8. 8. 2009 Zofija v medijih

Novinarski povratniki iz politike in primer Muženič

Avtor:

Se smejo novinarji po svojem postanku v politiki vrniti na svoje poprejšnje delovno mesto brez omejitev? V Sloveniji se, vpričo nedorečenosti zakonodaje, o tem velikokrat sprašujemo. Nazadnje ob primeru Mirjam Muženič, dopisnice RTV Slovenija iz zamejstva in Trsta. Na letošnjih evropskih volitvah se je po tridesetih letih dela odločila, da se poskusi tudi na volilni listi stranke LDS. Njeni kolegici Tanji Fajon, tudi dopisnici RTV Slovenija, je na volitvah uspelo na listi SD in postala je evropska poslanka. Njej ni. Na koncu se je želela vrniti k svojemu delu, a ji vodilni to preprečujejo. Ne le to, niso ji dovolili delati niti pred začetkom uradne kampanje. Za nameček se, kot je zapisala, z njo sploh ne pogovarjajo.

Primer ekskomunicirane novinarke razvnema strasti predvsem v novinarskih krogih. Oblikovala sta se dva tabora: v prvem je vodstvo RTV, Združenje novinarjev in publicistov ter nekateri posamezniki, vsi na sledi prepričanju, da je vrnitev novinarja na svoje mesto brez omejitev sporna in nehigienična. Sklicujejo se na tujo regulativo in kodekse, ker domači tega ne rešujejo; resnici na ljubo tudi prvi velikokrat ne. Predvsem omenjajo nepisano prakso, npr. v javnem zavodu, ki pravi, da se takšen »povratnik« ne sme zaposliti v informativnem programu, ker bi se hitro znašel v stanju možne pristranosti. Prvemu taboru lahko pritrdimo. Toda težava je, da le načeloma, ker pač razsoja le na načelni ravni. In ta pravi, da je poprejšnja politična kariera dovolj velik razlog za sum o pristranosti novinarja ali urednika (dodatno vprašanje je tudi, na katere medijske delavce se nanaša), ki ga ne smemo dopustiti. Ko govorimo o principih, lahko imajo prav, saj si takega stanja ne želimo – »lahko« zato, ker bi še vedno lahko vztrajali pri ustavno jamčeni volilni pravici in svobodi političnega združevanja. Tako kot noben predstavnik kakega drugega poklica ne sme in ne more biti prikrajšan za politično udejstvovanje, velja tudi za novinarje, da omejitev pri svojem delu s strani delodajalca zaradi tega ne bi smeli čutiti.

Takšno je stališče prvega tabora. V drugem najdemo tiste, ki ne govorijo ali nočejo govoriti le načeloma, temveč o konkretnih okoliščinah in ravnanju v danem primeru. Mirjam Muženič ni smela opravljati svojih delovnih obveznosti že pred pričetkom kampanje za volitve v evropski parlament, tj. 8. maja 2009, in jih ne sme niti po volitvah. Toda v veljavnem pravilniku z naslovom »Poklicna merila in načela novinarske etike«, na katera se sklicuje vodstvo zavoda, jasno piše, da omejitev velja le za »zakonsko določen čas volilne kampanje«. Vodstvo RTV hiše torej evidentno krši lasten pravilnik, a se nanj hkrati sklicuje, čeprav, za nameček, ta ne omenja nobenih delovnih omejitev. Prav zaradi tega se je, domnevam, tudi odločilo, da na hitro spremeni točko v njem in na ta način »pokrije« svoje protipravno ravnanje, pri čemer upa, da bi pravilnik veljal retroaktivno. S tem so vodilni želeli doseči podlago, ki bi bila »objektivni razlog nesposobnosti opravljanja novinarskega dela v informativnih programih RTV Slovenija«, kot temu pravijo, a so grobo posegli v novinarkine ustavne in delovne pravice. Nenazadnje ta ni mogla vedeti, da bo kandidirala v zakonskih pogojih, za katere si njeni nadrejeni zdaj domišljajo, da jih bodo spreminjali za nazaj, po domače. Celo več, za nameček uvajajo kar štiriletno prepoved dela v informativnih programih.

Zgodbo izpostavljam iz več razlogov. Najpomembnejši je želja podati ilustracijo za naše razmere tipičnega načina strukturacije dveh nasprotnih diskurzov, ki prav težita k temu, da se ne bi srečala. Privrženci prvega tabora ne želijo nič slišati o tem, kakšne pravice so v tem primeru kršene novinarki. Navijaško, kakor da politično motivirano, terjajo »sankcijo« zanjo. Na drugi strani pa privrženci drugega tabora ne želijo razpravljati na (in o) načelni ravni – mar ni res, da je novinarski politični povratnik v nekem smislu pač res lahko pristranski? Kako se torej odločiti med dvema ognjema, ki sploh nista vsaksebi in eden proti drugemu? Osebno dajem prednost konkretnim primerom, najprej človeku in njegovim pravicam, nato principom. K tej odločitvi me motivirajo tudi spoznanja, razvita v mojih poprejšnjih zapisih na teh straneh. Opozarjal sem že na nevarno ideologijo »kužnosti«, ki vlada v domačijskem diskurzu – torej v iskanju grešnih kozlov in prekomerni osebni satanizaciji političnih oponentov. Mirjam Muženič je očitno kriva kot kužna – in hkrati precedenčni primer, na katerem bodo vadili nova pravila – ker je politično neprimerna za vodstvo RTV hiše. Drugo spoznanje se opira na navzoč cinizem, saj se za takšne sankcije v novinarstvu zavzemajo tisti, ki gojijo in hranijo več kot navijaštvo v svojem mediju. Na eni strani popolna okuženost, na drugi prepovedan vstop napačno okuženim. Kot da je deležna tolikšne pozornosti le, ker je bila na napačni listi. Stara slišana zgodba: ni bila naša, bila je njihova. Ironija dvojnih vatlov je tudi v tem, da tisti, ki vehementno branijo okope objektivnosti, nemoteno poslujejo in javno objavljajo svoje priložnostne zapise kar na spletni strani SDS – direktor Radia Slovenija je že takšen. (Popravek: kasneje se je v polemiki z g. Vinkom Vasletom izkazalo, da je spletna stran SDS le povzela njegov zapis.)

Primer Muženič je še bolj drastičen tudi zato, ker ponižana novinarka ni stopila v politiko v pravem pomenu, ni bila poslanka ali nosilka kakšne funkcije – poskušala je le kandidirati na evropskih volitvah na listi stranke. Torej gre za relativno neznaten primer prepovedanega »udejstvovanja« in posledične kužnosti. Zato njen primer spominja na linč, ko nekomu, ki je domnevno ali zares zagrešil kaznivo dejanje ali zločin, sproti ukinjamo kakršnekoli pravice. Ker je pač zločinec. Skoraj nobenega dvoma ni, da bo na koncu s pomočjo pravnikov spor proti javnemu zavodu tudi dobila. Ob tem se pa, velja za privržence drugega tabora, ne bi smeli slepiti, da bo realna dilema postavitve sicer izmuzljive črte med pravicami novinarja in njegovimi omejitvami kaj manjša. Kot tudi, da bo treba to vprašanje pri nas bolj suvereno urediti z ustrezno zakonodajo.

Prvič objavljeno v Večeru