(odgovor na pismo Nikole Petroviča, Večer, 27.10.2003, ki ga lahko preberete spodaj)
Zofijini ljubimci smo po svoje hvaležni g. Nikoli Petroviču za kritične opazke v zvezi z javnim predavanjem o odnosu do lastne smrti, ki smo ga v galeriji Media Nox organizirali 14. oktobra letos. Razkrivajo namreč vrsto po svoje zgovornih stereotipov o značaju, namenu in pomenu filozofiranja, ki smo se jih filozofi prisiljeni otepati na vsakem koraku. Z razmišljanjem in, Bog ne daj, govorjenjem o smrti pa Zofijini ljubimci sploh vedno dregnemo v osir konfliktnih zasebnih in korporativnih interesov, kjer si z monopoliziranjem diskurza o smrti nadzor nad živimi enkrat lastijo zdravniki, drugič Cerkev, spet tretjič pa mazači in duhovneži. Ker si ne predavatelj, dr. Boran Berčić, in ne filozofija nasploh (da matematike in fizike, na kateri g. Petrovič kar tako mimogrede, brez slehernega povoda prav tako izlije svoj gnev, sploh ne omenjamo), ki ju je g. Petrovič na podlagi prvega, očitno nemilega vtisa po krivem oklofutal, ne zaslužita njegovih jedkih (ob)sodb, nam dovolite, da ju kot organizatorji, misionarji in praktiki filozofije na kratko vzamemo v bran.
Za nobeno naše naivno čudenje ne gre, prav nasprotno. Kljub obtožbi o nekoristnosti smo še naprej trdno prepričani, da je komaj kakšna dejavnost koristnejša od filozofije. Toda g. Petroviču za taka vprašanja ni mar. Bolj ga skrbi naše domnevno napihovanje z nazivi. Tako zelo, da z zgražanji, ki, mimogrede, bolj spominjajo na študentske travme faliranca kot na študijsko resničnost, zapolni celo stran – vse zgolj zato, ker smo predavatelja Borana Berčića ozaljšali z zasluženo titulo “dr.” (ne pa tudi “prof. dr.”!). Zofijini ljubimci rade volje priznamo svojo krivdo: na predavanjih praviloma gostimo »doktorje (in seveda doktorice)«, naivno spregledujoč, da s tem nemara odganjamo tiste izmed potencialnih poslušalcev, ki slabo prenašajo menda pregovorno avtoritarnost, nečloveškost, arogantnost, sadizem (SIC!), pa tudi prazno teorijskost, abstraktnost, nestvarnost in neživljenjskost tovrstnih stvorov.
Zofijini ljubimci smo, nadalje, krivi, ker je predavatelj zbrano množico, ki je po mnenju cenjenega pisca mogoče pričakovala instant recept za pripravo na lastno smrt, prikrajšal za duhovne vidike njihovega posmrtnega življenja. Skratka zato, ker smo menda med poslušalce zasejali kal dvoma v njihovo lastno nesmrtnost. Nostra culpa! Za povrh smo to storili nalašč: ko smo prof. dr. Berčića z Univerze na Reki povabili, da na poljuden način predstavi, zakaj je po mnenju nekaterih filozofov strah pred lastno smrtjo neutemeljen, tega prav gotovo nismo storili v pričakovanju, da bo ubiral bližnjice po spiritualnih poteh zdrave duhovnosti.
Petrovičevo ambiciozno modrovanje o profesorjih in izobraževalnem sistemu, vzgojnih idealih in vzorih, znanostih in pristnem znanju, praktični in nepraktični stvarnosti, zvezdah, astronomih in vesolju bi bilo morda še zabavno, če si za grešnega kozla ne bi izbral in za potrebe svoje kulturne kritike do nerazpoznavnosti karikiral nedolžnega filozofskega predavanja. S svojim neutemeljenim, z ničemer izzvanim odporom do akademskih nazivov in vseh institucionaliziranih oblik znanja se bo moral g. Petrovič spoprijeti sam (ali pa pod strokovnim vodstvom). Njegov neprikriti anti-intelektualizem (samo en primer: kaj za vraga naj bi bil, denimo, poduk njegove zgodbice o čolnarju in astronomu? Da je znanje astronomije brez vrednosti, ker ti ne pomaga splavati na obalo, kadar se potaplja čoln!?) ni nič manj zaskrbljujoč, a se bomo v nasprotju z njim vzdržali skušnjave, da bi iz tega izpeljevali daljnosežne sklepe o domnevno izkrivljeni javni podobi in nezavidljivem položaju znanosti in znanstvenikov v sodobni družbi in kulturi.
