Olimpijski moto »citius, altius, fortius« – hitreje, višje, močneje – je postal kredo sodobnega profesionalnega športa. Nimamo težav s tem, da bi ga sprejeli. Toda kako je z njegovo uporabo drugje? Vodilna slovenska politika je recimo povsem osvojila športno retoriko. Premier nas te dni prepričuje, da je bilo leto 2007 »leto najhitrejšega napredka« doslej. Prvak opozicije nas vodi, tudi programsko, v »vrh sveta« – in seveda ko si na vrhu, višjega ni. Oba skupaj nam želita in obljubljata najmočnejše, pravzaprav najboljše. G. Janez Janša nam je na proslavi lani takole trosil rožice: »Ne želimo biti nič manj kot ena najboljših držav na svetu, biti eden svetilnikov 21. stoletja«. Triumf volje najboljših je takrat stopnjeval z rabo pridevnikov »boljši« in »najboljši«, ponovljenih nič manj kot 13 krat. Vloga državljanov je bila instrumentalizirana dobesedno: »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju.« Torej, primimo se za denarnice!
Nič manj ambiciozen ni g. Borut Pahor zadnje dni: »Imamo to možnost, da nam uspe. Če smo najboljši, potem moramo biti boljši od najboljših. Se pravi, pripravljeni smo na tekmece, ki jih ne vidimo kot sovražnike, ki jih vidimo kot dodaten motiv, da pokažemo in damo od sebe najboljše, kar zmoremo. Kolikor več bo izbire, kolikor več bo dobrih izbir, toliko bolj bi bila pomembna zmaga SD v takih okoliščinah.«
Celo za podpovprečno z razumom hranjenega državljana bi moralo to zveneti preveč osladno. Prepričevanje, da živimo v enem najboljših možnih svetov, da smo najboljši, najvišji in najhitrejši je dober razlog za alarm. Če so športniki podvrženi strogim kriterijem in njihove rezultate karseda natančno merijo, kako zaupati politikom, ki se tako ošabno hvalijo za nazaj in naprej? In kateremu izmed dveh »najboljših konkurentov« sploh zaupati? Kar poganja psihološko logiko pri obeh, takoj na začetku poimenujmo za politični narcisizem. Zgornji Pahorjev citat je zanj dober (zadnji) primer; z njim poimenujmo domala patološko ravnanje, ki je bodisi izgubilo stik z realnostjo bodisi ga ni več mogoče pojasniti s politično demagogijo (»Mi smo najboljši, volite nas!«) ali recimo z vljudnostno kulturno gesto (»Vse najboljše v novem letu«). Obakrat namreč preprosto vemo, da izjavljalec iz takih ali drugačnih razlogov tega ni mislil povsem resno ali dobesedno. Če namreč prisluhnete športniku, zna svoje želje s pomočjo principa realnosti dobro umestiti v kontekst svojih sposobnosti. Tenisačica Katarina Srebotnik si želi, da bi se na lestvici WTA uvrstila med 20 najboljših igralk na svetu. Nekoč je šahist Georg Mohr javnosti zaupal, da je njegov cilj prebiti se med 50 velemojstrov na svetu. Tistemu, ki se že v začetku baha, da želi biti najboljši, nekako ne zaupamo preveč.
Toda takšna samopercepcija je le del patologije. Pahor, ki se sicer rad poslužuje športnega žargona in ob vseh partnerstvih govori o tem, da moramo v politiki delovati kot »reprezentanca«, stori še korak dlje. V čem je razlika med njim in športnikom v oceni stanja po svojem uspešnem, zmagovitem nastopu? Povprečen športnik bo običajno izbral enega izmed dveh opisov. V prvem bo po zmagi, ki je bila »lahka«, rekel, da je zmage vesel, da pa je imel srečo, ker konkurenca res ni bila huda. Odsotnost rivalov bo nekoliko zmanjšala radost, ampak »zmaga je zmaga« in biti najboljši se meri pač le po rezultatu. V drugem opisu bo po zmagi, ki ni bila »lahka«, običajno pojasnil, da je izjemno vesel, ker je imel odlične konkurente, zato je biti na vrhu še slajše. Prav takšne sodbe boste od njega – zaradi pretekle izkušnje ali zdravorazumske presoje – slišali tudi pred tekmo. In kaj namesto tega stori prvak SD? Nič od tega, preprosto anticipira to, da je najboljši – »če smo najboljši, moramo biti boljši od najboljših« – in si želi čim močnejših tekmecev, da bi dokazal svojo superiornost. Kakšen bi lahko oporekal: mar se politik ni izrazil zgolj optativno, tako rekoč hipotetično? Saj vendar ni rekel, da je najboljši, temveč da si tega želi? V bistvu je spodbujevalen, ker zahteva od sebe največ, tako rekoč nemogoče, prav isto pa tudi od vseh drugih? In tega ne terja dejansko, temveč to podaja le kot model političnega delovanja!
Takšen ugovor je, tudi če ga razumemo kot ponujeni model, psihološko bizaren. Ne boste ga slišali iz ust nobenega športnika – med njimi si vsak prizadeva zgolj premagati druge in ne tudi samega sebe v smislu, da bi od tekmecev zahteval največ le zato, da bi se bolj potrudil biti najboljši. V športu si res lahko želimo močne konkurence, toda nimamo pravice terjati, da bi se drugi obnašali po naših preferencah. In to le zategadelj, da bi jih potem premagali in bi naša slast ob rezultatu ter očitno navdušenje nad samim sabo bila toliko večja. Ampak tako je v športu. Je v družbenih in političnih sistemih kaj drugače? Sme vodja neke stranke od drugih strank zahtevati enak motivacijski model tekmovalnosti, četudi bi ob tem skromno dodal, da zmaga nikogar ne sme biti zagotovljena že vnaprej? Sme, vendar bo že vnaprej neuspešen. Po eni strani zato, ker agonalnost v politiki ni nujno vzorec ravnanja, ki bi ga vsi posvojili kot del političnega obnašanja, ker se pač ne zdi preveč ustrezna. Po drugi zato, ker nimamo natančnih instrumentov za merjenje med dobrimi in boljšimi stvarmi. In če nihče ne more objektivno izmeriti rezultatov, tudi tekma nima smisla. Da volitve vsaka štiri leta določijo najboljše? Ne bo držalo, določijo le zmagovalce.
Obstaja pa še tretji razlog za skepso. Spomnimo, da se je Pahor nekaj tednov nazaj že leto pred volitvami samooklical za prihodnjega mandatarja in začel sestavljati ministrsko ekipo. Sebe torej percipira kot (potencialno) najboljšega v državi v izbiri cincanja, ki mu je preostala po tistem, ko se je odpovedal dobljeni tekmi za mesto predsednika republike. Intimna težava najboljših je namreč, da so težko istočasno na dveh ali več atletskih stadionih hkrati. Ob tako potentnih politikih in tako visokoletečih napovedih zato ne more biti nobenega dvoma, da smo v Sloveniji vstopili v še eno (volilno) leto utrudljivega političnega narcisizma, kjer bodo državljani verjetno znova izbrali tiste, ki se imajo za – najboljše.