Ko se je nekoč peljal skozi neko švicarsko mesto, je Alfred Hitchcock nenadoma s prstom pokazal skozi avtomobilsko šipo in rekel: “To je najbolj grozljiv prizor, ki sem ga kadarkoli videl!”. Sovoznik se je začudil, kajti ugledati ni mogel prav nič presenetljivega: neki duhovnik se je pogovarjal z majhnim dečkom, pri tem pa položil roko na njegovo ramo. “Teči, fantič”, mu je nagnjen skozi okno zakričal Hitchcock, “da si rešiš življenje!”
Kako lahko razumemo zgornjo anekdotično epizodo iz življenja slovitega filmskega mojstra suspenza, režiserja neštetih grozljivih prizorov? Zgolj kot osebni fobični preblisk, razložljiv z izjavljalčevo psihološko zgodovino? Morebiti kot zabaven geg, narejen iz ljudskega predsodka do domnevne duhovniške pederastije? Ali pač kot uvid, rezultirajoč iz temeljnega spoznanja o tem, da je duhovnikova roka na telesu dečka zmerom vsaj potencialno nevarna, zanj pa nam strokovnjak za horor niti ne more biti zadnja nepomembna referenca?
Nekdo, ki je vsaj od daleč spremljal pedofilske škandale znotraj cerkvenih inštitucij, ki so prišli na dan zgolj v letu 2002, bi tretjo možnost skorajda ne mogel imeti za pretirano provokativno. Ne zato, ker bi procent homoseksualcev v duhovniškem poklicu bil tako visok in bi statistično nakazoval možnost erotičnega naboja v vsakokratnem dotiku kakšnega dečka. Četudi se omenjeni odstotek po različnih navedbah v svetu giblje med 4 in 70, je verjetno edina zanesljiva ugotovitev v takšnem merjenju zgolj ohlapen podatek, ki govori o tem, da je homoseksualcev v duhovniškem poklicu več kot jih je v povprečni populaciji.
Daleč najbolj odmeven med pedofilskimi škandali v Združenih državah Amerike v zadnjih letih je primer bostonske nadškofije – njen kardinal Law je nedavno tega končno odstopil. Samo njen duhovnik Geoghan naj bi v zadnjih 30 letih svojega delovanja zlorabil več kot 100 otrok. Četudi je kardinal Law za to vedel, ga je le premeščal iz ene škofije v drugo, pritožbe pa spravljal v svoje arhive. Na ta način je bostonska nadškofija od sredine 90. let doslej plačala že 15 milijonov dolarjev odškodnin skupaj 40 Geoghanovim žrtvam. Medtem ko se je zdaj pojavilo še novih 200 ljudi, ki so prijavili zlorabe in terjajo skupaj 30 milijonov dolarjev odškodnin, so škofije v zveznih državah Maine, Kalifornija, New Hampshire, Pensilvanija in drugih suspendirale več deset duhovnikov, ki jih sumijo podobnih zlorab, tožbe in odškodnine pa bi lahko po nekaterih ocenah ameriško katoliško cerkev stale skupaj do milijarde dolarjev. Odstopil je tudi floridski škof, podobno pa je v Franciji cerkev suspendirala nekega škofa, ker je na podoben način poskušal prikriti zlorabe nekega duhovnika.
Primeri pedofilije ali homoseksualnih zlorab, ki so prišli na dan v Ameriki, pač niso osamljeni. Prizanešeno ni bilo niti domovini sedanjega papeža. Papež Janez Pavel II. je marca 2002 podpisal odstopno izjavo poljskega škofa Juliusza Paetza, ki je vodil škofijo v Poznanu. Očitali so mu namreč, da je več let spolno zlorabljal duhovnike in semeniščnike. Paetz je očitke zanikal in dejal, da je odstopil v dobro cerkve v Poznanu ter da je postal žrtev napačnega razlaganja svoje prijaznosti in spontanosti. V nizu odstopov zaradi spolnih zlorab je bil Paetz najvišji cerkveni dostojanstvenik po avstrijskem kardinalu Hansu Hermannu Groerju, ki je zaradi nadlegovanja mladih fantov moral odstopiti iz svojega položaja leta 1998.
Vprašanje, ki si ga na tem mestu velja zastaviti, je seveda naslednje: kako se je do primerov pedofilije opredelila katoliška cerkev? Nenaključno smo tako tudi v slovenskem medijskem prostoru lahko v zadnjih mesecih detektirali osamljene izjave na dano temo. Recimo: Cerkev homoseksualnosti nikoli ne more sprejeti, se strinja mariborski škof Franc Kramberger (glej Večer, 27.12.2002). Toda, kot pravi na istem mestu, teh ljudi ne sme obsoditi.
Ne da bi iskali faktično evidenco o uradnih stališčih Cerkve do homoseksualnosti, se vprašajmo tole: mar ni dejanje, ko ne sprejemaš neke spolne pripadnosti, ravno že po sebi (ob)sodba par excellence? Njegov stanovski kolega, dr. Ivan Štuhec, se tu glede obsojanja homoseksualnosti zagotovo strinja – njegove besede so tipičen dokaz tega, kako kristjani homoseksualnosti skozi nesprejemanje natanko – obsojajo! Po njegovem namreč “Bog homoseksualcev ni ustvaril, ampak so nastali zaradi takšnih in drugačnih kombinacij, ki se zgodijo v naravi. Le-ta ni popolna. Ima svoje defekte” (Ona, 7.5.2002).