Zofijine ljubimce nas je zlasti poparil Petrovičev izkrivljen opis predavanja in razprave, ki mu je sledila. Predavatelju, ki je svoja razmišljanja o tej in številnih drugih temah predstavil in zagovarjal že na desetinah simpozijev, je bilo menda od daleč videti, da razprave sploh ni vajen!? Namesto »povzemanja misli poslušalcev v tekočo, dinamično celoto z rdečo nitjo, repom in glavo« je le medlo odgovarjal na vprašanja, pa še pri tem se je zgolj skliceval na teorije nekaterih imen iz filozofske zgodovine in sedanjosti. Do predstavitve in zagovora svojih stališč tako sploh ni prišel, če je osebno stališče do naslovne teme sploh imel – ali bi se namreč drugače, kot mu podtakne g. Petrovič, »povsem izgubil«, ko ga je poslušalec povprašal po njem? Nič bolje se ni odrezalo niti menda plašno in pasivno občinstvo – namesto žive polemike je spravilo skupaj komaj peščico ne kaj prida izzivalnih vprašanj.
Gospod Petrovič, ne vemo, po kakšnih prostranstvih se je med razpravo potikal vaš duh, a do duhov tistih, ki nam pozornost med razpravo zgolj zato, ker nam predavatelj med predavanjem ni nepretrgoma zrl v oči, ni popustila, je priplavala vrsta očitno polemičnih tonov. Ki ste jih vi kratko malo preslišali. Pri prihodnjem spremljanju filozofskih razprav bi vam znalo zato biti v pomoč poznavanje nekaj osnovnih dejstev. Denimo, da s smrtjo tega ali onega filozofa ne umrejo nujno tudi njegove ideje, teorije, argumenti, opažanja, uvidi, itd. (ponavadi je seveda obratno – filozofi preživijo kratkotrajen vpliv svoje filozofije). Sleherno ukvarjanje z zgodovino filozofije (s spisi, idejami, teorijami umrlih filozofov) zato še ni jalovo prizadevanje, da bi oživili (ali brcnili, odvisno od vašega namena) mrtvo kljuse. Tistega, ki prebira spise mrtvih filozofov, lahko v njegovem zanimanju vodijo različni interesi, razlogi in nameni, od zgodovinskih do čisto spoznavnih (nekrofilska bomo tokrat odmislili). Če se omejimo na slednje, ga stališča pokojnega filozofa o določenem filozofskem problemu lahko zanimajo, zato ker verjame, da je vse, na čemer se sveti njegovo ime, čisto zlato, ker je, skratka, prepričan, da je našel svoj neusahljiv izvir modrosti in se hodi redno opijanjat k njemu. Kadar se v zgodovino podamo filozofi, pa to vendarle praviloma počnemo iz povsem drugačnih razlogov – ker bi želeli ugotoviti, kaj naj si o določenem filozofskem problemu sami mislimo (ali je naš strah pred smrtjo, se pravi dokončnim ne-obstojem, utemeljen ali brezumen?) in ker upamo, da si bomo pri izoblikovanju lastnega, kar najbolj utemeljenega stališča do tega vprašanja lahko pomagali z razlogi, ki so nekoč nekje prepričali druge pametne (a še zdaleč ne nezmotljive!), o taistem problemu sistematično razmišljajoče ljudi.
