Zdi se, da je trenutna kampanja o zakonu o RTV Slovenija ustrojena na način, ki nujno vodi v prid predlagateljem zakonodajnega referenduma. Nekatere navzoče značilnosti javnega diskurza in retorike nam dajejo slutiti, da bo zmagala prevladujoče nestrokovna, navzven izrazito demagoška linija prepričevanja državljanov o »nevarnostih« zakona. Ne le, da je predlagateljem pisana na kožo, takšna je tudi po njihovi izbiri. Toda o čem točno govorimo, ko opisujemo omenjeno retoriko z označevalci, kakršni so »populizem«, »demagogija«, »laž«? So takšne ocene, nenazadnje, sploh upravičene? Običajna percepcija se lahko hitro zvede na tri kategorije prepričanj: imamo zagovornike novega zakona, ki verjamejo, da je stari slab in da je omogočil politizacijo javne radiotelevizije. Imamo zagovornike starega zakona, ki verjamejo, da je novi zakon slab in da bo omogočil isto. Ker se formalno in vsebinsko zdita obe mnenji zelo podobni, ne preseneča še tretja kategorija. Vanjo sodijo tisti, ki verjamejo, da je javni zavod znova postal tarča pregretih strasti dveh enako nevarnih političnih polov, ki se borita za svoj medijski vpliv; zato se distancirajo tako od enih kot drugih. V to zvrst se običajno želijo prišteti tudi novinarji. Skozi fatalistično držo pa pravzaprav ne vidijo, da hote ali povsem nehote podpirajo eno od strani – tisto namreč, ki želi ohraniti status quo. Videti je, da takšni vsebine teh zavajanj in demagoških puhlic ne jemljejo resno, da zavestno izbirajo ekvidistanco in imajo za enako lažnivi obe vpleteni strani.
Psihopolitika paranoje
Ne preseneča, če dosedanji potek razprav kaže na vsebinsko izpraznjenost debate, na to, da so ljudje naveličani ali že odločeni: indiferenca in apatija sta izsiljena učinka umika domnevno edino zainteresiranih v njihovo varno zatočišče lepe duše. Kot da bi bili siti podobne kampanje, kakršna se je odvijala pet let nazaj. Razlogi, kot bom navedel kasneje, so bolj zaskrbljujoči, kajti ocene o demagogiji se zdijo prekratke in nezadostne. Ne zato, ker ne bi bile takšne, temveč zaradi tistega, kar stoji za njimi in jih poganja. Verjetno se bo komu zdelo pretirano in zavedam se, kakšne diskvalifikacije lahko v takem vzdušju tvegam, toda referendumski rezultat utegne v veliki meri biti odvisen od uspešnosti paranoidizacije javnega mnenja. Naj v kratkem poskušam pojasniti, kaj točno razumem z navedeno za marsikoga čudaško tezo; trenutno referendumsko soočanje mnenj razbiram tudi kot specialno obliko psihopolitike, kakršno zasledimo v državi na bolj generični ravni. Ker je referendum zgoščena forma oblikovanja javnega mnenja, kjer se še bolj intenzivno poslužujemo političnih tehnik prepričevanja in fantazmatskih konstruktov, bo v njej ta oblika bolj jasno prepoznavna. Toda sprva k pojasnitvi nekaterih psiholoških okoliščin: med tipične simptome duševne paranoidne motnje sodijo sumničavost in nezaupanje, prepričanje o skritih motivih drugih, gotovost občutka, da nam drugi želijo škodovati – kajpak pred jasnega opravičila in dokazil, agresivnost in sovražnost argumentacije. Dosedanja retorika javnih in manj javnih razprav kaže na to, da paranoja igra odločilno vlogo tudi v sami kampanji – nič manj in nič bolj kot sicer v širši politiki. Zanjo vobče trdim, da je zlagoma postajala paranoidna in da je v tem prišla do najbolj razvitih stopenj. Vendar ne v smislu, da bi jo vodili paranoiki – za to hipotezo ni nobene potrebe, kot je odvrnil astronom Pierre-Simon Laplace na vprašanje Napoleona, zakaj v njegovi teoriji ni Boga. Kot takšni se nam kažejo le učinki pri ljudeh in političnih akterjih. Smeli bi govoriti o obsežnih praksah njenega udomačenja, o psihopolitiki paranoje, saj ujetost v konspirativne vzorce mišljenja postaja sistemska značilnost.
Politični teoretik in svetovalec poljskega porekla Zbigniew Brzezinski je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izoblikoval zelo odmeven pojem manihejske paranoje. Njegova tarča so bila bolj ali manj svetovnonazorska prepričanja poznejšega ameriškega predsednika Georga W. Busha, najbolj plastično navzoča med »vojno proti terorizmu« in seveda v široko uveljavljenem geopolitičnem pogledu na države sveta, ki se delijo na tiste, ki so z nami, in na tiste, ki so proti nam in malopridne. Misel »Kdor ni z nami, je proti nam«, tako domača ušesu, je zgolj variacija manihejskega razumevanja boja med nami, dobrimi, in vami, ki ste zli. Med našo in vašo RTV hišo. Med ameriško in slovensko situacijo, v perspektivi psihološke ekonomije, ni prav velike razlike, razen morda v tem, da je sovražnik konstruiran kot državi »zunanji«, v naših razmerah pa je skoraj vedno notranji ideološki sovražnik. V prejšnjem arbitražnem referendumu smo za hip izkusili, da je to sicer lahko tudi Hrvat. Dodatna razlika je še, da se v dualistični kozmologiji protipola ne vzpostavljata na temelju religioznih koncepcij, Boga in hudiča, temveč agresivna retorika največkrat izvira iz prepričanja o komunistični zaroti v njenih številnih frazeoloških variantah: od Udbe do boljševikov in tranzicijske levice.
