki jih je doživel, zdijo nesprejemljive.
Kljub temu je več mesecev presedel v samici v avstrijskem zaporu. Sam jih opisuje tako: »Avstrijski zapori so verjetno najhujši od vseh na svetu, hujši tudi kot tisti v Guantanamu.« Njegov zaporniški vsakdanjik je bil videti takole: 23 ur v celici, ena ura za sprehod – šest korakov naprej in sedem nazaj.
Hoditi naprej vzvratno
Verjetno se bralcu, vzgojenem v duhu demokracije in svobode, zastavlja vprašanje, kako je to mogoče? V času pred 11. 9. bi bilo takšno ravnanje sprejeto s plazom kritik in obsodb. A po simboličnem datumu je postalo vsako poseganje v zasebnost sprejemljivo v imenu varnosti, v imenu varnosti je potrebno žrtvovati določene pravice, Baluchov primer kaže, da se tudi osnovne človekove pravice lahko krši in celo temelji pravne države se lahko v duhu fleksibilnosti upogibajo in pregibajo za potrebe družbe strahu. Razvoj dogodkov bi lahko opisali kot korak nazaj v razvoju civiliziranosti. V zadnjem času se zdi, da za vsak korak naprej naredimo dva nazaj. In veliki skoki imajo za posledice velike padce. Najustreznejšo metaforo je morda predstavil Umberto Eco: zgodovina hodi po rakovo.
Velik padec za človeštvo
Preden razglasimo konec pravne države v Avstriji, bi bilo morda smiselno počakati na konec sojenja, ki je trenutno teče, a razpoka, ki jo (po)kaže Baluchov primer, je nevarnejša, kot se morda zdi. Če pobližje analiziramo situacijo, ugotovimo, da problem ni v delovanju države kot take, ampak v moči pritiskov kapitala, ki sprevržejo vlogo sodišča, medijev in policije. Osnovna naloga omenjenih institucij je zaščita posameznika na več ravneh, a če se v posamezni državi oblikujejo centri moči, lahko s svojo (ekonomsko) močjo vplivajo na neodvisno delovanje omenjenih institucij. Sodišče postane arena, kjer namesto moči argumenta in črke zakona o sodbi odloči višina plačila zastopnikov obtoženega ali tožilca. Mediji postanejo trobilo svojih lastnikov in policija postane bolj podobna zasebnim varnostnim agencijam, ki jih opisuje filozof Robert Nozick, ali celo plačancem. Varovala, ki si jih je ljudstvo s krvjo in potom priborilo v boju najprej s fevdalci in nato s kapitalisti, postanejo neuporabna, če smo priče krogom koncentracije kapitala, ki v današnjem svetu praktično pomeni moč.
Komična tragedija zmešnjav
O čem je razmišljal sodnik, ko je, soočen s kršitvami človekovih pravic in avstrijskega prava, odvrnil, da ima policija pač težavno delo in ji moramo včasih popustiti? Kaj je bilo v glavi poročevalca, ko je Balucha opisal kot nevarnega terorista, pred katerim je treba zaščiti bogaboječe državljane in naše uboge otroke. In nenazadnje, kaj je bilo ukazano specialcem, ki so sredi noči vdrli v stanovanja aktivistov, jih zvlekli iz postelje, potisnili ob zid in v njih uperili puškine cevi?
Odgovora na prvi dve vprašanji prepuščam bralcu, odgovor na tretje pa je najbrž preprost, ukaz se je verjetno glasil: »Šokirajte jih!«
Doktrina šoka
Naomi Klein v svoji knjigi Doktrina šoka potegne vzporednice med tem, kako šokirati posameznika in kako v šok spraviti državo. Svojo idejo slikovito ilustrira s citiranjem priročnika Cie, ki so ga uporabljali zasliševalci v Guantanamu, pred njimi pa privatne vojske fašističnih diktatorjev v Južni Ameriki. O tehnikah zasliševanja v Guantanamu lahko več izveste v dokumentarcu Taxi to the Dark side, »umetnost mučenja« južnoameriških virtuozov pa prikaže John Pilger v svojem dokumentarcu War on Democracy. Omenjena dokumentarca lahko služita kot dopolnilo knjigi.
Tako posameznika kot državo je treba ujeti v času krize. V državi je to lahko posledica naravnih katastrof ali ekonomske krize. V tem času vlada negotovost in zmeda in tako posameznik kot skupnost bosta pripravljena sprejeti spremembe, ki bi se jim sicer upirala. Če se katastrofa pojavi sama, je to prednost, če ne, jo je treba ustvariti. Posameznika izoliramo, prestrašimo, mučimo in ga ohranimo v negotovosti. Državo lahko destabiliziramo z rušenjem njene ekonomije, s pučem ali v skrajnem primeru z vojno.