Enako nesmiseln je očitek g. Petroviča, da se je predavanje dr. Berčića namesto v živo razpravo izteklo v medlo izmenjevanje vprašanj in odgovorov. Zastavljanje vprašanj in polemična razprava se namreč med seboj ne izključujeta. Spet je vse odvisno od tega, kakšna vprašanja zastavljamo: pojasnjevalna in informativna ali izzivalna in polemična. Informativno vprašanje “Kdaj je Epikur živel in čigav učenec je bil?” tako ne bo spodbudilo k polemični razpravi filozofov ampak kvečjemu zgodovinarje, če so seveda ohranjeni zgodovinski viri o Epikurjevem življenju pomanjkljivi ali po sebi problematični. Povsem drugače je s polemičnim (v resnici zastavljenim) vprašanjem “Ali se ti ne zdi, da bi bilo z Epikurjevim spoznanjem, da smrt ni nič slabega za tistega, ki umre, in da bi morali zato biti do nje ravnodušni, tudi če bi bilo resnično, nemogoče živeti, ker pač ne bi imeli nobenega razloga za to, da bi se pri prečkanju ceste najprej prepričali, ali to lahko varno storimo ali ne, in bi nas ob prvi priložnosti pokončal avto ali tovornjak?”. Slednje namreč od naslovnika zahteva, da zavzame osebno stališče do resda enega samega, a zato nadvse pomembnega vidika Epikurjevega nauka, namreč vprašanja njegove praktičnosti. Tistemu, ki podobno kot g. Petrovič krave opazuje v temi, so take razlike seveda nezaznavne.
Nič manj bizarni (vsaj za običajen, v črno-belo binarnost ujet razum) niso nekateri drugi očitki, ki jih o vsebini in formi predavanja tako mimogrede natrosi g. Petrovič. Omenimo samo dva. Predavatelj dr. Berčić naj bi si tako, denimo, skrivaje se za avtoriteto inkriminiranega naziva, skušal prihraniti napor, ki ga zahteva »temeljito argumentiranje trditev« (občinstvo pa očitno prikrajšal zanj). Le nekaj stavkov kasneje je, siromak, kriv natanko istega: sholastičnega prelaganja, prekladanja in seciranja »suhoparnih« argumentov! Kaj je torej res: da je nekritično ponavljal mantre že zdavnaj preminulih filozofskih avtoritet ali da se je uklonil za filozofa edino zveličavni avtoriteti, namreč prepričljivosti argumentov, s katerimi so skušali ti podpreti svoja stališča? Še bolj genialen je očitek o tem, kako zelo da se je sodobna filozofija odtujila konkretnemu življenjskemu izkustvu. Namesto da filozofi pletemo ideje o idejah o idejah… drugih filozofov izpred dveh tisočletij, naj bi se raje ozrli okrog sebe ali pa, še bolje, globoko vase. Lepa hvala za tak nasvet! Glede na to, da je bila tema predavanja odnos do lastne smrti, vas sprašujemo – kako bogate osebne izkušnje, bi rekli, imamo tisti, ki o tem še lahko razmišljamo, s svojo lastno smrtjo? Večina tam zbranih se nas je verjetno strinjala, da bomo umrli le enkrat v življenju in da se nam, dokler hodimo na filozofska predavanja o smrti, to verjetno še ni zgodilo. Če ste sami, nasprotno, svojo lastno smrt že (večkrat?) doživeli in vam osebne izkušnje pomagajo jasneje in konkretneje razmišljati o njej, ali ni bilo potem nekoliko sebično, da ste nas v razpravi s svojim molkom prikrajšali za ta dragoceni uvid? Pa ne, da vas je do tega pripravilo usmiljenje do nas ubogih “družbenih koleščk”, katerih “motno mlačnost prekašajo že povprečni mladostniki”? In ko smo že pri tem, kaj, bi rekli, je bolj arogantno: nedolžna uporaba akademskih nazivov ali vaše zlagano usmiljenje, ki ga njihovi nosilci sploh ne potrebujejo in še manj zaslužijo?
Za konec pa še to. Zadnji žebelj v krsto Berčićeve filozofske kariere naj bi s svojim komentarjem zabila fantomska študentka Pedagoške fakultete, ki je predavatelja nagradila s skromno šestico “za trud”, pa še to zgolj v kategoriji seminarskih nalog (nižje, za tiste neposvečene, sploh ne gre!). Vzemimo, da je zadevna oseba res izrekla omenjeno oceno in da pri tem ni šlo za prevzetno najstniško napihovanje (tega nikoli ne zmanjka), temveč za iskreno kolegialno kritiko. Če bodo študenti in študentke te fakultete enako zahtevna merila dosledno uporabljali tudi pri lastnem delu, se lahko vsi skupaj veselimo poplave neverjetno kakovostnih seminarskih in diplomskih nalog v bližnji in daljni prihodnosti.
