Ko to pišem, smo še kar globoko v marcu, toda Nostradmus v nekaterih rečeh ni težko biti: april se je (se bo) začel slabo. S paradoksnim referendumom o izbrisanih, za katerega je bilo že vnaprej jasno, da bo spodletel, ker ničesar ne bo rešil. Ne le, da se na njem ne bo o ničemer odločalo, temveč se bo odločalo v skladu z obrnjenimi vlogami. Njegov volilni rezultat je namreč bil predeterminiran: prinesel bo natanko nasproten učinek od glasovanja. Kajti ko so nasprotniki izbrisanih začeli pozivati h glasovanju proti tehničnemu zakonu, niso uvideli, da je to za izbrisane dobro, njihovi domnevni zagovorniki pa so pozvali k podpori zakonu, kar je za izbrisane slabo, Cilji so se zamenjali in še enkrat potrdili, da živimo v narobe Sloveniji.
Situacija je torej bila popolnoma iracionalna: simpatizerje izbrisanih in zagovornike človekovih pravic bi morali pozvati h glasovanju proti zakonu, a k temu jih je pozival Janša iz kakopak čisto drugih pobud, političnih ali ksenofobnih razlogov. Rešitev je bila jasna: edinole pravilno so ravnali le tisti, ki so referendum bojkotirali. Janševim lojalnežem je torej bilo na referendumu treba odvezati vse roke, da so lahko na referendumu tehnični zakon mirno zavrnili, saj se je s tem odprla pot za hitrejšo uresničitev odločbe ustavnega sodišča. Kar je ugotovil že Matevž Krivic. Iti na referendum in zagovarjati spoštovanje človekovih pravic pa je bilo abotno dvakrat: najprej zato, ker udeležba na referendum nič ne prinaša v smislu odločitve, tj. na njem se o ničemer formalno zares ne odloča, drugič pa zato, ker bi pomenila pristanek na daljšo agonijo in v bistvu škodovala rešitvi za izbrisane.
Kako je torej mogoče, da smo se takole zaciklali? V kakšni državi vendar živimo, da so mogoči takšni pravni nesmisli? Verjetno si bomo težko predstavljali, da obstaja še večja iracionalnost od te, da oseba A, ki nasprotuje x, z glasovanjem proti x dejansko x podpre, česar seveda ne želi (in to stori, ne da bi se tega ovedela). Oseba B, ki zagovarja x, pa z glasovanjem za x dejansko škoduje x in glasuje proti njemu.
Kakorkoli se zdi kafkovsko absurdno, da nimamo več v moči naših dejanj, da naše odločitve niso naše, da si torej izbirajo nenameravane cilje, je takšen iracionalizem vendarle treba pozdraviti. Vsaj enkrat, četudi bi načeloma vselej morali častiti razum: na najboljši možen način je namreč pravniški diskurz pokazal, kam pelje manipulacija s človekovimi pravicami. Povedano drugače: če obstaja notranja pravna meja za naše zlorabe pravic, ki izbrisanim nedvomno pritičejo, bi tega smeli biti le veseli. Odprto, a zopet tehnično pravno vprašanje je le, če se je ta meja tako rekoč »usodno« zarisala zavoljo njih ali le zaradi politične manipulacije strank. V prvem primeru bomo referendumski absurd lahko interpretirali kot čudežno pravično rešitev zagate, v drugem kot pravično kazen za zlorabo. Absurd ima, kot bi rekel Camus v drugačnem kontekstu, vendarle smisel!
A tu je že novi in z njim tudi nova pobuda po referendumu. Z antiislamizmom so samozvani borci za čisto pitno vodo zahajali novega konja. Namesto izživljanja nad pravicami izbrisanih se novodobni slovenski čistokrvni junaki (postaneš čistokrven tako, da piješ čisto vodo?) zdaj ukvarjajo s pravicami muslimanov in v njihovem imenu ugotavljajo, kaj je zanje najbolje. Lik in podoba slovenskega Juda, ki so si ga čistokrvni Slovenci končno uspeli ustvariti, da bi bili popolni gospodarji lastne usode, kot mislijo, se spreminjata. Prvo uteleša zviti in zahrbtni prebrisanec iz juga, drugo prekupčevalski in teroristični verski muslimanski fanatik. Džamija je kot predimenzionirana zgradba na napačnem mestu postala simbol takšnega tujka. Predstavlja se jo kot »aliena«, ki nas bo ugonobil. In zgodba se bo ponovila: ker so Slovenci navzven kultivirani in prav nič ksenofobni, se skrijejo le za zahteve in domnevne pravice, ki da jih imajo. Tako se nam znova utegne zgoditi legalistični rasizem, perfidna oblika slovenske netolerance: skrivanje svojega sovražnosti in ksenofobije za obličjem pravnega reda in volje ljudstva, ki se menda zgolj želi izraziti skozi ta pravni red. Na preizkušnji so zakoni, na preizkušnji je pravosodje. In končni rezultat utegne biti znova absurden, kot v primeru izbrisanih. Toda želeti si absurd kot nekaj smiselnega, kot smiselni cilj, mar ni ravno to šele pravi absurd?