Februarja 2003 so prvopodpisani Barbara Brezigar, Drago Demšar, Drago Jančar, Vasko Simoniti, Rudi Šeligo in Aleksander Zorn predstavili pobudo »Nekaj je treba storiti«. Takratno intelektualno jedro koalicije Slovenija je zatrjevalo, da nam vlada monopol politične oblasti, ki je začel resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Apel pred katastrofo je neizbežen, kot je neizogibna katastrofa: nekaj je treba storiti, da bo v državi končno zaživela demokracija. Pokažimo, da so podpisani isti razumniki iz tedanje koalicije Slovenija ključ za razumevanje sestave programskega sveta RTV v letu 2006.
Predlogi pod peticijo podpisanih 86 »vidnih osebnosti« so bili tedaj, zanimivo, povezani predvsem s stanjem medijev v Sloveniji. Tako so predlagali, naj vlada izdela in predlaga, parlament pa naj sprejme zakon o pluralizaciji medijev, ustanovi naj ustrezen sklad in zagotovi sredstva za zagon in razširjanje nevladnega in neodvisnega dnevnika. Predlagali so nadalje, da v debati z opozicijo, s civilnimi združenji in z novinarji vladni in parlamentarni predstavniki dosežejo javni konsenz o popolni neodvisnosti nacionalne televizije in radia oziroma o reorganizaciji nacionalke v dejanski javni zavod. Zahtevali so, da predsednik sveta RTV, Janez Kocijančič, kot pretekli politik in predsednik stranke, takoj odstopi in prepusti svoje mesto neodvisni, ugledni in zaupanja vredni osebnosti s kulturnega ali znanstvenega področja. Še nečesa so si podpisniki zaželeli: spremenjeni zakon o nacionalni RTV mora zagotoviti takšno sestavo sveta, ki bo upravljal zavod dejansko v skladu z interesi javnosti.
Zadnja želja podpisnikov pobude je postala ključna leta 2005. Izkazalo se je, da je intelektualno jedro koalicije Slovenija po Janševi zmagi na državnozborskih volitvah 2004 postalo ali ostalo intelektualni klub nove oblasti in vladne koalicije. Po izbiri mandatno-volilne komisije 5. januarja letos, ki je izbirala tudi med 16 člani programskega sveta na predlog gledalcev in poslušalcev, univerz, društev in drugih organizacij civilne družbe, smo dobili zanimivo statistiko.
Med 86 vidnimi osebnostmi, podpisniki pobude »Nekaj je treba storiti«, so zanimiva imena, ki se ponovijo v 16 članskem zboru izbrancev. Neposredno so se med člani programskega sveta znašli naslednji podpisniki: Bine Matoh, Ivo Jakop, dr. Ivan Štuhec, Jože Snoj in dr. Stane Granda. Magister Klemen Jaklič je predlagan za člana nadzornega sveta RTV. Nekatera imena med njimi niso mogla kandidirati, ker so že ministri, državni sekretarji ali v kakšni od vej oblasti: Barbara Brezigar, dr. Vasko Simoniti, dr. Lovro Šturm, Marija Lukačič, Aleksander Zorn. Nekatera imena z liste pobude so kandidirala, pa niso uspela: Žarko Petan, Niko Grafenauer, mag. Andrej Aplenc, Drago Bajt, Ivan Ban. Prijavitelji nekaterih so oddali nepopolne prijave: za Draga Jančarja, dr. Janeza Juhanta, Toneta Pavčka.
Če preštejemo imena s seznama pobude »Nekaj je treba storiti«, potem dobimo naslednjo statistiko: od 16 kandidatov je bilo izvoljenih 5 članov iz seznama pobude, 1 član se je plasiral v nadzorni svet, nadaljnjim 5 članom iz seznama ni uspelo pri kandidaturi, za nadaljnje 3 člane pa so predlagatelji oddali nepopolne vloge. Skupno je torej s seznama podpisnikov pobude »Nekaj je treba storiti« v kandidature vpletenih 14 imen, medtem ko vsaj 5 nadaljnjih imen zaradi vladnih služb ali sodelovanja v sodni veji oblasti ni moglo kandidirati. Takšna statistika zadostuje za naš sklep, da je ključ za razumevanje izbora kandidatov, pa tudi njihovih političnih preferenc, iskati v natančno definiranem intelektualnem jedru.
V oči bodejo tudi nekatera druga dejstva pri izbiri 16 kandidatov po meri civilne družbe: med njimi je uspelo trem kandidatom, ki jih predlagajo katoliška združenja, dvema kandidatoma, ki jih je predlagal Zavod za oživitev civilne družbe (resda je dr. Ivana Štuheca predlagalo še več drugih, kar je očitno bil ključ uspeha), ni pa uspelo kandidatu Univerze na Primorskem, nobenemu kandidatu Društva slovenskih pisateljev, nobenemu od 11 kandidatov Liberalne akademije, nobenemu izmed sindikatov, nobenemu med turističnimi in kulturnimi društvi (z izjemo Tanje Kuštrin iz društva »Zapisi Dornberk« – na spletu boste zaman iskali kakršnokoli informacijo o njem). Članov komisije ni prepričal noben medijski strokovnjak in noben univerzitetni profesor z izjemo dr. Ivana Štuheca.
Spomnimo, da so ob predstavitvi novega zakona o RTV in tudi ob kampanji pred referendumom obljubljali znana in ugledna imena (kulturni minister je to svečano zaobljubo ponavljal vsak teden), vendar so imena, kot so dr. Bogomir Kovač, dr. Slavko Ziherl, dr. Bernard Nežmah, Žarko Petan, Slavko Pregelj, dr. Jože Vogrinc, Vlasta Nussdorfer, dr. Alojz Ihan, Mitja Čander (denimo, da so našteti neglede na ideološko pripadnost na seznamu med bolj prepoznavnimi v slovenskem prostoru) gladko izpadla in prepustila prostor precej anonimnim imenom (ni vrednostna sodba in govorim le o relativni primerjavi): Alenčica Marija Bole Vrabec, Tanja Kuštrin, Boris Gabrijan, Helena Kastelic Zupančič, Ivo Jakop.
Torej lahko ugotovimo, da se je pobudnikom »Nekaj je treba storiti« dobesedno izpolnila želja po spreminjanju sestave sveta, ki bo upravljal zavod dejansko v skladu z interesi javnosti. Uresničila se jim je na ta način, da so v sestavo sveta s pomočjo politike poskušali in tudi instalirali kar sami sebe, ravno sebe pa razumeli kot najboljše predstavnike interesa javnosti. Ker so omenjeni predvsem podporniki Janeza Janše, se je tvorcu novega zakona o RTV Branku Grimsu izpolnila referendumska želja: živeti v demokraciji, živeti v skladu z interesi stranke SDS.