Kakšno razpravo ob osnutku novele zakona o RTVS, ki zaenkrat manj buri duhove, kot smo pričakovali, lahko pričakujemo? Bo ta kaj bolj uspešna od prejšnje? Bo argumentacija v njej bolj trezna, manj politična in bolj prepričljiva? Če sodimo po relativno mirnem začetku, bi se to lahko zgodilo. A čeprav se ta sicer še ni dobro začela, se bojim, da molk politične opozicije pomeni predvsem, da pripravlja rezervni scenarij in trenutno daje prednost drugim notranjepolitičnim temam zato, ker usoden naskok na predlog zakona hrani za kasnejši čas. Scenarij se utegne razkriti zelo kmalu.
Namesto skoka v neposredno debato vročega opredeljavanja za in proti, nizanja kritičnih in afirmativnih stališč glede predloga zakona, ponujam kratek razmislek tudi o pogojih možnosti debate, če se izrazim bolj filozofsko. Pri tem nimam v mislih le nizanja prepričljivih razlogov in podajanja evidence, temveč bolj zunanje okoliščine zanjo. Naj navedem nekatere med njimi, tudi primerjalne, na koncu pa jih bom dopolnil še s svarili glede kulture javnega argumentiranja. Takole: pri mnogih je zgodovinski spomin na leto 2005, ko smo javno razpravo na isto temo celo kronali z referendumom, že zbledel, zato so pozabili, v realnem času pa zaradi nenehnih laži in manipulacij tega niso niti vedeli, da je dolgo skrivani avtor zakona o RTV poslanec SDS Branko Grims. Podatek, kako je sprva lagal in kako smo zavedeni odšli na septembrski referendum leta 2005, nam je prav nič skesano zaupal kar sam. Nov predlog je pripravila skupina natanko 20 strokovnjakov s področja medijev, prava in sociologije. Okoliščina avtorstva bi torej morala nesporno govoriti o kvaliteti in političnih ambicijah prvega in drugega zakona. Ampak če ljubimo argumentacijo, nas takšna sklicevanja na avtoriteto ne bi smela in nas ne morejo prepričati kar vnaprej. Podobno velja za časovno okoliščino: medtem ko je prejšnja vlada prišla s predlogom zakona 1. aprila 2005, torej pol leta po svojem ustoličenju, si je sedanja, navzlic množici pripravljalcev, vzela bistveno več časa – približno eno leto, čeprav je bila sprememba zakona med prioritetami. Znova lahko rečemo: skrbno pripravljeni predlogi terjajo čas in so zato verjetno boljši. Toda takšni niso nujno, temveč se morajo šele dokazati.
Tretja okoliščina je personalna: med pripravljalci osnutka so tudi številni ostri kritiki prejšnjega. Za javno debato to pomeni, da verjetno ne bodo imeli razloga ali želje biti povsem odkriti do svojega lastnega izdelka. Simpatična izjema je zaenkrat Iztok Jurančič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije, ki je storil prav to, zelo ostro se je kot član ekipe pripravljalcev tako rekoč distanciral do lastnega izdelka. In še: ker so pri pripravi sodelovali medijski poznavalci z vseh vetrov, bo zaradi dejstva, da ti verjetno tvorijo precejšnje število vseh, ki jih sploh imamo v Sloveniji, strokovna razprava že po sebi okrnjena. Četrto okoliščino lahko spremljamo te dni, kajti čeprav se politična opozicija še ni prav prebudila, pripravljalci že zdaj izkazujejo določeno rezerviranost in skepso do svojega predloga. Sicer je lepo, da homogeno in togo ne stojijo za isti rešitvami in v demokratični širini ponujajo pomisleke, ob čemer so si verjetno zapomnili odvratnost nasprotne drže pri avtorju aktualnega zakona, je pa tudi potencialno nevarno.
Ker v tem zapisu ne nameravam nizati svojih vsebinskih očitkov do predloga, naj navedem še največjo nevarnost iz začete javne razpravee. Poskusil bom z anekdoto: v letu 2006 sem kot član skupine za izvajanje monitoringa pri Mirovnem inštitutu sodeloval pri izdelavi študije o uveljavljanju takratnega, torej Grimsovega zakona o RTV. V svojih poročilih o spremljanju programskih vsebin TV sem bil zelo kritičen: opisal sem vse dogodke okoli političnih pritiskov, delovnega suspenza Vide Petrovčič in primere cenzure. Toda v nekaj deset strani dolgo poročilo sem vključil tudi stavek, ki pravi, da v programskem smislu ni zaznati drastičnih sprememb. Zgodilo se je naslednje: v Odmevih RTVS, kasneje pa tudi v različnih sporočilih Ministrstva za kulturo, so zmagoslavno sebi v prid navajali le ta stavek. Manipulacija dekontekstualizacije je politični garnituri na RTVS in seveda na oblasti služila za kronski argument, kako je vse v najlepšem redu.
Iz te zgodbe sem se naučil, da živimo v državi, kjer moraš biti zaradi nizke stopnje razumevanja demokratičnih principov dialoga ves čas na preži, da ne boš zlorabljen: takrat, ko hvališ ali takrat, ko grajaš. Sicer sem zelo zadržan do novega predloga zaradi vrste rešitev in ne bo mi težko izrekati pomislekov ob njem. Toda ne želim si – in domnevam, da tu nisem izjema -, da bi moja kritika bila zlorabljena z obeh strani: torej s strani vladajoče koalicije dojeta kot nekonstruktiven napad, niti da bi moje mnenje politični nasprotniki te vlade zlorabljali in ga dekontekstualizirano uporabljali po svoje. Zaradi manka kulture argumentacije pa nisem prepričan, da se ne bo mnogim med nami dogajalo prav to.