Prav pred kratkim je na gladino slovenske javnosti štrbunknilo Pastirsko pismo slovenskih škofov za post 2002. Če bi v njem iskali kakšen uglašen akord, bi slišali zven pritoževanja. Dobili bi občutek, da so kristjani skrajno nezadovoljni z državo v kateri živijo, z njenimi institucijami, z versko mlačnostjo soljudi in še bi lahko naštevali. Namesto tega raje navedimo košček originala, ki pravi takole: »To vero in spreobrnjenje k njej v našem okolju v zadnjih letih zelo ogroža relativizem glede resnice in moralnih načel. Tukaj mislimo na trditev, da naj ne bi bilo ene resnice, ampak več, niti ne splošno veljavnih načel, ampak različna načela, ki si jih posameznik postavlja po svoji volji. Tako so njegova dejanja lahko dobra ali slaba, odvisno od njegove odločitve, naj pa ne bi bilo nobenih obče veljavnih moralnih zakonov in pravil. V skladu s tem se poudarja strpnost do vseh mogočih usmeritev. Samo krščanska resnica nima pravice do strpnosti. Tako je bilo v prejšnjem režimu, tako je danes. Vpliv te nestrpnosti do kristjanov je očiten in globok.« Komurkoli že so te pritožbe namenjene, njihove teže nikakor ne moremo in tudi ne smemo spregledati. Prav je, da se vprašamo o položaju teh ljudi in ali je njihov položaj dejansko tako težak. Toda, če hočemo to ugotoviti, moramo našo presojo ravnati po določenih načelih oz. kriterijih, na osnovi katerih nam bo mogoče izmeriti krivico, ki se godi tožeči strani. Ampak, iz navedenih besed, je razvidno, da v našem okolju takšni kriteriji ogroženi. Relativizem glede resnice in moralnih načel namreč pomeni, da imajo vsa stališča svoj prav in da so vsi kriteriji enako dobri. Če pa so prav vsi kriteriji enako dobri, je jasno, da je ogroženo uslišanje in upoštevanje pritožbe in to ne le pritožbe katoliške cerkve, temveč sleherne pritožbe; tudi vaše, če jo morebiti imate. Očitno je, da nas navedene besede iz Pastirskega pisma soočijo s problemom, ki sodi v samo srž izvajanja demokracije, namreč s problemom legitimnosti pritožb zoper vzpostavljene institucije družbe.
Sodobni teoretiki politične teorije in filozofije (Rawls in drugi) se močno zavzemajo, da morajo biti načela, na temelju katerih bomo presojali, obravnavali in sprejemali pritožbe, poznana oz. jasno definirana. Načelo, ki je v temelju vseh drugih, je naslednje: vsaki osebi, ki se udeležuje družbenega življenja, mora biti dovoljeno, da predlaga takšna načela, po katerih želi, da se presoja njene lastne pritožbe. Termin oseba pri tem predstavlja subjekta zahtev, torej ne le posameznika, temveč tudi narode, korporacije, cerkve itd. Kakšen je smisel temeljnega načela? Najprej je očitno, da uveljavlja vzajemnost, kajti če bodo moja načela sprejeta, bodo v bodoče po njih presojane tudi pritožbe drugih oseb. Vzajemnost od vsake osebe, ki se pritožuje in postavlja pod vprašaj obstoječa načela presoje, zahteva modrost: jasno je namreč, da je potrebno biti previden pri predlogih. Kaj če zapademo v skušnjavo in predlagamo načela, ki nam bodo prinesla kratkoročne koristi? Če se hočemo obvarovati, se moramo zavedati, da bomo tem načelom zavezani tudi v prihodnjih okoliščinah, morda tedaj, ko se bo pritožila kakšna druga oseba in to v okoliščinah, ki ne bodo nam v prid. Skratka, jasno nam mora biti, da morajo biti naše pritožbe in načela za njihovo presojo takšna, da jih lahko kot razumne sprejmejo tudi druge osebe. To pa seveda pomeni, da naj vsaka oseba predlaga načela, ki so dovolj splošna in hkrati strpna kolikor le mogoče.
Po tem nekoliko teoretičnem izletu se vrnimo k pritožbi katoliške cerkve. Ali jo lahko sprejmemo kot razumno v smislu, da je dovolj splošna in strpna? Poglejmo v Pastirsko pismo: »Tudi katoličani priznavamo načelo strpnosti. Toda za nas je strpnost predvsem spoštovanje drugače mislečih in drugače verujočih ljudi. Ne moremo pa pristati na trditev, da so vse vere enake, da so enake vse podobe Boga in da je vseeno, kaj kdo misli ali veruje. Zaradi strpnosti se ne moremo odpovedati veri, da se je Bog dokončno in za vse ljudi razodel v Jezusu Kristusu in da je On in samo On “pot, resnica in življenje” za vsakega človeka.« Slovenski škofje očitno trdijo dvoje: (1) Ne priznavajo, da so vse podobe boga enake in da je vseeno, kaj kdo misli; (2) do pripadnikov drugih ver izjavljajo strpnost. Kako naj oboje mislimo skupaj? Po eni strani je povsem jasno, da različne podobe boga niso enake. Če so različne, je logično, da niso enake. Zgolj v tem še ni nikakršne nestrpnosti. Prav tako verjetno res ni vseeno, kaj kdo misli. Nacisti so, denimo, mislili, da lahko iztrebijo Žide. Toda, v Pastirskem pismu se sintagma, da ni vseeno, kaj kdo misli ali veruje, pojavlja v točno določenem kontekstu, tj. v konjunkciji z zanikanjem, da bi bile vse podobe boga enake. Zaradi tega dobijo besede slovenskih škofov zelo natančen pomen. Razložimo si jih lahko takole: ko bo kristjan srečal pripadnika npr. muslimanske vere, se bo njega obnašal strpno; ob tem bo gojil prepričanje, da njegov bog ni enak bogu, v katerega veruje musliman, povsem enako pa bo veljalo tudi za misli obeh. Takšna neenakost dveh podob boga ni več zgolj logična nujnost, temveč gre za bistveno, kvalitativno neenakost, ki jo podčrta vera v krščanskega boga, v boga, ki v nasprotju z vsemi drugimi podobami boga, predstavlja edino resnico. Kdor pa sprejme, da samo njegov bog prestavlja resnico, mora sklepati, da je vsaka misel, ki je usmerjena bodisi h kakšnemu drugemu bogu bodisi proč od religije, že pot od resnice oz. pot v zablodo. Sintagma, da ni vseeno, kaj kdo misli ali veruje, se potemtakem nanaša na vse misli, ki niso usmerjene h krščanskemu bogu, z nekim omalovaževanjem ali obtoževanjem. To pa pomeni, da kristjan v resnici ni strpen v pravem pomenu, te besede, temveč da samo prenaša neverujoče in drugače verujoče.