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike
zanje Friderik Klampfer, Boris Vezjak, Dejan Levanič, Jan Bregant
Večer, Ponedeljek, 27.10.2003, PISMA BRALCEV, str. 24
Avtor: Nikola Petrovič
Ne govori o smrti, če ne poznaš življenja
Mnogi akademski predavatelji so teoretično sicer podkovani, pogosto pa odrezani od praktične stvarnosti
V torek, 14. oktobra, sem se v Mariboru v galeriji Media Nox udeležil predavanja Kakšno stališče naj zavzamem do lastne smrti? v organizaciji društva Zofijini ljubimci, ki se trudi popularizirati filozofijo, jo sprejemljivo predstaviti širšim množicam. Težnja je res plemenita, ampak s tem predavanjem niso naredili prav nič za popularizacijo filozofije, kvečjemu so pokazali, kako sholastična in hermetična je.
Predaval je prof. dr. Boran Berčić z reške fakultete, kar je po eni strani zvenelo obetavno, po drugi strani pa me je obhajal dvom. Zakaj? Preprosto zato, ker naziv prof. dr. prinaša avtoriteto, zaradi katere se od njega ne pričakuje res temeljito argumentiranje trditev. Seveda niso vsi prof. dr. taki, pa vendar so res dobri bolj izjema kot pravilo. Večina profesorjev ni pedagogov, pa s tem ne mislim samo na to, da nimajo pedagoške izobrazbe, ampak na to, da nimajo pedagoškega duha, papir gor ali dol; ne poznajo osnovnih veščin komunikacije, pa tudi ne čutijo potrebe, da bi jih razvijali; skriti za bleščečo masko lepo zvenečega naslova ne plemenitijo svojega značaja, ampak se samo “visoko nosijo” ter z avtoriteto vzdržujejo pokornost in ubogljivost podrejenih (študentov in podobnih); akademsko so podkovani v teoriji svojega področja, vendar pogosto tudi odrezani od praktične stvarnosti; ne sprejemajo konstruktivne kritike, posebno ne od tistih, ki so po nazivu pod njimi, pravzaprav kritika niti ne seže do njih, ampak se samo odbije od debelih sten nadutega ega.
Najhuje od vsega je to, da večina ljudi, zlasti študentov, ne ve, kaj pomeni res kakovostno predavati in se jim podoba slabih predavateljev vtisne v podzavest, tako da kasneje, ko sami postanejo profesorji, vzorec prenašajo naprej. Ko predava prof. dr., pač poslušaš, ker “on že ve”. Včasih celo moraš poslušati, ker sicer ne boš opravil izpita, tudi če se vse “napiflaš”. Vsak študent ima v zalogi veliko zgodb o prevzetnih, arogantnih, neuvidevnih, celo nečloveških, sadističnih profesorjih. Za tako duševno nasilje bi bilo treba uvesti kazenske komisije, pred katerimi bi bili profesorji odgovorni in bi jih lahko študentje ob zlorabi prijavili. Ampak za to v državni malhi gotovo ni denarja, pa tudi ni potrebe po tem, dokler sistem še kolikor toliko funkcionira.
Prof. dr. z Reke na prvi pogled ni bil tak velik bavbav, pa vendar so se že po njegovih prvih besedah mnoge moje slutnje izkazale za upravičene. Predaval ni poslušalcem, ampak mizici pred seboj, svojim “švindl listom”, kolenom, rokam in stenam. Le vsakih deset minut se je opogumil in pogledal kateremu od poslušalcev v oči. Navajal je suhoparne argumente nekih filozofov iz zgodovine, pri čemer ni bilo prostora za konstruktivno debato na podlagi naših izkušenj.
Filozofija je bila nekoč živa. Misleči ljudje so se srečali in izmenjevali mnenja o svetu na podlagi svojih izkušenj o njem. Na predavanju prof. dr. Berčića se je filozofija pokazala kot dokazovanje mrtvih predpostavk, ki so zrasle v neizvirnih možganih, nabasanih s prazno teorijo. Alberto Knox je Zofiji filozofijo predstavljal drugače in nekaj takega sem pričakoval od predavanja v okviru društva Zofijini ljubimci. “Mogoče bo drugič boljše,” sem si rekel. Potem pa sem se spomnil enega temeljnih načel komunikacije: “Prvi vtis lahko narediš samo enkrat.”
