Stelja mu je ljubša od zlata, zanj pomenljivo ugotavlja mračni Heraklit. Metafora osla, večkrat subtilno nakazana kot lažna izbira med nevednostjo in »praktično modrostjo«, iz te sicer pametne živali običajno dela pokveko. V otroški imaginiciji je osel ime za kazen, porog in socialno izključitev. Kazanje oslov predstavlja javno stigmatizacijo, nakazano oponašanje jezika in ušes vas želi smešiti in narediti neumne, protagonista pa v očeh drugih otrok trenutno socialno povzdigne kot pomembnejšega in menda pametnejšega. Kako bomo torej presojali tovrstno gesto odraslega, storjeno javno? Je aktualno kazanje oslov v parlamentu kaj posebej nečastno dejanje? Če nekateri poslanci javno naznanjajo, da bi s pedofilov trgali ude in temu strokovnjaki za človekove pravice potem enoglasno rečejo »svoboda javne besede«, kaj bi bilo tako hudo narobe z neverbalno gestikulacijo, pri kateri do obsodbe verbalnega delikta niti priti ne more?
Ko odmislimo kontekst otroškega peskovnika, kakšnega hudega greha pravzaprav ni. Grešen je kontekst in intrinzična narava takega početja. Ko se je poslanec SDS Marijan Pojbič »ročno« naslovil na v tistem trenutku govorečega poslanca SD, Milana M. Cvikla, so njegovi kolegi nemudoma terjali opravičilo. Predlog o obravnavi korupcije v vrstah vlade je Pojbiča vzpodbudil, da je dvakrat pridvignil roke do ušes in z gestikulacijo nakazal, kaj si misli o njem in njegovem predlogu. Med prvo in drugo izvedeno vajo kazanja oslov je naredil premor, kot da bi v drugo želel doseči gotovost, da ga je opozicijski poslanec vendarle opazil. In res: bila bi neizmerna škoda, če bi ga spregledali v tem veličastnem elementu, zato so ga k sreči ovekovečile parlamentarne kamere. Posnetek jasno dokazuje, da je šlo za solistično akcijo in trenuten navdih ročne argumentacije željnega Pojbiča.
Kesanja domnevno ponižani Cvikl ni dočakal; domnevno ponižani zato, ker ima uprizorjena semiotična igra za namen drugega užaliti in smešiti, a v resnici vselej najprej smeši nas. Da tega ne opazite, morate imeti razvite specialne talente. Strogo vzeto opravičila v javni percepciji niti ne bi smeli z gotovostjo pričakovati: prekršek Pojbiča je zgolj simbolne narave, ne šteje za kaznivo dejanje in zadeva prejkone izključno politično kulturo komuniciranja javnih osebnosti. In tu nastopi težava: proti njej učinkovito, kot že vzpostavljeni samoumevni praksi, težko protestirate, saj bi v nekem smislu pomenila pripoznanje, da ste politično nekultivirani. V tem smislu je Pojbič le iskreno zrcalo, ki glasno pove, kakšna sta novokomponirani slog in način parlamentarnega dela. Ko so se v poslanski skupini SDS odločili, da Cviklu ne ugodijo, so s svojo držo lepo nakazali, kako je v takih primerih opravičilo vendarle modro terjati, četudi ga ne boste deležni: spomnite se otroških let, ko so si vas na enak način privoščili. Še na misel vam ni prišlo, da bi zahtevali spoštovanje zase, ker od tistega, ki iz vas brije norca, tega pač nikoli niste dočakali.
Politika pa žal ne bi smela biti peskovnik in poslanci ne otroški vrtec iz soseščine. Kar je moraliziranja vredno, se namreč ni pripetilo v parlamentu, temveč skozi dejanje neobžalovanja, torej šele kasneje. Kot so poskušali prikazati Pojbič in njegovi prijatelji, se je zgodil »oslovski nesporazum med poslanci« (naslov vestičke na RTV SLO) in potem hitel zatrjevati, da je »svojim kolegom povedal nekaj smešnega, to pa je spremljala tudi primerna gestikulacija, slučajno pa je takrat govoril Cvikl.« In kot še dodaja: »Če ste slučajno to videli drugače, se opravičujem.«
Kdo je tu – slučajno – osel? Opravičilo je torej vendarle bilo sproducirano, a le za tiste, ki vidijo narobe. Kazal jih je kolegom, ne Cviklu, zveni pojasnilo. No, nimamo očesnih težav: Pojbič se ob svoji ročni argumentaciji pač ni pogovarjal s prav nikomer. Zdaj že pravo verbalno kazanje oslov širni slovenski javnosti ne smemo razumeti banalno kot prikrivanje dejstva in nerodno zanikanje, temveč tudi kot žalitev vaše pameti in poziv k obisku pri vašem optiku. A ne za dolgo: taktika prikrivanja namesto poštenega opravičila v tako jasno evidentirani epizodi se pač ne more obrestovati. Ne le, da posnetek dokazuje, da vsi poslanci okoli Pojbiča strumno gledajo daleč na drugo stran. Ampak bi tudi v primeru, ko bi se ta res pogovarjal s kolegi o »nečem smešnem«, takšnega izgovora ne mogli tako zlahka kupiti. Ko je novinarka Večera predsednika državnega zbora in poslančevega sokolega, Franceta Cukjatija, povprašala o tem, ali je njegovo ravnanje »znak sproščenosti«, je navrgel nekaj podobnega: »Pojbič trdi, da te gestikulacije ni namenil Cviklu, temveč so znotraj poslanske skupine imeli živahno razpravo – verjamem mu.« (Večer, 21. 7. 2007)
Takšno münchhausensko izmikanje žal ne vodi nikamor: si predstavljate skupino poslancev, ki se ob resni razpravi o korupciji v svojih vrstah blazno zabava s tem, da si med sabo kaže osle? Zaščitniški Cukjati je kupil pojasnilo, ki je še hujše od prvotne geste! Kot da ni razumel pljunka v lastno skledo in kot da bi hitel dokazati, kako malo mu je do spoštovanja poslovnika državnega zbora in pristojnosti, ki bi jih kot njegov predsednik moral izvajati. Malo verjetno je namreč, da je neprimerna mimikrija do opozicijskega kolega kaj manjši prekršek kot infantilno obnašanje skupine poslancev v času seje. Distancirati bi se moral od obojega, razen če seveda meni, da so oslovske igrice kakšna posebna interna pravica poslancev SDS.
Opisano izmikanje je le primerek tega, kako vam kopičenje prozornih izgovorov lahko bolj škoduje kot iskreno izrečeno opravičilo za nepremišljeno dejanje. Priznanje lastne slabosti, še tako banalne, v demokraciji ne bi smelo biti nič posebnega, toda kaj, ko ni pogodu totalnosti mišljenja, stanja duha v državi, kjer si vladarji pač ne smejo privoščiti dvoma v lastno veličino in zlato dobo slovenstva, zato je očitno tako težko priznati napako. In brez priznanja je seveda bistveno večja verjetnost, da jih bomo ponovili. Oslovska klop parlamentarcev je nekaj, kamor so se nekateri kar sami usedli. Zlato so zamenjali za steljo in steljo za zlato. Dokler si živahno kažejo osle, je to dober znak za državljane, naj dobro premislijo, komu bodo naslednjič zaupali vodenje države. Aut rex aut asinus, so rekli Rimljani, bodisi kralj bodisi osel. Toda osla za kralja?