Slovenskim novinarjem se ne piše dobro. To vedo sami, na to opozarjajo njihovi aktivi in cehovska združenja. Naj k temu spoznanju dodam še eno, subjektivno obarvano. Ker sem se zadnja leta izčrpno ukvarjal z mediji, se mi zdi, da smem o tem javno izreči svojo izkušnjo, še zlasti, ker sem vmes skoraj omagal vpričo neverjetne trdoživosti novinarskega »pišmevuhovstva«.
Svoj pogled bom ilustriral s tremi nedavnimi zgodbami, vsako iz svojega področja: prva zadeva novinarsko svobodo kot takšno in odnos do nje, druga solidarnost med novinarji in tretja njihov profesionalizem. Najprej k prvi. Brezplačniki so pred dobrega pol leta dodobra razburkali javnost. Kako tudi ne bi: kot feniks iz pepela so se pojavili brez razkritih financerjev, z novimi in neznanimi izdajatelji, nenavadnimi direktorji in odgovornimi uredniki, povsem »anonimnimi« novinarji in seveda vsebino, ki je jasno nakazovala smisel njihovega obstoja – politično in strankarsko propagando. Vsi indici so vodili do enega mesta in g. Janezu Janši, če smo že pri njem, se je nekoč celo zarekla eksluzivna misel, čez dva dni dostopna v 350.000 izvodih naklade izpod peresa osebe, za katero še nihče ni slišal. Težko bi rekel, da mediji niso problematizirali brezplačnikov, na novo odkrite gverilske taktike tedanje oblasti, da obračuna z opozicijo. Vendar jih skoraj nihče ni sistematično bral. Ko sem to storil sam, sem odkril številna besedila skoraj do pike natančno ponovljena v obeh najbolj znanih med njimi, za nameček pa še v dveh tednikih, ki veljata za Janševi glasili. Pod njimi so bila podpisana fiktivna »novinarska« imena, pod temi drugimi pa tista prava, celo imena odgovornih urednikov. Ker druge podlage v sicer slabo zapisanem etičnem kodeksu nisem našel, sem tri novinarje prijavil Novinarskemu častnemu razsodišču zaradi plagiatorstva. Tik pred lanskim božičem je ta organ obvestil javnost, da pritrjuje moji oceni in vse tri novinarje obtožil kršitve kodeksa. Zgodilo se je, da skoraj noben večji medij ni povzel vesti o tem in še nekaj drugih razsodbah, še bolj boleče pa je, da v Sloveniji ni niti enega novinarja, ki bi do konca raziskal, kaj točno pomeni, da ekipa fiktivnih in nefiktivnih žurnalistov v celi paleti plačljivih in neplačljivih časopisov objavlja iste zapise, kje in kako so ti nastali in na čigavo pobudo.
Naslednji primer zadeva novinarsko solidarnost. Dva meseca nazaj je v javnost prišla novica o grožnji s suspenzom uredniku Bojanu Krajncu zaradi uvedbe komičnega lika »reporterja Surle« v humoristično oddajo Hri-bar. O primeru tovrstnega nedopustnega pritiska na programsko avtonomijo in kajpak svobodo do humorja se je veliko poročalo, vsi komentarji pa so pozabili omeniti, da pisna prepoved Krajncu nikoli ni bila preklicana in da je lahko v vsakem trenutku izvršena. Ker nisem videl drugih poti in ker jih tudi nihče ni ubral, sem se odločil za javno odprto pismo za odpravo prepovedi in povabil medijske strokovnjake, da ga podpišejo. Devet podpisnikov, med katerimi so najbolj pomembna strokovna imena, pa ni prepričalo slovenskih novinarjev, da bi informacijo o tem sploh objavili, čeprav so jo kajpak prejeli na svoje naslove. Ker sumim na dejanje ignorance, se mi izrisujeta le dve možni razlagi. Prva je, da takšno postopanje dokazuje novinarsko neprofesionalnost. Druga je, da dokazuje njihovo nesolidarnost s svojim kolegom. Namreč že jutri se lahko zgodi kateremukoli med njimi, da se bo znašel v isti koži, toda doživel bo medijski prezir! Časi, ko so vsi novinarji bili solidarni s pretepenim Mirom Petkom, so očitno nepreklicno mimo. Seveda ne vem, katera od obeh razlag je boljša. Namreč četudi do Bojana Krajnca ne čutijo niti grama naklonjenosti, bi že iz profesionalnih razlogov takšen tip vesti morali »pokriti«. Morebiti se motim in je res tako zelo nepomembna?
Ob resda nekoliko partikularno izbranih ilustracijah novinarskega odnosa do vprašanja medijske svobode in mednovinarske solidarnosti naj navedem še tretji, čisto vsebinski primer njihovega neprofesionalizma. Znova bom poročal o lastni prigodi: na nedavnih Novinarskih dnevih v Ankaranu sem se udeležil okrogle mize o Zakonu o RTV Slovenija in tem, kako bi ga veljalo spremeniti. Kot oster kritik zakona še pred njegovim sprejemom sem sogovorca iz vodstva javnega zavoda skupaj s publiko izzval k »miselnemu eksperimentu«. Zdi se namreč, da se spremembi tega »evropskega zakona«, kot so nas prepričevali, prav nihče več ne upira: nova oblast jo napoveduje, prejšnja pa skesano čaka nanjo. Čeprav ga je nedvomno nujno treba zamenjati, sem eksperiment formuliral takole: zamislite si, da bi pod tem zakonom delovala neka druga oblast in neko drugo vodstvo RTV. Mar res mislite, da bi bil učinek tako slab, kot je zdaj, ko lahko naštevamo nove primere profesionalnih kiksov, cenzure in političnih pritiskov praktično vsak mesec? Želel sem, zelo pedagoško enostavno, opozoriti na dejstvo, da težava ni le zakon, da so večja težava lahko neprofesionalni uredniki, novinarji in vodstvo, ki vodi to hišo. Toda potem sem prebral, da menim, da »spremembe niso nujne, da mogoče zakona niti ne bi bilo treba spremeniti, če bi se spremenilo vodenje hiše«. Mojo hipotetično opozorilo so torej vzeli zares in mi pripisali idejo, da zagovarjam aktualni zakon. Če bi to storil en novinar, bi še odpuščal, ker so to storili skoraj vsi, pa tega ne morem pojasniti drugače kot s tem, da nekolikanj podvomim v njihove poklicne zmožnosti.
Trojna izkušnja znotraj dobrega meseca me je spomnila na grškega sofista Gorgiasa, ki je dokazoval, da nič ne obstaja, in to v treh »progresivnih« stopnjah. Najprej je rekel, da nič ne biva. Potem, da četudi bi bivalo, ne bi bilo spoznatno. In nato še, da četudi bi bilo spoznatno, ne bi bilo sporočljivo oziroma izgovorljivo. Provokativni zaključek z obvezno in, priznam, neupravičeno generalizacijo, se ponuja kar sam po sebi: za slovenske novinarje medijska svoboda ne biva. Pa četudi biva, ne čutijo, da bi jo morali spoznati in biti solidarni z njo ali posledično s samim sabo. In četudi jo že spoznajo, je ne znajo pravilno povzeti. Ali povzeti drugih. No, še dobro, da smo le pri sofistiki! Bolj kot zgornji trije primeri me skrbi dejstvo, da bi jih lahko naštel na stotine. Navedeni imajo še nekaj skupnega – priročen izgovor o pritiskih politikov, lastnikov in nadrejenih zelo verjetno ne bi prinesel odveze za njihova (ne)dejanja.