“Vrhunec” predavanja je bila diskusija na koncu. Prof. dr. očitno ni vajen diskusij, zna samo odgovarjati na vprašanja. Seveda, saj ni vzpostavil stika niti z enim poslušalcem, kaj šele da bi zmogel povezovati njihove misli v tekočo, dinamično celoto, ki bi imela rdečo nit, rep in glavo. Tako je diskusija potekala v naslednji obliki: vprašanja štirih, petih glasov iz publike in medli odgovori prof. dr., pri katerih se je samo skliceval na teorije nekaterih imen iz zgodovine in sodobnosti filozofije. Pravi izziv je bil, ko ga je nekdo vprašal o njegovem osebnem stališču o smrti. Tu se je povsem izgubil. Pravzaprav je od vseh njegovih odgovorov bil res dober samo eden; ne spomnim se več vprašanja, pa saj niti ni pomembno, odgovor je bil: “Ne vem…”
Po takem predavanju se vprašam, kaj se je pravzaprav zgodilo s filozofijo, zakaj je nehala biti živa? Morda je šla po sledeh matematike in fizike, ki sta do danes izgubili praktično funkcijo in sta le še sami sebi namen. V stari Grčiji je matematika veljala za idealno vedo, krepila je moralnost, razvijala duha: danes je matematika, ki so jo imeli Grki v mislih, le še snov za osnovnošolce, ki jo je treba predelati v okviru učnega načrta, resna matematika pa se začne z zapletenimi matrikami, abstraktnimi množicami in laiku nerazumljivimi teorijami. Čistokrvni sodobni matematik je, enako kot čistokrvni filozof, odzemljeno bitje s fantastično teorijo o marsičem, zlasti o teorijah drugih velikih teoretikov, in zelo pomanjkljivo življenjsko prakso, ki bi kompleksno teorijo potrjevala.
Eno je v svojem kabinetu premlevati ideje velikih umov preteklosti o idejah še starejših velikih umov preteklosti o idejah še starejših umov… in tako priti do “svojih” idej o idejah o idejah o idejah… drugo pa živeti in čutiti svet ter se k tujim idejam ozirati predvsem zaradi spoznavanja drugih stališč in širjenja lastnih obzorij, ne pa dovoliti, da ukalupi naše lastno mišljenje. Mnoge zgodbe iz starih tradicij sveta svarijo pred nevarnostjo nepragmatičnega intelektualizma približno takole:
Nekoč je preprost čolnar peljal čez reko učenega astronoma. Ta je začel zviška govoriti o zvezdah in planetih, na podlagi znanstvenih razlag je razglabljal o smislu življenja, vlogi človeka v svetu, naravi materije. Čolnar se je počutil res majhnega ob učenjaku, ki je vedel tako veliko o vsem. Nenadoma pa je začelo liti kot iz škafa. Čoln je hitro tonil in vsa prizadevanja, da bi to preprečila, so bila zaman. Čolnar je skočil v reko in zaplaval proti bregu, učenjak pa je zavpil za njim: “Hej! Reši me, ne znam plavati!” Čolnar mu je odvrnil: “Če toliko veš, si boš pa že kaj izmislil,” in odplaval naprej.
Pravzaprav se mi ljudje, ki so prof. dr. samo na podlagi prisluženih papirjev, smilijo. Nazivi so bolj v breme kot v korist njim kot osebnostim. Niso jih dobili zaradi osebnostne zrelosti, ampak izključno zato, ker so ubogljivo opravili vse teste v utečenem sistemu. Kot družbenemu koleščku jim gre morda res bolj gladko, ampak kakšna je korist od tega, če ob tem ne postajajo več? Najbolj žalostno je to, da so uradno oblikovalci miselnosti prihodnjih generacij. Kako jih lahko peljejo naprej, navzgor, ko pa njihovo motno mlačnost prekašajo že povprečni mladostniki. Prijateljica, ki študira na pedagoški fakulteti, je po predavanju prof. dr. hudomušno pripomnila, da je bilo predavanje slaba seminarska naloga. “Mogoče bi mu dala šestko,” je zaključila, “za trud.”