Poglejmo sedaj, kaj se zgodi, če bi upoštevali in sprejeli pritožbe katoliške cerkve? To bi pomenilo, da smo sprejeli tudi načela, na osnovi katerih smo upoštevali pritožbo in njeno upravičenost. Ta načela bi seveda bila krščanska. Sprejeti bi morali, da je »cerkev poklicana, da današnjemu človeku na novo oznani vero, ki gradi na velikonočni skrivnosti, na smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, ki je najvišje razodetje ljubezni troedinega Boga.« In naprej, da se »krščanstvo brez Kristusa razblini v nič. On je središče vseh src in cilj zgodovine. Jezus Kristus ima za človeški rod in njegovo zgodovino edinstveno in enkratno, samo njemu lastno in vesoljno pomembnost (prim. Gospod Jezus 15). Zaradi te “polnosti odrešenja” v Jezusu Kristusu Cerkev ne neha oznanjati potrebnosti spreobrnjenja k njemu in pripadnosti Cerkvi, ki je v svetu naprej živeči Kristus.«
Trdno prepričanemu kristjanu se nemara zdi, da bi bilo vse lepo in prav, če bi sprejeli ta načela. Vendar že enostaven premislek pokaže, da so mnogo manj splošna od zgoraj podanega temeljnega načela, ki postavlja, da mora sleherni osebi biti dovoljeno predlagati takšna načela, po katerih želi, da se presoja njene lastne pritožbe. Kaj to pomeni, smo že razložili, a za vsak primer ponovimo, čeprav z drugačnimi besedami. Temeljno načelo predvideva, da omejitve moči, ki jih zahtevamo v pritožbah, in krivičnosti, na katere opozarjamo, veljajo za vse, posebno pa za najšibkejše, se pravi tiste, ki jim položaj v družbi morebiti določajo drugi. Če hočemo uvideti ozkost načel iz Pastirskega pisma, je dovolj spomniti se, da se v naši družbi institucionalnega življenja udeležujejo zelo različne osebe (posamezniki, politične stranke, lobiji, cerkve…). Nič ni narobe, da se katoliška cerkev ne strinja s svojim položajem in zato predlaga načela in kriterije po katerih bi morali obravnavati njeno pritožbo. Težava pa nastane, ker nas nič v Pastirskem pismu ne prepriča, v splošno sprejemljivost teh kriterijev. Ali ni res, da lahko druge osebe ravnajo povsem enako in se pritožijo zoper kriterije katoliške cerkve, v kolikor bi si ta prilastila posest nad resnico? Na ta način bi se vsaka oseba potegovala zgolj za svoje lastne interese in ne bi nikoli prišli do nobenega soglasja v družbi. To pa je že v osnovi narobe oz. preozko.
Zaradi tega je veliko bolje, če se držimo našega temeljnega načela, ki predvideva vzajemnost.
Toda, kako naj uveljavimo upoštevanje tega načela. Stava Rawlsa in drugih teoretikov je na moč enostavna: spomniti nas skušajo na idejo pravičnosti. Samo pravičnost definirajo kot upoštevanje dveh načel: (1) vsaka oseba, ki se udeležuje institucionalnega življenja ima enake pravice do najširše svobode, ki je združljiva s podobno svobodo vseh drugih; (2) vse neenakosti, ki izhajajo iz institucionalne strukture so samovoljne, razen tistih, za katere lahko razumno pričakujemo, da obstajajo zaradi koristi vseh, vendar pa morajo biti položaji dostopni vsem. V jedru ideje pravičnosti zopet opazimo vzajemnost. Toda, ali ni to vsakomur razumljivo? Ali ni res, da od drugega ne bomo zahtevali ali pričakovali nečesa, kar ne ne želimo, da bi drugi pričakovali od nas? Podani načeli ideje pravičnosti potemtakem definirata omejitve, ki jih morajo družbene institucije zadovoljiti, da se osebe, ki se udeležujejo družbenega življenja ne bi pritoževale zoper te institucije. Pastirsko pismo, ki se pritožuje zoper institucije družbe, v svoji ozkosti podaja omejitve, zaradi katerih bi se začele pritoževati druge osebe, če bi jih sprejeli. Pri tem lahko razumemo, da si vsaka oseba predstavlja po svoje, kako naj bodo oblikovane institucije, a pričakovali bi, da bodo osebe, ki se udeležujejo družbenega življenja, počasi razumele, da se morajo v imenu pravičnosti, vzajemnosti in lastne svobode odreči nekaterim pričakovanjem.