Krščanski Bog, o katerem govori, torej ne more sprejeti homoseksualcev zato, ker nima vpliva nad kombinacijami narave. To pomeni, da povsem ne uravnava dogodkov v svetu in naših življenj, kar je sila nepričakovana trditev za nekoga, ki ga Cerkev ponuja kot svojega ideologa.
Nadalje je za Štuheca homoseksualnost tudi nenormalna in to, da je razumemo kot normalno, znak naše odpovedane zdrave pameti. Takole pravi:
“Pa kaj bi, v tem svetu je zdrava pamet odpovedala. V boju proti aidsu se opozarja na rizične skupine homoseksualcev in uživalcev mamil. V vsakem mladinskem časopisu pa lahko prebereš, kako je homoseksualnost normalna in kako je droge treba legalizirati.” (Družina, 30.12.2002)
Če je torej homoseksualnost za Štuheca nenormalna, če gejev Bog sploh ni ustvaril in ima čiste roke, kaj potem sploh reči o primerih pedofilije in homoseksualnosti znotraj cerkvenih zidov? Obsodbe slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov so več kot ambivalentne. Tako je nadškof dr. Franc Rode v televizijskem intervjuju 22. decembra 2002 izjavil, da je pohvale vredno, ker je Cerkev zbrala toliko moči za odpravo nepravilnosti v svojih vrstah. Govoril je o neredu, ki se je razpasel, omenil tercijalsko privoščljivost tistih, ki menda z zlobo razkrivajo dvoličnost krščanske morale, anglosaški svet, ki menda v svojih nedrjih producira pedofilijo (in pri tem pozabil na zgoraj omenjenga poljska in avstrijska kolega). Diskurz relativiziranja in razlag medijskega onečaščenja, v katerega se je zatekel, že za naša ušesa ne zveni preveč pomirljivo in skesano, kaj šele za žrtve pedofilskih duhovnikov. Zanj so “te stvari navzoče povsod” – če so zares, kako je lahko homoseksualnost, ali še huje – pedofilija, potem v resnici nenormalna, kot pravi njegov kolega Štuhec? Zakaj jo dr. Rode nenadoma želi predstaviti kot normalno, kot nekaj, kar pač v nekajprocentni meri obstaja v družbi? In kar je še huje: če Bog homoseksualcev ni ustvaril, kako je mogoče, da se znajdejo v duhovniški službi kot božji podaniki in molijo k Njemu, ki v resnici sploh ni njihov stvarnik? Kako jih lahko Cerkev kot od Boga neustvarjene sploh sprejme vase? Še manj je razumljivo, če govorimo o letošnjih pedofilskih primerih, zakaj ne slečejo kute po tistem, ko so jo dvigovali in z več skesanosti zapustijo cerkvene vrste?
Še zlasti cinično pa so izzvenela njegova pojasnila glede količine in obsega teh škandalov. Slovenski metropolit je namreč poznavalsko pripomnil: “V štiridesetih letih pa se že nabere nekaj grehov, a ne?” Kvintesencialnost krščanskega sočutja, ki jo izžarevajo te neznatne besede ravno na predvečer praznika sočutja, za kar je Božič sam razglasil v letošnji poslanici, bi nedvomno dodobra ogrela žrtve in sorodnike pedofilskih zlorab. Nas pa poučila o ekstenzivni logiki odpuščanja grehov: če jih kumulativno dovolj časa seštevamo, si pri odpustkih pridobimo določen bonus.
In naj za konec soočimo še Hitchcocka in dr. Štuheca. Z reakcijo prvega na dotikanje dečkov smo začeli. Z reakcijo drugega pa zaključimo: “Želim povedati le, da je treba tudi take zadeve osvetliti z vseh zornih kotov. Sicer pristajamo na to, da se pedofilija izrablja za anticerkveno propagando. Ko so dunajskega kardinala Groerja obtožili pedofilstva, sem bil ravno na Dunaju. Vse sem prebral o tem primeru, a se mi je iz prebranega porodilo le še več dvomov. Najbolj obremenilna priča je izjavila le to, da se je kopala v kardinalovi kopalnici in da se je je Groer dotikal. Kako, ni povedala. Toda kardinal je moral zaradi tega suma odstopiti.” (Dnevnik, 21.12.2002)
Izjava, ki očitno ne želi obsojati Groerja, ampak ga prej interpretirati kot žrtev. Ki zamolči, da je ta v resnici odstopil kar sam in na zahtevo Cerkve. Če se Hitchcocku zdijo duhovnikovi dotiki otroka na ulici smrtno nevarni, se Štuhecu kopanje v kardinalovi kopalnici in njegovo dotikanje zdi premalo za kakršnokoli obsodbo. Vsak pri sebi naj presodi, kateri med obema je pokazal več krščanskega sočutja in previdnosti.