Revščina
Dr. Igor Masten, ekonomist, ki ni pretirano naklonjen razmišljanju o socialnih, ekoloških in drugih vidikih, če bi le-ti lahko ogrožali nenehno gonjo po takojšnjem in čim večjem dobičku, je pred časom v Dnevniku vendarle objavil mnenje, s katerim se ni mogoče ne strinjati. Napisal je, da socialni in ekonomsko-politični ukrepi sedanje vladne garniture niso prav nič drugačni od tistih, ki jih je z velikim propagandnim hrupom napovedovala prejšnja. Razlika je le v tem, da so bile namere tedanjih »oblastnikov« preprečene. Tudi s še večjim hrupom njihovih nasprotnikov – vključno s tistimi, ki so sedaj na »oblasti«.
Namere sedanje vlade so v bistvu enake, kot so bile tedaj – le da se sedaj nihče ne usaja zaradi njih.
Gornje je napisano zato, ker se ne le v naslovnem, ampak v večini objav v tem in drugih medijih vztraja pri razločevanju med nekdanjo in sedanjo »oblastjo«. To pa prav tako v večini primerov ni ne upravičeno ne pomembno.
Dr. Vesna Leskošek se, kot je vidno že v naslovu, loteva problematike revščine v Sloveniji (in EU), ki jo kljub vztrajnemu odporu, priznavajo celo že naše (in EU) »oblasti«. Pri tem pa verjetno ne velja le za naše, marveč bolj ali maj za vse »oblasti«, da več kot očitno živijo v nekem svojem svetu, ki z življenjem v vsakdanjosti nima nikakršne, niti posredne zveze.
Za začetek bi se bilo morda potrebno lotiti določanja tega, kaj revščina pravzaprav je.
Poleg relativnosti tega pojava obstaja kajpak tudi absolutna oblika revščine. To je namreč tista stopnja, s katere navzdol ni več mogoče – predstavlja mejo, s prestopanjem katere zahajamo na področje lakote in trajne podhranjenosti.
Za Slovenijo je ta meja postavljena pri 455 € mesečnega dohodka za posameznika. To je dokaj realno postavljena meja, če upoštevamo, da najemnina za enosobno stanovanje oz garsonjero s stroški znaša med 200 in 300 € mesečno. Vsaj v Mariboru. Srečneži lahko najdejo tudi (redke) cenejše ponudbe, tisti z manj sreče pa tudi s tem zneskom ne bodo mogli rešiti svojih bivanjskih potreb. Za kolikor toliko zdravo prehrano potrebuje odrasel človek dobrih 150 € mesečno. Navedenih 455 € torej dejansko omogoča bivanje in prehranjevanje – ne pa tudi oblačil, obutve. Da o zabavi, izobraževanju, informiranju in podobnem luksuzu sploh ne govorimo.
Zaradi tega je meja revščine v Sloveniji postavljena na 562 €, kar poleg res gole eksistence omogoča tudi nakup vzorčnih količin dobrin, ki za trohico presegajo eksistenčni minimum.
Iz podatka, navedenega v članku, da znaša »tveganje« revščine v Sloveniji stalnih 11% prebivalstva (v letu 2008 celo 12,3%) izhaja, da je v Sloveniji stalno vsaj 220.000 (leta 2008 že 256.000) ljudi, ki nekako preživijo z mesečnimi dohodki, nižjimi od € 455 mesečno. In tej množici lačnih ali skoraj lačnih ljudi predsednik vlade v stilu obglavljene Marie Antoinette pravi, da težko shaja s 3000 € neto mesečnih prihodkov!
Žal pa takšna nevednost, ignoranca in vzvišenost ni prihranjena zgolj za najimenitnejše predstavnike našega ljudstva, ampak se z njimi dičijo tudi »navadni« uradniki in uradnički raznih ministrstev, občin in (pre)številnih drugih institucij, ki živijo od in na račun bede množic.
Splošno uveljavljeno mnenje med temi ljudmi, kakor ga navaja tudi dr. Leskošek, je, da so si reveži povsem sami krivi za svoje stanje – Preventovim, Vegradovim in še katerim podplačanim in neplačanim, vsekakor pa sedaj brezposelnim delavcem bo »država« (beri: omenjeni uradniki s plašnicami) za prvo silo pomagala. Z nekaj žlicami moke in morebiti celo kakšno konzervo (iz vojaških rezerv). Če bodo lepo pridni in tiho bodo morda nekaj mesecev celo dobivali kakšen cekin ali dva. Potem pa se bo ta velikodušnost prenehala: če v z zakonom predvidenem času ne bodo našli dobrih 1000 delovnih mest v Slovenj Gradcu (Velenju …) ali njegovi bližini, si bodo za svoje stanje povsem sami krivi: naša družba (»država«) si bo nad njimi umila roke.
In seveda imajo uradniki povsem prav, da večji del prejemnikov takšnih ali drugačnih »socialnih« podpor goljufa. Kaj pa pričakujejo drugega?
Denarna socialna pomoč znaša, ta hip, 229 € mesečno. Torej polovico eksistenčnega minimuma. Ali približno toliko, kolikor stane prejemnika takšne »pomoči« bivanje – če ima srečo. Povrhu tega vsakemu od prejemnikov odtegnejo vsak cent, ki ga legalno – torej nakazan na njegov TRR – zasluži.
In tako pač ti nebodijihtreba delajo na »črno« ali »sivo«. Goljufajo. Ne »države« ampak te vsevedne in večne uradnike, ki to početje očitno razumejo kot osebno žalitev.
Posebna tema bi bila razprava o smiselnosti vračanja gospodarstva v razmere, kakršne so bile pred tistim, čemur iz kdo ve katerega razloga kriza. Vemo namreč, da so prav te razmere privedle ves svet v to »krizo«. In ne le v to krizo, ampak predvsem v ekološko krizo. Ta je namreč veliko bolj grozeča, kot potencialno zmanjšanje zaslužkov bančnikov.
Zlasti še zato, ker tudi ponovni statistični dvig gospodarske rasti ne bo kaj dosti prispeval k povečanju zaposlitvenih možnosti. Že zaradi tehnoloških in organizacijskih »inovacij« ne.
A revščino lahko vsaj skušamo premagati tudi na drug način, ki je, če nič drugega, cenejši, preprostejši in predvsem rešen tako poniževanja prosilcev kot zaničevanja prejemnikov takšnih ali drugačnih »socialnih podpor« (oziroma miloščin, kot bi se jim reklo ustrezneje).
In to bi bil temeljni dohodek ali, bolj uveljavljeno, univerzalni temeljni dohodek oziroma UTD. O tem se je že kar veliko pisalo in govorilo. Tudi nekateri člani vlade menijo, da bi zadeva lahko bila smiselna.
Na najbolj preprost način je to zamisel mogoče predstaviti tako: vsak državljan oziroma prebivalec recimo Slovenije bi vsak mesec prejemal vsoto, ki bi mu zagotavljala življenje.
Ne glede na to, ali dela ali ne, ali ima premoženje ali ne.
Zadeva seveda ni tako zelo preprosta, zato tako v svetu kot v Sloveniji obstajajo skupine in društva, ki se ukvarjajo s temeljitim preučevanjem teoretičnih izhodišč in praktičnih rešitev uvedbe takšne ureditve. Oboje je vsaj za Slovenijo že dokaj dodelano. Potrebno se je le še odločiti.