Na spletni strani (http://www.ruleless.com/portal/faq.php) to je na strani posvečeni anarhizmu lahko preberemo, da anarhija ni nekakšen mračni kaos – kakor si to pogosto predstavljamo – temveč preprosto družba »brez oblasti in vseh oblik prisile, ki temelji na pravici, enakosti in medsebojnem sodelovanju svobodnih posameznikov.« Posamezniki v anarhistični skupnosti so potemtakem svobodni, enakopravni in pripravljeni po svojih najboljših močeh in sposobnostih prispevati k skupnosti. Poleg tega imajo drugačno pojmovanje zasebne lastnine: družbenih dobrin (ali dobrin skupnosti) si ne prisvajajo v trajno last; ne izkoriščajo jih zaradi zasebnih interesov, zasebnih užitkov, pehanja za statusom ipd., temveč si jih zgolj začasno sposojajo zaradi uresničevanja ustvarjalnih, umetniških in estetskih potencialov in potreb, ki jih imajo kot pripadniki vrste človek. Mladi Karl Marx (da, da – zopet ga bomo brali!) je nekoč dejal, da se lahko človek v svobodnega posameznika razvije le v skupnosti, kar implicira, da mora posameznik sebe dojeti kot družbeno bitje, to je kot bitje, ki ne živi le za lastno ugodje, temveč je pripravljen doprinesti skupnosti, ki mu omogoča samouresničenje.
Te besede se vam bodo zdele utopične. Ampak, če se ozremo na dogajanje v urbani (alternativni) kulturi, bomo obetajoče zametke takšnih anarhičnih skupnosti opazili tudi v lokalnem okolju. V Mariboru, denimo, je takšen zametek Pekarna, ki jo zaseda kopica društev in zavodov. V kolikor bi se orisana anarhična zamisel udejanjila, bi dobili otok anarhizma in sicer otok, obdan s kapitalističnim trgom, v katerem le redkim uspe (pa še to bolj ali manj zaradi srečnih okoliščin) živeti svoje življenje, svojo poklicanost in opravljati delo, ki jih resnično veseli (v katerem se lahko predajo do mere, da izgubijo sami sebe).
Toda kaj je potrebno za uresničitev anarhične skupnosti v Mariboru? Prvi pogoj je očitno, da jim okoliška družba oziroma za to pristojne institucije to omogočijo. V danem primeru so te institucije predvsem Občina Maribor z novoustanovljenim Uradom za mladino ter nemara tudi četrtna skupnost s svojimi prebivalci. Dne 22. oktobra smo na javni tribuni, posvečeni Pekarni, iz županovih ust nedvoumno slišali, da na občini obstaja takšna pripravljenost oziroma, da glede tega ni problema. Ker so javno izrečene besede in še zlasti javno izrečene besede župana zavezujoče, je prvi pogoj tako rekoč izpolnjen.
Toda v tem primeru so potrebni še drugi dogovori ali – če hočete – pogodbe. S tem želim opozoriti, da je za uspeh zgoraj orisanega eksperimenta postalo ključno vprašanje upravljanja Pekarne kot celote. Tudi če namreč rečemo, da bo Pekarna kot institucija kulture ostala kjer je, to še ne pomeni, da bo Pekarna tudi ostala Pekarna oziroma, da način njenega upravljanja ne bo vplival na njene vsebine in na samo osnovno idejo – to je anarhistično idejo, zaradi katere je tako zanimiva in dragocena za Maribor.
To pomeni, da mora mestna oblast ustvariti tudi vsebinske pogoje za uresničenje danega eksperimenta – kar predpostavlja zavedanje njegovega družbenega pomena. Za ohranitev vsebine je ključno, da oblast zagotovi zgolj nujne materialne pogoje, v vse ostalo pa se več ne meša. Če naj torej Pekarna ostane Pekarna, če naj bo tisti cvet v gumbnici, s katerim se bo mesto in s tem prihodnji župan bahal pred svojimi kolegi iz tujine, potem mora biti uprava Pekarne kot celote v rokah samih uporabnikov. Brez te temeljne samouprave namreč sploh ne moremo govoriti o anarhističnem eksperimentu. To torej pomeni, da upravitelj Pekarne, če v resnici želimo Pekarno, ne more biti nekakšen zunanji dejavnik; še zlasti ne MKC, čigar zgodovina v mestu Maribor je drugačna (vselej orientirana na levi breg Drave, nikoli anarhistična, tudi vselej proti getoizaciji kulture itd.). Mariborčani, še zlasti tisti, ki nimamo nobene materialne koristi od življenja Pekarne, pričakujemo, da bo MKC sam sprevidel bistvo dogajanja v Pekarni in odstopil od ideje njenega upravljanja.
Toda to hkrati pomeni, da se bodo morali zavodi in društva v Pekarni, ki sestavljajo tamkajšnjo skupnost uporabnikov, začeti v anarhističnem duhu dogovarjati o tem, kako zase ohraniti skupnost za Maribor in okolico pa dragocenost. Uspešno dogovarjanje med samimi subjekti Pekarne je torej drugi pogoj za uspeh anarhističnega projekta v Mariboru. Zlasti nekateri se bodo morali nehati zgolj trkati po prsih in patetično vpiti, kakšne vsebine da ponujajo, temveč bodo morali v dobro celotne skupnosti žrtvovati del svoje moči in zasebnih interesov. To pomeni, da se bomo morali opredeliti tudi o svoji tržni naravnanosti: vsakdo, ki opravlja zgolj tržno dejavnost in pri izkorišča »naivnost« anarhističnih idej, bi moral ugotoviti, da ne sodi tjakaj.
Sklep. Pekarno lahko vidimo kot izjemen družbeni eksperiment – eksperiment anarhizma v žlahtnem (dobesednem) pomenu in eksperiment z izjemnim kulturnim pomenom za mesto in državo. Pri tem torej ne gre samo za neprecenljivo vsebino (poslanstvo), ki jih mestu prispevajo posamezni subjekti v Pekarni (omenim naj samo Zavod Pekarna magdalenske mreže in Bukvarno Ciproš), temveč tudi za eksperiment demokracije v najbolj neposrednem smislu. Mestu, v kolikor je vsaj malo odgovorno, ne preostane drugega, kakor da podpre ta eksperiment. A mesto tega ne bo naredilo, če ga bo dalo v upravo zunanji instituciji, sami pekarnarji pa ne, če bodo dopustili, da kakšen notranji uporabnik na račun skupnega ideala (eksperimenta) trži zgolj svoje zasebne interese ali – če hočete – zasebni okus.