…je naslov članka, ki ga je v letošnji januarski Katedri objavil Andrej Adam, izražajoč zaskrbljenost glede razvoja našega, to je slovenskega šolskega sistema in posledično tudi glede tega, kako in koliko bodo bodoče generacije usposobljene aktivno živeti demokracijo (kar koli naj bi ta izraz že pomenil). Avtor članka pač meni, da je za tvorno življenje v družbi, ki sama sebe imenuje »demokratična«, pač nujno, da če že ne vsi, pa vsaj večina članov takšne družbe razpolaga z različnimi znanji. Poleg raznovrstnih strokovnih znanj, s katerimi se posamezniki usposabljajo in usposobijo za opravljanje tega ali onega poklica, je po njegovem mnenju nujno obvladovati veščine družbenega in političnega (so)delovanja. In s takšnim mnenjem se je kajpak mogoče le strinjati.
Vendar, če spremljamo tudi dogajanja, ki tako ali drugače vplivajo na šolski sistem, pa tudi na tisti del tega sistema, ki ga označujemo kot »šolske oblasti«, bi morda ne bilo odveč, če bi citirani naslov spremenili. Recimo v (Ne)odgovornost oblastnikov do šolskega sistema kot temelja demokracije.
Amerikanizacija našega celotnega življenja se namreč vse bolj očitno vriva v vse pore ne le naše, to je slovenske družbe, ampak v Evropo kot celoto in še zlasti v EU kot tisti njen del, ki zase meni, da je najvitalnejši del te Evrope.
Očitno izjemno trdno zasidrana neoliberalna načela, ki celovito prežemajo mišljenje in delovanje evrobirokratov kot izvajalcev politik EU elit, se namreč ne odražajo le v njihovem preusmerjanju družbenih, torej političnih dogajanj v razmere, v katerih bo elitnim manjšinam ne le možno, ampak tudi dovoljeno malodane vse, delovno aktivne množice pa bodo vse bolj brezpravne in seveda tudi z vse manj možnostmi, ampak seveda tudi v njihovih skupnih prizadevanjih po ustreznih modifikacijah šolskih sistemov v državah EU.
Obdobje razsvetljenstva je z dekretom ukinjeno!
V Franciji, na primer, kakor piše Laurent Bonelli v marčevski številki LeMonde diplomatique se trenutna vlada trudi z ukinjanjem vrste institutov, med njimi zlasti pedagoških. Tamkajšnja pristojna ministrica namreč meni, da nekateri pedagogi–raziskovalci ne raziskujejo prav veliko. Njihov proračun za leto 2009 predvideva ukinitev 500 (petsto!) predavateljev.
Končni cilj takšne »politike« je omejitev števila univerz na nekaj velikih elitnih institucij, sposobnih pritegniti zasebni kapital in sposobnih računati krepko zasoljene šolnine.
Ve se, kdo jih lahko plača.
Demokrat in humanist Nicolas Sarkozy daje javno vedeti, da morajo elitna znanja ostati monopol elit, ostali pa naj se zadovoljijo z znanjem, ki zadostuje za opravljanje njihovega dela – če ga bodo dobili.
Pravice tistih, ki na prostem trgu dela nudijo le sebe in svoje v bodoče vse bolj okrnjeno znanje, so iz dneva v dan bolj kršene. V nasprotju s tem so privilegiji tistih, ki na tem istem trgu iščejo prve, vse večji. In verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je beseda »privilegij« sopomenka pojmu »kršenje pravic drugim«.
Da se EU ne bo zlahka odrekla tej usmeritvi, dokazujejo tudi nedavne razsodbe Sodišča Evropske skupnosti, s katerimi je to sodišče izrecno privilegiralo poslovneže in postavilo tiste, ki so pri njih zaposleni, v položaj, ki ga lahko enačimo s pravnim statusom delavcev iz prve polovice 19. stoletja. Ker se je to sodišče pri tem opiralo na določene člene veljavne Rimske pogodbe in ker te iste člene v nespremenjeni obliki vsebuje tudi na srečo nesprejeta Lizbonska pogodba, se je s tem hkrati pokazalo, h kakšnemu sistemu težijo tako tvorci te pogodbe kot vsi tisti, ki jo v posameznih državah, tudi v Sloveniji, nekritično sprejemajo in tako vehementno zagovarjajo.
Res je, da je Evropski parlament skušal vnesti v razmere v EU nekaj več socialne pravičnosti in da so ga k temu spodbudile prav omenjene razsodbe. Res pa je tudi to, da ta parlament nima zakonodajne moči in ga vsled tega evrobirokracija brez težav ignorira. (Anne-Cecile Robert, LeMonde diplomatique, marec ’09).
A vrnimo se k problemu, ki ga je obravnaval Adam.
Če je, torej, za demokracijo nujna ne ravno nizka stopnja samozavedanja in sorazmerno visoka sposobnost kritičnega mišljenja vsakega posameznika, člana družbe, ki se ima za demokratično, potem te lastnosti slehernega nikakor ne ustrezajo družbenim podskupinam, ki razpolagajo z ekonomsko in politično močjo ter imajo na voljo tudi druge vzvode za monopoliziranje nasilja, kot so vojska, policija in najrazličnejše »varnostne« službe.
In če vemo, da je za krepitev samozavedanja in doseganje ustrezne ravni kritičnega mišljenja nujen pogoj družboslovna, humanistična izobrazba, potem se nam ni treba čuditi, da se skuša splošne ljudske množice ne le odvrniti od tega, da bi se zanju zanimali, ampak jim je treba preprečiti vsakršen dostop do teh znanj.
Najlaže tako, da se ustrezno spremenijo šolski programi.
In Slovenija je v EU. Zakaj naj bi bilo pri nas drugače?