Tako se prav te dni znova obuja spomin na to, da je RTV Slovenija na svoj vrh izvolila »bivšega predsednika nedemokratične stranke in aktivnega komunističnega politika«. Isti logiki do neke mere spontano podlega tudi diskurz o levici in desnici, uporabljen za potrebe deskripcije in ideološke orientacije. Ne spadam med tiste, ki bi verjeli, da bi zgolj z zamenjavo ali opustitvijo označevalcev spremenili miselnost. Da levica vselej riše desnico kot »sovražnika« in obratno, ni tako samoumevno, predvsem pa ni jasno, kako bi napredovali, če bi izraze zgolj zamenjali z drugimi. Manihejstvo se začne z uvedbo kriterija ideološko tipizirane »našosti« in »vašosti«, »pravšnjosti« in »napačnosti« na zemljevidu ljudi. Demonizacija in procesi osebnih stigmatizacij posameznikov, civilne družbe in strank so v slovenskem prostoru v zadnji dekadi neizpodbitno postali nekaj povsem naravnega. Do neke mere prihajajo z obeh strani in do konca kvarijo perspektivo treznega pogleda na razmere, prečijo normalen dialoški proces in sprejemanje ključnih političnih odločitev.
Prevzem RTV hiše
Že bežen pregled pokaže, da argumenti pobudnikov referenduma največkrat niso motivirani s strokovnimi razlogi. Takemu dejstvu pritrjuje dosedanji potek izmenjave stališč. Paradoksalno, kajti npr. sam sem prepoznal že kar nekaj hib novega zakona, ki jih nasprotniki niti ne želijo videti in jih ne zanimajo. Nepriznavanje in neposluh nista rezultat nemoči dialoga, marveč sistemske paranoidne gotovosti, po kateri nekdo že ve, da ima prav in da je novi zakon, kakorkoli ga je pisalo več ducatov strokovnjakov, zgolj političen projekt. To je edino, kar želijo vedeti, zato je argumentacija podrejena dokazovanju osnovne predpostavke. Dokazi v takšni paranodni konstelaciji ne štejejo dosti, če sploh kaj, prepričevanje tudi ne. Prav tako nasprotnikom zakona manjka iskrenosti: če so proti njemu, niso pripravljeni priznati, da je s starim kaj narobe. Še manj s tem, da je omogočil politizacijo ali da ga je spisal politik – tega dejstva ne želijo komentirati. V zadnjih tednih se potencirano veliko govori o seznamih za odstrel, o čistkah, o deratizaciji v RTV hiši. Kajpada so verbalizmi o domnevnem prevzemu javnega zavoda verjetno zgolj propagandni poskus, da bi se kadri, ki se čutijo ogrožene, ohranili na svojih mestih. Takšen diskurz ima za namen obraniti obstoječe stanje, saj se bo ob zamenjavi vedno lahko zagnalo »vik in krik«. Skratka, mogoče v tem ni nič paranoidnega, zgolj prefinjena kalkulirana igra preventivnih opozoril. Sam vendarle verjamem, da temu ni tako (in upam, da se motim). Bolj se zdi, da argumentacija v danem kontekstu temelji na teoriji zarote, izvirajoči iz prepričanja o sovražnem namenu političnih nasprotnikov (Pahorjeve koalicije in še zlasti stranke »Zares«), da si prilasti prestižni medij v svoje roke. Temeljna dimenzija nezaupanja, ki jo najdemo navzočo, je namreč: karkoli stori politični nasprotnik, ne more biti dobro. Še huje, če napiše zakon o RTV, ne more biti drugače, kot da želi prevzeti javni servis. Kaj piše v njem, niti najmanj ni pomembno. Paranoja običajno temelji na obrambnem mehanizmu projekcije, ravnanj v skladu z nam najbolj notranjimi vzorci, ki jih pripisujemo drugim. Seveda bo marsikdo takoj rekel, da to velja za obe strani in da nismo nazorno pokazali, v čem je dejanska razlika enih in drugih. In to drži – šele od tehtne evidence bo odvisno, kako prepričljivo svojo tezo o sovražnem prevzemu utemeljuje katera od opcij v politiki.
Referendum o zakonu o RTV Slovenija bo zato v prvi vrsti merjenje tega, v kakšni meri so opisani vzorci navzoči med Slovenci, želeli ali ne. Ne bo predvsem glasovanje o vladi Boruta Pahorja. Tudi ne o tem, kakšne so preference državljanov. Pred tem bo način preštevanja učinkov uspešnosti tovrstne psihopolitike in šele ta bo ponudila rezultat. Če imam prav, bi se torej morali največ pogovarjati prav o njej.