Na srečo so ustave ti. demokratičnih držav napisane prav izhajajoč iz ideje pravičnosti in njenih načel. To velja tudi za slovensko ustavo, v kateri je predvidena tudi ločitev cerkve od države. Smisel ločitve, če odmislimo njen zgodovinski pomen, je prav v tem, ker je na ta način zagotovljena pluralnost interesov in s tem večja pravičnost družbenega življenja. Osebam v družbi je zagotovljena svoboda mišljenja, verovanja, vesti … in se jim ni potrebno ravnati po eni sami viziji družbe ali po enem samem svetovnem nazoru, ki temelji na točno določenem verskem prepričanju. Z vidika že vzpostavljene demokracije in pravične družbe (ne trdimo, da vse to že imamo) je potemtakem zelo modro, da je religija postala stvar intimnega življenja. Toda slovenski škofje se s tem ne strinjajo. Takole protestirajo: »Verniki smo se navadili živeti svojo vero kot intimno zadevo in se dostikrat še ne upamo izpostavljati v javnosti. Temu je treba narediti konec. Spomnimo se besed svetega očeta Janeza Pavla II., ko nas je med svetoletnim romanjem sprejel v baziliki sv. Petra: “Spodbujam vas k večjemu pogumu in zdravi samozavesti, ki naj se odraža tudi v vašem javnem udejstvovanju. Pol stoletja totalitarne vladavine je pustilo v marsikaterem kristjanu občutek manjvrednosti in strahu. Čas je, da te strahove premagate.”«
Ali lahko katoliška cerkev na osnovi teh in podobnih izjav terja avtoriteto? Očitno je, da črpa samozavest iz lastnih dogem, a pri tem pozablja prav to, da so dogme zgolj njene in da se druge osebe z njimi ne strinjajo. Prav zato, so religije stvar intimnega življenja, medtem ko je javno tisto, kar je dovolj splošno oz. takšno, da k temu pritegnejo vse osebe družbenega življenja. Načela pravičnosti gotovo so obča in javna v tem smislu. Tako je tudi z načelom, da ima vsakdo pravico do svobode verovanja. Načelo ne pravi, da mora vsakdo biti pripadnik točno določene religije ali verovati v natančno predpisano podobo boga, saj bi to bilo preozko. Načelo v svoji splošnosti in univerzalnosti razrešuje položaj, v katerem se utegnejo pojaviti različne religije in različne podobe boga. Kot takšno predstavlja eno izmed temeljnih postavk ustavnosti in ni zaradi tega prav nič relativistično. Šele na njegovi osnovi lahko slehernik izpoveduje svoje najgloblje versko prepričanje, ne more pa zahtevati, da je njegovo prepričanje edino resnično, saj mora opaziti, da poleg njegove obstajajo še druge religije, ki si prilaščajo resnico na povsem enak. Brez posredovanja načela, ki na osnovi obče ideje pravičnosti, ljudem omogoča svobodo verovanja, bi se nasprotujoče osebe le stežka pogodile o resničnosti lastnih prepričanj. Iz Pastirskega pisma je razvidno, da je za katoliško cerkev samo Kristus pot, resnica in odrešenje, medtem ko je npr. za muslimane to Alah. Kdo ima prav, komu naj verjamemo? Vemo, kako bo odgovoril pripadnik posamezne religije, toda njegovega stališča ne moremo imeti za objektivnega. Ljudje se o resničnosti prepričanj odločamo na podlagi objektivne, empirične evidence. Objektivno je tisto, kar lahko vsakdo preveri. Na primer: obdolženec na sodišču bo kriv, ko mu bo krivda dokazana oz. ko bo podana evidenca, ki bo onkraj upravičenega dvoma, potrjevala njegovo krivdo. Tako kristjan kot musliman se bosta na podlagi verodostojnih dokazov strinjala, ali je nekdo kriv. Onstran sfere objektivnega pa bi moramo dopustiti številna prepričanja, če nočemo postati dogmatiki. Kdo je dogmatik verjetno ni potrebno posebej razlagati. To je mož, ki dokazov in evidence že vnaprej ne mara, ima pa močno pest, s katero tolče po mizi in gromek glas, s katerim je navajen prevpiti vsa druga stališča. Ob dogmatiku je nekdo, ki vztraja pri občem razumu in dokazih zgled skromnosti. Prav dobro vé, da vsega ne more ne potrditi, še manj dokazati in enako dobro vé, da je vsak odgovor, ki gre onkraj izkustva, zgolj predlog. Kot predlog je tak odgovor nekaj subjektivnega. Na primer, trditev, da je človeška duša nesmrtna, še ni bila potrjena z objektivno, preverljivo evidenco in prav to je razlog, zakaj imamo opravka s subjektivnim mnenjem. Četudi bi bili prepričani v nesmrtnost duše na osnovi vere, zaradi tega naše prepričanje ne bi bilo nič manj subjektivno. In če je neko prepričanje subjektivno, ali ni enostavno pošteno, da to širokosrčno prizna in takšno ostane?
Phil Washburn v knjigi Filozofske dileme vprašuje, na osnovi česa pravimo, da je nekdo veren. Odgovor je na dlani, človek je veren zaradi same vere. Toda, kaj je vera? Odgovoru se skuša približati skozi predstavitev različnih vidikov vere.
Lahko bi rekli, da se tako rekoč vsakdo slej ko prej sooči z omejitvami, s katerimi se mora sprijazniti. Ljudje smo umrljivi, čeravno bi morda radi večno živeli. Spoznavamo, kako malo v resnici vemo in razumemo o vesolju in življenju, čeprav bi hoteli vedeti vse, ali vsaj veliko več kot sedaj. Ugotavljamo, da vsaka rešitev kakšnega problema sproži nove neznanke. Iz dneva v dan se zavedamo, da ne živimo povsem tako, kot bi hoteli, ali kot smo si predstavljali, tako da zlahka pritrdimo ljudskemu reklu: človek obrača, življenje obrne. Vsi našteti primeri dajejo slutiti, da še zdaleč nismo vsemogočni in tudi ne vsevedni. Ravno nasprotno. V takšnih okoliščinah morda ni nenavadno, če pričnemo verovati v bitje, ki pa je vsemogočno in vsevedno, v bitje, s pomočjo katerega lahko odgovorimo na vprašanja kot so: Zakaj smo tukaj? Zakaj smo umrljivi? Zakaj počnemo, kar počnemo? itd. Sprejetje vere v boga je v tej luči znamenje človeške skromnosti, priznanje, da z našim razumom in z vso znanostjo, ki jo premoremo, vendarle nismo zmožni podati odgovorov na nekatera temeljna vprašanja. Odgovore tako ponuja šele vera. Jasno je, da le-ti niso ne preverljivi ne dokazljivi, saj nastopijo šele tam, kjer sta oholost razuma in znanosti ostala brez besed. S tega vidika se vera kaže kot vrlina: najprej, kot rečeno, je izraz skromnosti, hkrati pa gre za prostovoljno priznanje in podreditev višji sili oz. bogu.