Problematičnost ukrepov in njihovo očitno moralno spornost se upraviči s sklicevanjem na nacionalni interes, potrebe ekonomije ali pa se celoten projekt celo poskuša predstaviti kot humanitarno intervencijo ali širjenje demokracije. Šibkost argumentov je drugotnega pomena, saj kadar indoktrinacija zataji, glavnino naloge prevzamejo mediji, ki opravljajo vlogo piarovcev.
Če resnica kljub vsemu pride na dan, se jo zanika, predstavi kot sovražno propagandi in nasprotnike obtoži antiameriškosti ali in sodelovanja s sovražnikom. Resnica danes ni več samo prva žrtev vojne, ampak tudi v miru vegetira kot živi mrtvec.
Nočna mora resničnosti
Ob zadnjih dogodkih na Haitiju, kjer smo lahko videli kupe trupel, popolno uničenje infrastrukture in vlado, ki je popolno odpovedala, so edine ustrezne reakcije sočutje, žalost, pieteta in edini pravilni ukrepi tisti, ki merijo k humanitarni pomoči. Pomoč, ki ne predstavlja samo miloščine dobrohotnega vladarja, ampak razporeditev bogastva v duhu globalne pravičnosti.
Sprevržen poslovni um novodobnega menedžerja vsepovsod vidi poslovno priložnost. Desno usmerjena Heritage Foundation je podala javno izjavo, v kateri pravi da, katastrofa na Haitiju ponuja priložnost za preoblikovanje njegove nefunkcionalne vlade in izboljšanja javne podobe ZDA v regiji. Na prvi pogled se zdi, da gre za enostavno eksplikacijo dejstev. Vlada na Haitiju je res nefunkcionalna , kar se je toliko bolj izkazalo ob potresu. In ne zdi se sporno, da si Amerika s svojo pomočjo izboljša ugled. Vendar če pogledamo bližje, ugotovimo, da drugi stavek predpostavlja, da je podoba ZDA na Haitiju slaba. Sicer je ne bi bilo treba izboljševati. Se je kdo vprašal, zakaj je slaba? Preoblikovanje nefunkcionalne vlade pa prevedeno iz »novoreka« pomeni, da se na Haitiju vzpostavi marionetno vlado, ki jo bo nadzirala ZDA. Pomoč pomeni posojila, ki jih Haiti nikdar ne bo zmogel odplačati in bo tako odvisen od mednarodnega monetarnega sklada, za katerega je znano, da je v resnici privatna korporacija, ki se v javnosti predstavlja kot zastopnik občih interesov.
Pravičnost, ne miloščine!
Naomi Klein je predlagala da Haitiju, če mu res želimo pomagati, odpišemo dolg. Saj je to edini ukrep, ki bi dejansko lahko pomagal Haitiju, da se spet postavi na noge. Nepričakovano ji je, skupaj s širšo podporo akademikov, nevladnih organizacij in posameznikov, deloma celo uspelo. IMF se je, soočen z valom kritik, odločil, da premisli o preoblikovanju posojila za Haiti v donacijo. Na tem naslovu se lahko seznanite z nadaljnjimi koraki v smeri doseganja globalne pravičnosti: http://www.jubileedebtcampaign.org.uk/
Če državam tretjega sveta resnično želimo pomagati iz revščine, je paternalističen odnos neokolonialista neproduktiven in neustrezen. Za Haitijce verjetno velja isto kot za Afričane, ne želijo miloščine in mehkega suženjstva, ampak pravičnost in priložnost, da se postavijo na svoje noge.
Okopi posameznika in skupnosti
Doseganje omenjenih idealov, kjer ti še ne obstajajo, ni stvar napredka zgodovine, ampak bojev družbenih gibanj, ki so svoje ideale pripravljeni živeti in za njih zastaviti svoje življenje. Ohranjanje pravic tam, kjer te že obstajajo, tudi ni stvar naravne nujnosti, ampak aktivnega ukvarjanja z javnimi zadevami, saj ustava pravice le določa, pravo jih ščiti, le aktivni zavedni državljani pa lahko zagotavljajo udejanjanje idealov, ki so bili spočeti v umih »očetov naroda« (kdor koli že si ta naslov lasti) in živijo v srcih ljudi. Če teh idealov vedno znova ne živimo, se lahko nekega dne ali noči kot svobodni državljani v demokratični in pravni državi znajdemo pritisnjeni ob steno s puškino cevjo, uperjeno v obraz.