V Večerovi rubriki Vaši odmevi smo lahko v soboto, 15. decembra 2001, prebrali zanimivo pismo Matjaža Muleja, v katerem kritizira vodstveno in upravljalsko politiko sedanjega rektorja mariborske univerze Ludvika Toplaka. S kritiko se strinjamo, absurdna pa se nam zdi nenavadna izjava, za katero ne vemo, kaj sploh počne v Mulejevem pismu.
Poglejmo to izjavo: »…, kajti vsiljevanje rojeva odpor namesto uresničevanja ukazov, celo pri živalih, kaj šele pri ljudeh in kaj šele pri tako samostojnih ljudeh, kakor so univerzitetniki;…«.
Kako naj izjavo razumemo? V oči bode stopnjevanje, ki splete naslednjo pomensko strukturo: tako kot se, ko gre za reakcijo na vsiljevanje ukazov, ljudje razlikujejo od živali, enako se samostojni ljudje (univerzitetniki) razlikujejo od ljudi. Se pravi, postavljeni smo pred lestvico s tremi stopnjami; najnižje na njej so živali, sledijo ljudje, njen vrh pa okupirajo samostojni ljudje oz. univerzitetniki.
Gospodu Muleju ne bomo pripisali posebnih dosežkov k teoriji evolucije, namesto tega se bomo vprašali, ali so univerzitetniki resnično tako samostojni, kot pravi njegova izjava. Naš prvi protiargument bomo imenovali Argument iz lagodne neznosnosti samostojnosti, ki gradi na prepričanju, da se večina delavcev na Univerzi Maribor ne strinja z vodstveno politiko sedanjega rektorja. Toda, če se večina ne strinja, nam ni niti približno jasno, čemu taisti rektor že tako dolgo vodi Univerzo. Zatorej sklepamo, da so občasne kritike le nekakšno puhlo nerganje, ki resničnih sprememb niti ne pričakujejo. Ostro povedano: ti. samostojnežem je prav malo mar; še več, zdi se, da prosijo, da naj jim nekdo vlada s trdo roko. Od tod seveda sledi, da v resnici sploh niso tako samostojni kot si nekateri med njimi domišljajo, temveč razen redkih in svetlih izjem, izpolnjujejo še tako samovoljne in absurdne ukaze svojih nadrejenih.
Na tej točki bomo našo začudenost ob Mulejevi evolucionistični lestvici prevesili k drugemu protiargumentu, ki ga bomo poimenovali Človeške mravlje. Kajti, naslednje vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj univerzitetniki sploh izpolnjujejo samovoljna in absurdna povelja svojih nadrejenih. Odgovor bi lahko bil takšen: služba univerzitetnega profesorja predstavlja privilegij. Tako ni toliko res, da se ljudje, ki te službe zasedejo, bistveno razlikujejo od vseh tistih, ki jih ne. Pogosto je veliko bolj res, da so svojim nadrejenim bolj zlezli pod kožo, pripravljeni so jim vrsto let sedeti ob nogah, se jim prilizovati, jih hvaliti, se javno z njimi strinjati v še tako nesmiselnih malenkostih in vse to zaradi pridobitve in ohranjanja privilegija. Skratka, kjer bi nekateri radi videli samostojnost, bi drugi opazili morje servilnosti, upogljivosti, hlapčevanja in nereflektiranega igranja svoje vloge, ki še najbolj spominja na življenje v mravljišču.
Svetle izjeme smo za hip zanemarili, zato je prav, da se spomnimo še njih. Primer svetlih izjem je namreč ime našega tretjega protiargumenta. Svetle izjeme so namreč vsi tisti, ki mislijo s svojo glavo in povedo, kaj mislijo. Priznajmo, glede na frekvenco oglašanja v javnih medijih, je svetla izjema sam Matjaž Mulej, katerega posamezno izjavo sicer tukaj kritiziramo. Ključno za naš argument pa je, da izkustvo svetlih izjem ni spodbudno. Tako rekoč vsaka kritična izjava, naslovljena na predpostavljene v okviru Univerze ali posamezne fakultete, se namreč izteče v strah za službo, v strah za napredovanje itd. Ali razumete? Kdor hoče delovati samostojno, mora tvegati, sprejeti določeno mero negotovosti v svoje življenje. Glede na to, da lahko avtorje kritičnih prispevkov, ki pretresajo delovanje Univerze ali posameznih fakultet preštejemo v nekaj sekundah, postane eksistenca kritičnega, svobodnega in samostojnega razuma v okviru Mariborske univerze resen problem.
Strnimo. Čeravno Matjaža Muleja, kot svetlo izjemo in kritika strukture oblasti na Univerzi v Mariboru iskreno cenimo, se ne strinjamo z njegovo izjavo, ki implicitno pripisuje univerzitetnikom neko posebno kvaliteto, ki je drugi ljudje premorejo toliko manj, kolikor manj je premorejo živali, če jih primerjamo z ljudmi. Svoje nestrinjanje utemeljujemo s tremi argumenti, iz katerih lahko izpeljemo, da se implicitna vsebina Mulejeve izjave napaja v ideologiji, ki vidi v mestu univerzitetnega učitelja posebno odličen in zaslužen družbeni status, spregleda pa, da predstavlja mesto univerzitetnika tudi dosežen privilegij oz. nagrado v surovi igri za položaje in vse prepogosto zgolj zajedalca na družbenem tkivu.