Toda, ali je vera res vrlina? Ali je prepričanje v nekaj na podlagi vere zares vselej hvalevredno? Washburn se teh vprašanj loti z razmislekom o posledicah verovanja. Četudi je mogoče vero razumeti kot izraz človeške skromnosti je potrebno opozoriti na točko, kjer prepričanje na osnovi verovanja postane dogmatizem. Dogmatika verjetno ni potrebno posebej opisovati. To je mož, ki dokazov in evidence že vnaprej ne mara, ima pa močno pest, s katero tolče po mizi in gromek glas, s katerim je navajen prevpiti vsa druga stališča. Ob dogmatiku je nekdo, ki vztraja pri razumu in dokazih zgled skromnosti. Zakaj? Četudi se zdi slepo zaupanje v znanost in razum oholo, lahko enako ugotovimo za slepo zaupanje veri. Skromen znanstvenik dobro vé, da vsega ne more ne potrditi, še manj dokazati, toda enako dobro vé, da je vsak odgovor, ki gre onkraj izkustva, zgolj predlog. Kot predlog je tak odgovor nekaj subjektivnega. Na primer, trditev, da je človeška duša nesmrtna, še ni bila potrjena z objektivno, preverljivo evidenco in prav to je razlog, zakaj imamo opravka s subjektivnim mnenjem. Četudi bi bili prepričani v nesmrtnost duše na osnovi vere, zaradi tega naše prepričanje ne bi bilo nič manj subjektivno. In če je neko prepričanje subjektivno, ali ni enostavno pošteno, da to širokosrčno prizna in takšno ostane?
Slovenski škofje se s tem očitno ne strinjajo. V Pastirskemu pismu slovenskih škofov za post 2002 zapišejo: »Verniki smo se navadili živeti svojo vero kot intimno zadevo in se dostikrat še ne upamo izpostavljati v javnosti. Temu je treba narediti konec.« Namesto, da bi negovali intimnost in priznali subjektivnost odgovorov, ki jih ponuja njihova vera, hočejo to končati. Toda, kako bodo po tej poti dosegli vzvišen cilj, ki so ga formulirali takole: »Zato nas ta vera nagovarja v naši najgloblji človečnosti. Človeka ne iztrga iz trde stvarnosti in ga ne popelje v svet iluzij. Ne vara ga in ne zavaja s praznimi obljubami, temveč ga navaja k predanosti Bogu, ki ga edini rešuje greha in smrti.« Ali mar ni očitno, da so te besede lahko žive samo v najgloblji intimnosti, samo tam, kjer sfera objektivnega, javnega, vsakomur preverljivega preneha proizvajati prepričljive odgovore oz. enostavno odpove? Ali mar ni očitno, da ob vprašanjih, kjer sleherno objektivno spoznanje obnemi in kjer svoboda človeškega duha šele zares oživi v polnem zamahu, ne bo nihče, ki je skromen, udaril po mizi in zahteval objektivnost?
Vera, če naj bi izpolnjevala cilje, ki si jih od nje obetajo verniki, bi potemtakem morala ostati v sferi subjektivnosti in intimnosti. V nasprotnem so lahko njene posledice katastrofalne. Sprevrže se lahko v prisilo, to pa je seveda v nasprotju s svobodno odločitvijo za vero. Posameznik ne bo postal veren zato, ker je sam trčil ob mejo, ki presega njegove sposobnosti razumevanja, temveč zato, ker so mu drugi tako rekli. Enostavno povedano: religiozen bo postal zaradi avtoritete sočloveka. Toda, kako lahko nekdo na osnovi subjektivnega prepričanja terja zase avtoriteto? Očitno je, da tega ne more. Lahko izpove svoje najgloblje prepričanje, ne more pa zahtevati, da je njegovo prepričanje resnično. Ljudje se o resničnosti prepričanj odločamo na podlagi objektivne evidence, onkraj tega pa bi morali dopustiti številna prepričanja. Na primer: obdolženec na sodišču bo kriv, ko mu bo krivda dokazana oz. ko bo podana evidenca, ki bo onkraj upravičenega dvoma, potrjevala njegovo krivdo. V kolikor takšne evidence ne bo, si lahko vsakdo misli, kar hoče, ne more pa soditi, saj bi lahko bila sodba krivična. Slovenski škofje kljub temu kritizirajo strpnost do vseh mogočih usmeritev in se pritožujejo, ker samo krščanska resnica nima pravice do strpnosti. Žal, moramo povedati, da nestrpnost do krščanske vere, v kolikor se hoče le-ta objektivizirati v polju, ki je rezervirano za globine subjektivnosti, ni neupravičena. Ravno nasprotno. Zdi se prej znamenje dobrega okusa. Slovenski škofje takšno stanje pripisujejo posledicam prejšnjega režima, toda to očitno ne drži. Kolikor vemo, veliko ljudi v Sloveniji izpoveduje religioznost, a jim niti na kraj pameti ne pade, da bi jo razglašali kot resnico. Gojijo jo kot zasebno bogastvo, kot nekaj intimnega in na ta način ravnajo zmerno, skromno, iskreno, strpno in z eno besedo modro. Da je to res, se lahko tudi prepričamo. Ti isti ljudje so namreč pripravljeni prisluhniti verskim prepričanjem sočloveka in jih spoštovati.
Slovenskim škofom se takšna modrost ne zdi zavidanja vredna. Četudi je res, da priznavajo načelo strpnosti, pri čemer samo strpnost pravilno opredelijo kot spoštovanje drugače mislečih in drugače verujočih ljudi, pa v isti sapi zanikajo, »da so vse vere enake, da so enake vse podobe Boga in da je vseeno, kaj kdo misli ali veruje.« Sami bi rekli, da je čisto jasno, da niso vse vere enake in da zares ni vseeno, kaj kdo veruje, a dodali bi: hvala bogu. Kar zadeva neenakost ver, pripomnimo, da brez razlik, ne bi bilo razlogov za strpnost. Kar pa zadeva skrbi, da ni vseeno, kaj kdo veruje, omenimo samo to, da nekatera verovanja (kakšne skrajne ekskluzivne religije) verjetno ne zares niso vredne človeškega dostojanstva. Toda to nikakor ne pomeni, da so vsa verovanja skrajna. Brez težav si lahko zamislimo paleto religij, ki se med seboj dopuščajo, zato nam res ni jasno od kod strah slovenskih škofov, da zapišejo: »Zaradi strpnosti se ne moremo odpovedati veri, da se je Bog dokončno in za vse ljudi razodel v Jezusu Kristusu in da je On in samo On “pot, resnica in življenje” za vsakega človeka.« Tega prepričanja jim, kolikor vemo, nihče noče vzeti. Zato bi lahko nanizali kar nekaj empiričnih dokazov, a dovolj naj bo pripomba, da je skoraj na vsakem gričku in v vsaki dolini v tej naši deželi cerkev z novim ometom in novo streho, če naj o klobasah in vinu na mizah duhovnikov molčimo.
Rawls: Kadar pojem pravičnosti apliciramo na družbene institucije, se nanaša na odpravljanje samovoljnih razlikovanj v strukturi in na ustanavljanje ravnotežja med tekmujočimi zahtevami. Princip pravičnosti določa, kdaj je ravnotežje ustrezno in kdaj samovoljno (73)
Ločiti je mogoče številne ustavne svoboščine: osebna svoboda, svoboda vesti, svoboda mišljenja, politična svoboda, svoboda gibanja, svoboda do enakih možnosti ipd. Vsem tem različnim oblikam svobode je skupno to, da veljajo za vse enako: nihče ne sme biti v privilegiranem položaju. Ustavne svoboščine definirajo in ustanavljajo izhodiščni položaj enake svobode za vse državljane, ki pripadajo danemu družbenemu sistemu.
Toda, katere argumenti upravičujejo veljavo ustavnih svoboščin? In naprej, kaj razlikuje te argumente od tistih, ki temeljijo na drugačnih moralnih pojmovanjih? Rawls na primeru osebne svobode in svobode vesti pokaže, da za omenjene svoboščine obstajajo odločilni argumenti, torej argumenti, ki nas prepričajo. Prav koncept pravičnosti predstavlja minimalen in najbolj varen moralni koncept, s katerim je mogoče argumentativno podpreti ustavne svoboščine. V svobodnih družbah, v katerih je normalno pričakovati velike razlike v religioznih in političnih prepričanjih, predstavlja prav koncept pravičnosti najbolj racionalne temelje za obče javno razumevanje temeljev teh svoboščin.
V ta namen Rawls koncept pravičnosti preformulira v pravičnost kot poštenost. (74) Kako torej koncept pravičnosti kot poštenosti omogoča argumente za osebno svobodo in svobodo vesti, pri čemer se lahko splošna metoda argumentiranja enako uspešno nanaša tudi na druge svoboščine. Koncept pravičnosti kot poštenosti je mogoče podati z dvema principoma: (1) vsaka oseba, ki se udeležuje institucionalnega življenja ima enake pravice do najširše svobode, ki je združljiva s podobno svobodo vseh drugih; (2) vse neenakosti, ki izhajajo iz institucionalne strukture so samovoljne, razen tistih, za katere lahko razumno pričakujemo, da obstajajo zaradi koristi vseh, vendar se morajo biti položaji dostopni vsem. Ta dva principa koncept pravičnosti tesno navezujeta na tri ideje: svobodo, enakost in nagrajevanje za usluge skupnosti.
Termin oseba predstavlja subjekta zahtev. Tako imamo včasih opravka s posamezniki, včasih pa z narodi, korporacijami, cerkvami itd. Princip pravičnosti se nanaša na vse te tipe oseb in na odnose med njimi. (75)
Principa pravičnosti ne zadevata pravičnosti specifične distribucije zaželenih stvari glede na neko partikularno osebo. To je že v osnovi narobe. (76) Zato pa principi pravičnosti definirajo omejitve, ki jih morajo družbene institucije zadovoljiti, da se osebe, ki se udeležujejo družbenega življenja ne bi pritoževale zoper te institucije. Če so omejitve uveljavljene, je porazdelitev moči, blaginje itd. pravična. Rečeno drugače, principa pravičnosti morajo priznati vse osebe, ki si vsaka po svoje predstavljajo, kako naj bodo oblikovane institucije in ki vsaka zase trdi, da posedujejo legitimne interese. Vprašanje pravičnosti in poštenosti šele vznikne, ko se svobodne osebe, ki ena nad drugo ne posedujejo avtoritete, udeležujejo institucionalnega življenja in ga tudi oblikujejo z vsemi rezultirajočimi prednostmi in bremeni. Institucija je pravična in poštena, ko zadosti principu, ki ga lahko katerakoli oseba predlaga drugi osebi v vzajemno sprejetje in to v položaju izvirne (prvotne) enakosti in svobode. Omenjena principa sta najboljša kandidata za takšen pravične in pošten princip. (77)
Če si zamislimo primer družbo v kateri so osebe že vključene v prakse institucij, tedaj se jim ni potrebno ukvarjati s samo organizacijo institucij, vprašanje pa postane legitimnost pritožb zoper vzpostavljene institucije. Tudi v tem primeru morajo biti znani principi, na temelju katerih bomo presojali pritožbe in jih sprejeli kot legitimne. Pri tem mora biti vsaki osebi dovoljeno, da predlaga takšne principe, po katerih želi, da se presoja njene lastne pritožbe. To pa seveda pomeni troje: (1) če bodo principi sprejeti, bodo po njih tudi presojane tudi pritožbe drugih oseb; (2) da ne bo nobena pritožba uslišana dokler ne bo večini vsaj v grobem jasno, kako naj pritožbe presojamo; (3) ko so principi predlagani in sprejeti, so obvezujoči za vse bodoče primere. Jasno je, da mora na osnovi teh kriterijev biti vsaka oseba previdna katere principe bo predlagala. Skušnjavo lahko predstavljajo kratkoročne koristi, vendar pa se morajo osebe zavedati, da bodo tem principom zavezane tudi v prihodnjih okoliščinah. Poglavitna ideja tega postopka je dvojna: (1) osebe spodbija k formulaciji takšnih pritožb in principov za njihovo presojo, da jih lahko kot razumne sprejmejo tudi druge osebe; (2) preprečuje prikrojevanje norm za legitimne pritožbe v smislu ustreznosti trenutnim pogojem in nato njihovo opustitev, ko več ne služijo namenom. To pa seveda pomeni, da bo vsakdo predlagal principe, ki so splošni in nimajo namena v iskanju prednosti v trenutnih okoliščinah. Rečeno drugače: omejitve moči in krivičnosti, ki jih zahtevamo v pritožbah, naj bodo zamišljene tako, kakor da živimo družbenem sistemu, v katerem nam sovražnik določa naš položaj. (78)
Zofijini
PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA POST 2002
VERODOSTOJNE PRIČE ŽIVEGA BOGA
1. BREZ VERE NE MOREMO BITI BOGU VŠEČ (Heb 11, 6)
(4. navadna nedelja, 3. februarja 2002)
Dragi bratje in sestre!
“Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil” (Mt 5, 1-2). Tako je zapisal evangelist Matej v začetku današnjega evangelija. Kot nasledniki apostolov se zavedamo, da je oznanjevanje evangelija ena naših glavnih nalog, zato bi vam v letošnjem pastirskem pismu radi spregovorili o naši veri. Skupaj z vami želimo na začetku tretjega tisočletja razmisliti o njenih temeljih, z namenom, da se jih trdneje oklenemo in z veseljem posredujemo vsem ljudem “evangelij upanja”.
Verniki smo se navadili živeti svojo vero kot intimno zadevo in se dostikrat še ne upamo izpostavljati v javnosti. Temu je treba narediti konec. Spomnimo se besed svetega očeta Janeza Pavla II., ko nas je med svetoletnim romanjem sprejel v baziliki sv. Petra: “Spodbujam vas k večjemu pogumu in zdravi samozavesti, ki naj se odraža tudi v vašem javnem udejstvovanju. Pol stoletja totalitarne vladavine je pustilo v marsi-katerem kristjanu občutek manjvrednosti in strahu. Čas je, da te strahove premagate.”
Kristjani verujemo v troedinega Boga. Božji Sin pa je postal človek, stopil med nas in sprejel nase človeško usodo. Zato nas ta vera nagovarja v naši najgloblji človečnosti. Človeka ne iztrga iz trde stvarnosti in ga ne popelje v svet iluzij. Ne vara ga in ne zavaja s praznimi obljubami, temveč ga navaja k predanosti Bogu, ki ga edini rešuje greha in smrti. Odrešenje, ki nam ga Bog naklanja po Jezusu Kristusu, je zastonjski dar od Boga, ki od nas zahteva pravo spreobrnjenje misli in srca: “Spreobrnite se in verujte evangeliju” (Mr 1, 15). Spreobrnjenje je neobhodno potrebno za zveličanje.
To vero in spreobrnjenje k njej v našem okolju v zadnjih letih zelo ogroža relativizem glede resnice in moralnih načel. Tukaj mislimo na trditev, da naj ne bi bilo ene resnice, ampak več, niti ne splošno veljavnih načel, ampak različna načela, ki si jih posameznik postavlja po svoji volji. Tako so njegova dejanja lahko dobra ali slaba, odvisno od njegove odločitve, naj pa ne bi bilo nobenih obče veljavnih moralnih zakonov in pravil. V skladu s tem se poudarja strpnost do vseh mogočih usmeritev. Samo krščanska resnica nima pravice do strpnosti. Tako je bilo v prejšnjem režimu, tako je danes. Vpliv te nestrpnosti do kristjanov je očiten in globok.
Tudi katoličani priznavamo načelo strpnosti. Toda za nas je strpnost predvsem spoštovanje drugače mislečih in drugače verujočih ljudi. Ne moremo pa pristati na trditev, da so vse vere enake, da so enake vse podobe Boga in da je vseeno, kaj kdo misli ali veruje. Zaradi strpnosti se ne moremo odpovedati veri, da se je Bog dokončno in za vse ljudi razodel v Jezusu Kristusu in da je On in samo On “pot, resnica in življenje” za vsakega človeka.
Krščanstvo je tesno povezano z začetki našega naroda. V njem smo našli svoj temeljni kamen in svojo podobo. Ni nam torej potrebno graditi na novo. Krščanstvo vse od začetka prežema življenje in misel slovenskega človeka. Postalo je domače do takšne mere, da je bilo nosilec narodove omike in napredka. Kakor številne cerkve, kapelice in druga verska znamenja niso noben tujek v naši domovini, tako sta tudi krščanska vera in Cerkev globoko vraščeni v slovensko zemljo. Vera je bila našemu človeku življenjsko vodilo in Cerkev njegovo najbolj domače okolje. Hraniti se moramo iz zdravih sokov, iz katerih so živeli in črpali moč naši predniki, hkrati pa moramo odgovarjati na izzive sedanjega časa. Zato je naša pomembna naloga poglobiti vero, v moči katere je slovenski človek obstal v preteklosti in bo mogel v polnosti zaživeti tudi v prihodnje.
Cerkev je poklicana, da današnjemu človeku na novo oznani vero, ki gradi na velikonočni skrivnosti, na smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, ki je najvišje razodetje ljubezni troedinega Boga. Pri tem pa ne smemo pozabiti na temeljno: Ni krščanstva brez evangelija. Zato nova evangelizacija pomeni na novo odkriti učinkovito in neprecenljivo moč evangelija. Ni evangelija brez Kristusa, saj v njem prepoznamo Boga s človeškim obrazom, Boga z nami in ne kakšno abstraktno bitje. “Za resnično evangelizacijo torej ne zadostuje, da se trudimo za širjenje ‘evangeljskih vrednot’ … Do zares krščanske evangelizacije pridemo le tedaj, če oznanjamo osebo Jezusa Kristusa” (Katoličani v Evropi, CD 49, str. 12). Krščanstvo brez Kristusa se razblini v nič. On je središče vseh src in cilj zgodovine. Jezus Kristus ima za človeški rod in njegovo zgodovino edinstveno in enkratno, samo njemu lastno in vesoljno pomembnost (prim. Gospod Jezus 15). Zaradi te “polnosti odrešenja” v Jezusu Kristusu Cerkev ne neha oznanjati potrebnosti spreobrnjenja k njemu in pripadnosti Cerkvi, ki je v svetu naprej živeči Kristus. Dalje moramo poudariti: Ni Kristusa brez Boga, katerega imenuje Oče. Kristusa razumemo samo v njegovem odnosu do Boga Očeta, od katerega prihaja in h kateremu nas vodi. Zato tudi velja: Ni boga, ki ni Bog Jezusa Kristusa. Kristjani moramo znova odkriti troedinega Boga, Boga razodetja, in na tem temelju graditi svoje življenje. Odnosi med Božjimi osebami so namreč vzor človekovim odnosom do troedinega Boga, do stvarstva in za medčloveške odnose. V nauku o troedinem Bogu je zajet ves nauk o človeku! “Kdor torej ne pozna živega in resničnega Boga, tudi človeka ne pozna” (Kristjani v Evropi, p.t.). Tudi ni krščanstva, ki ne bi bilo živeto v Cerkvi. Cerkev je dom, v katerem prejemamo vsa sredstva odrešenja, je življenjsko okolje, potrebno za našo osebno rast. Zato ne smemo podleči poskusom razdora med verniki in cerkvenim vodstvom.
Zato s krščansko vero niso združljivi nazori, ki omalovažujejo moč odrešenja, ki nam ga podarja Bog po smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, zatekajo pa se k raznim navideznim nadnaravnim silam, domnevnim kozmičnim in drugim energijam, zvezdam, horoskopom in drugim oblikam praznoverja in sodobnih čarovnij. Z resnično in krščansko vero je prav tako nezdružljivo kakršno koli spogledovanje z reinkarnacijo in drugimi krščanstvu tujimi nazori o človeški duši in duhu. Človek se ne more odrešiti sam, kajti sreča in zveličanje, h kateremu je poklican, je tako veliko, da si ga sam ne more zagotoviti z nobeno telesno ali duhovno vajo, tehniko ali energijo. Tudi če bi v naravi ali v vesolju še bile kake nepoznane naravne sile, bi se naše krščansko zaupanje ne zanašalo nanje, temveč na Boga, ki je nad naravo in nad celotnim vesoljem. Odrešenje je milost, ki ga po veri v Jezusa Kristusa daje Bog človeku, ki se spreobrne k njemu. Vsako človeško življenje je enkratno, neponovljivo in neprecenljive vrednosti. Zato se je Bog za vsakega izmed nas učlovečil, umrl in vstal. Noben drug nazor kakor krščanska vera ne vsebuje tako visokega pojmovanja dostojanstva sleherne človeške osebe. To dostojanstvo smo kristjani poklicani varovati in braniti v sebi in v drugih z zvestobo Bogu in Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi.
V želji in prošnji, da bi imeli trdno vero, kličemo na vas obilen Božji blagoslov.
Vaši škofje
2. “GOSPOD, POMNOŽI NAM VERO!” (Lk 17, 5)
(5. navadna nedelja, 10. februarja 2002)
Dragi bratje in sestre!
Preteklo nedeljo smo vam spregovorili o pomembnosti prave vere. Danes pa bomo razmišljali, v čem je naša vera in kako se mora pokazati v življenju.
Vera je najprej Božji ljubeči nagovor: Po svojem razodetju “nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in je v stiku z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo” (BR 2). Bog nas prvi nagovori, pokliče in vzbudi v nas hrepenenje po Njem. On nagovarja naše srce in naš razum in pričakuje odgovor celega človeka.
Vera je človekov ljubeči odgovor, ki ga imenujemo tudi “poslušnost” vere (prim. Rim 1, 5; 16, 26). Najlepši zgled takšne vere imamo v Abrahamu in Devici Mariji (prim. Lk 1, 45). Tako je vera oseben in svoboden človekov odgovor na pobudo Boga Očeta, ki nam po Svetem Duhu podarja svojo ljubezen v Jezusu Kristusu.
Vera oblikuje celotno življenje in odgovarja na naša najgloblja vprašanja in hrepenenja. To hoče izraziti tudi Tertulijanov izrek: “Človeška duša je po svoji naravi krščanska.” Za kristjana, ki ne sprejema vere kot največji zaklad in ne gre dlje od zunanjega izpolnjevanja zapovedi, vera ni vir sreče niti prepričljivo pričevanje pred svetom.
Vera more in mora postati za kristjana življenjski navdih, vodilo njegove misli in ravnanja. Posebej ga spodbuja k spoštovanju življenja, najbolj tam, kjer je ogroženo.
Vera zajema celega človeka. Kristjan se ne udejstvuje in izraža v skladu z evangelijem samo tu in tam, ampak v vsakem dejanju. Poklicani smo, da premagamo pogubno razdvojenost med zasebnim in javnim življenjem, med stalnim in občasnim izražanjem verskega prepričanja.
Naša vera je občestvena. “Jaz verujem” pomeni, da nihče ne more verovati namesto mene, da je vera moja odgovorna in osebna odločitev. “Mi verujemo” pa pomeni, da ne more nihče verovati sam zase. Nihče tudi ne more vere ohraniti le zase, ampak jo mora posredovati drugim. “Vsak verujoči je kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih” (KKC 166). Zato v nekem smislu velja Tertulijanova trditev: “En kristjan ni noben kristjan”. Oboje je pomembno: osebna in občestvena vera. V tej posameznik ne izgubi svoje enkratnosti, ampak jo postavi v službo celotnega občestva. Verujemo z drugimi in verujemo za druge, zato moramo vero z zgledom in besedo posredovati drugim.
Krščanstvo ni vera strahu, ampak vera upanja, vera zaupanja in veselja, vera notranje moči. Apostol Pavel pravi v današnjem berilu, da naša vera ne temelji na človeški modrosti, ampak na Božji moči (prim. 1 Kor 2, 5).
Naša vera je usmerjena v prihodnost, vero vedno spremlja upanje in zaupanje. Bog je z nami in nam bo dal moč, da bomo premagali težave, vzdržali v nesreči, našli rešitev za naša nerešena vprašanja. Tudi če doživimo kakšno težko izgubo ali nesrečo, kristjani ne obupujemo. Vztrajamo v dobrem in v zaupanju, prepričani v besede sv. Pavla, ki pravi: “Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8, 28). Ljudi, ki obupujejo, moramo verni s posebno pozornostjo spodbujati k zaupanju in optimizmu.
Cerkev na Slovenskem se zaveda potrebnosti prenove, če hoče v današnjih spremenjenih časih izpolniti svoje evangeljsko poslanstvo. Prenoviti in poglobiti svojo vero je naloga vsakega kristjana. To še posebej velja v našem okolju, kjer mnogo vernih ljudi slabo pozna vero in evangelij. Zato si moramo na različne načine prizadevati, da bi svojo vero bolje spoznali in poglobili z branjem knjig z duhovno vsebino in s spremljanjem verskega tiska, z udeležbo na duhovnih vajah, srečanjih in ob raznih drugih priložnostih. Brez poglobljene vere ne bo ne krščanske vzgoje v družinah ne dejavnega vključevanja v življenje krajevne in vesoljne Cerkve in ne pristnega pričevanja v družbi.
Če kdaj, si moramo danes slovenski kristjani privzgojiti čut za poštenje in odgovornost, vrednoti, ki sta med nami močno zanemarjeni. Vse bolj se moramo tudi usposabljati za krščansko oblikovanje javnega mnenja. Če je komunizem dovoljeval krščanstvu prostor zgolj v zasebnem okolju ali v človekovi notranjosti in če današnja družba še vedno odriva vero v zasebnost, je sedaj potrebno stopiti v javnost in jo odgovorno sooblikovati. Če hoče biti naša družba demokratična, potem mora vsakemu posameznemu verniku in vsemu vernemu občestvu, se pravi Cerkvi, omogočati, da svojo vero izpovedujemo zasebno in javno, kot posamezniki in kot občestvo. Naj bo to jasno najprej nam, potem pa tudi vsem drugim. Ko bo letos ljudsko štetje, brez sramu in strahu izpovejmo svojo versko pripadnost. Jezus namreč zelo jasno pravi: “Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih” (Mt 10, 32).
V naši državi je verska vzgoja novih rodov zelo pomanjkljiva. Verouk po župnijah ima skromen obseg, iz javnih vzgojnih ustanov pa je vera povsem izključena in ni enakopravna z drugimi nazori. V mnogih okoljih velja ateizem za nekaj normalnega, krščanska vera pa za nenormalno. Temu prepričanju botruje celo država s svojo šolsko zakonodajo, kar je seveda nedemokratično. Zaradi tega mnogi kristjani niso imeli priložnosti, spoznati svoje vere in se je okleniti v celoti svojega mišljenja in življenja, ampak le nekakšen njen “ostanek”, ki ga ohranjajo kot “spomin” iz mladosti, ali obveznost do prednikov. Taka vera ni živo izročilo, temveč tradicija v smislu neživljenjskega ostanka. Verske in duhovne poglobitve so večkrat potrebne tudi ljudske pobožnosti in verski običaji. Ti dandanes spet postajajo zanimivi, vendar so pogosto brez duha in vsebine. Znova jim je potrebno dati pristno versko vsebino.
Tudi Slovenija spada med dežele, ki so na prehodu iz komunizma v novo, demokratično ureditev, zato se bomo morali na novo naučiti, kaj nam morajo pomeniti temeljne družbene vrednote, kot so resnica, pravičnost, svoboda, medsebojno spoštovanje, občestvo in solidarnost. Slovenci moramo samo pogledati v svojo bližnjo zgodovino in sami vase, pa bomo odkrili kričečo sprevrženost teh vrednot. Kot narod ne bomo mogli tudi mimo objektivnega priznanja in obžalovanja pobojev med drugo svetovno vojno in po njej. Samo tako bomo prišli do sprave, kajti sprave je sposoben le tisti, ki je sam prejel Božje odpuščanje, predvsem v zakramentu Božjega usmiljenja. Cerkev je poklicana, da ustvarja takšno ozračje, v katerem bo vsem priznano osebno dostojanstvo, do katerega imata pravico žrtev in storilec.
Cerkev ima tudi odgovorno nalogo pri oblikovanju pravičnega in humanega socialnega reda. Biti mora kritična “vest” državi, kadar si le-ta jemlje pravice, ki ji ne pripadajo. V tej zvezi je pomembno načelo solidarnosti, prijateljstva in socialne ljubezni. Čut vzajemnosti se izraža na prvem mestu v prizadevanju za pravičnejši družbeni red, pri reševanju socialno-ekonomskih problemov, sega pa tudi onkraj gmotnih dobrin, saj Jezus pravi: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo” (Mt 6, 33). Za to pa je potrebno, da vsi postanemo bolj pogumni, odločni, delavni in zavzeti v svoji krščanski zavesti in zdravem ponosu.
Bratje in sestre! Tako naj naša vera sveti pred ljudmi, da bodo videli naša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5, 16). Devica Marija, ki je vzor trdne in močne vere, naj vas varuje in vodi k Jezusu. Njemu čast in slava na vekov veke. Amen.
Vaši škofje