»Novinarstvo nikdar ne (z)more molčati. To je hkrati njegova največja vrlina in največja hiba. Govoriti mora in to takoj, medtem ko so odmevi čudenja, trditve o zmagi in znaki groze še vedno v zraku.«
Henry Anatole Grunwald
»Javnost ima nenasitno radovednost, da bi bedela, vedeti vse. Razen tega, kar je vredno vedeti. Novinarstvo se tega zaveda in ker ima kramarske navad, zadosti njenim potrebam.«
Oscar Wilde
Novinarstvo umira na obroke, kritično raziskovalno je že mrtvo. Kolegica, ki se profesionalno ukvarja z mediji, mi je ob debati dejala, da so ji že za časa študija na prvem predavanju razložili, da se kritičnega oz. raziskovalnega novinarstva pač ne gredo več. V krasnem novem svetu kapitalizma, kjer vsebine časopisa določa nevidna roka trga, so take otročarije prerasli. Kritično oz. raziskovalno novinarstvo je zastarel mastodont, dinozaver, ki je preživel le kot kak trilobit na dnu oceana. Meni ljubi velikani tega posla, kot sta na primer slavni John Pilger ali Tizziano Terzani, dolgoletni novinar Spiegla, so očitno postali neprilagojeni na novo realnost. Še vedno opravljajo odlično delo in so (vsaj v svojih delih) bolj živi kot kadarkoli, vendar se problem nahaja na drugi strani. T. i. javnost, katere interes naj bi zastopali, ne razume več oz. ne želi razumeti kompleksnosti sveta, v katerem živimo. Prišel je čas poenostavljanja. Življenje je bolj čudno od resničnosti in ilustracija te teze se mi je ponudila pred kratkim. Ko sem na avtobusu prebiral Katedro in me je za mano sedeči začudeno vprašal, zakaj to berem, če se morda imam »kaj za učit«, ob mojem odgovoru, da to berem, ker me zanima, je zmedeno zmajal z glavo in ponosno povedal, da »takih malih črk on ne bere«.
Slovenija od daleč
Ko sem pred kakim mesecem preživel tri tedne v Turčiji na izmenjavi, sem zaradi omejenih sredstev in neznansko slabe internetne povezave, ki mi je bila na voljo, svet lahko opazoval skozi majhno okence zaslona v cybecaffeju po pol ure na dan. Poleg prebiranja pošte in pogovora s kolegi sem v nekaj minutah na hitro preletel glavne naslove slovenskih časnikov, ki jih zaradi neverjetne ljubezni Slovencev do toženja in v imenu sočutja, ki mi ga je vcepil Dalajlama ob zadnjem obisku, ne bom imenoval. Preletaval sem članke in naslove, ravno v tistem času je izbruhnila »afera bulmastifi«.
Zmedeno sem pogledoval in se najprej kot nejeverni Tomaž čudil nad fantazmatskimi idejami bolnega uma. Ko sem nekaj časa po delčkih sledil zgodbi in ponovno ugotovil, da moja uboga domišljija ne more tekmovati z resničnostjo, sem se (za)čudil, zakaj se o tem toliko piše v času, ko ljudje zgubljajo službe in voljo do življenja zaradi krize, za katero niso nič krivi. Ko so se vrstile novice o interpelacijah, pozivih k odstopu in vedno pikantnejše podrobnosti o aferi (za katere je bilo vsem prav vseeno, ali so resnične), se mi je v glavi izrisovala slika obsedenega stanja. Zdelo se je, da bo vlada padla, da bo v deželici pod Alpami konec sveta. Razum mi je dopovedoval, da gre za klasično senzacionalistično pretiravanje, ampak izkustvo mi je govorilo, da je nekaj hudo gnilega v deželi šentflorjanski. Razen novic, ki sem jih dobil prek internetnih portalov omenjenih častnikov, nisem imel nobenih informacij o Sloveniji, niti kakšnega razgledanega kolega, s katerim bi se lahko pogovoril o položaju. Ko sem se končno vrnil v Slovenijo in v nekajurni debati dobil osnovni kontekst zgodb, ki sem jih prebiral iz daljave, sem se zgrožen zamislil ob spoznanju, da sprevržena slika Slovenije, ki sem jo imel sam v glavi, ni le anomalija zmedenega uma, ampak prevladujoče slovensko javno mnenje.
Abstinenca
Po travmatični izkušnji in spoznanju globin slovenskega novinarstva, ki se je porumenilo na celotni črti, sem se polzavestno odločil, da ne bom več spremljal novic na televiziji. Prav tako ne bom več bral časopisov (razen občasno), ne bom več surfal po internetu in iskal informacij, saj so se mi mediji v svojem senzacionalizmu zamerili do te mere, da se mi jih ne zdi več vredno brati. Zabavno je bilo naključno prebrati podobno pripombo Toneta Kuzmaniča v Tribuni.
Počutil sem se dobro, ukvarjal sem s športom, razmišljal o sebi, bral knjige, debatiral s prijatelji o večnih filozofskih vprašanjih in nasploh je življenje postalo lepše in lažje. Nič več slabih novic o koncu sveta, o novi aferi, o strankarskih sporih in podobnem. Začelo se mi je dogajati, da so se vloge obrnile in me je kolega, ki sem mu ponavadi pel levite, ker se ne ukvarja z javnimi zadevami, začel začudeno gledati in me spraševati, če sem že slišal to ali ono zgodbo. Mirno sem odgovoril, da ne in ponosno podprl svoje stališče s pripombo o nesmiselnosti takšnega početja. Svet je bil in vsak dan sem v vsakem pogledu vedno bolj napredoval.
Vrnitev šoka
Ko sem po kakem mesecu spet naključno prižgal televizijo, so bile prve podobe, ki sem jih zagledal, podobe gorečih stavb, dima, solzivca, razjarjenih množic, vojne med ljudstvom in policijo. Zgodila se je Grčija. Nemiri, ki so se začeli lansko leto, so letos izbruhnili v še večji meri. Prva podoba po dolgi abstinenci je bila podoba apokaliptičnega konca sveta ali revolucije, kakor vam drago.
Moje abstinence je bilo konec, takoj sem presurfal internet in preletel časopise, prečesal TV-kanale in pisal kolegom iz tujine, da bi izvedel, kaj se dogaja. Kopica nasprotujočih si dejstev, mnenj in zgodb me je pustila še bolj zmedenega kot prej. Leni Grki, zlobni IMF, solidarna Evropska unija, bes revnih Slovencev, ki morajo reševati bogate Grke in mnenja Dr. Pogube, ki razlaga, da so naslednje na vrsti Portugalska, Španija in morda Italija. Apokalipsa v nastajanju.
Moj poskus, da dam svet v oklepaj, se ni izšel. Cena za mojo dobro počutje in duševni mir je nevednost o svetu, posledično nerazumevanje in nemoč. Za znanje velja,. da predstavlja moč, informacije bi naj bile nova plačilna valuta, a najpomembnejše izostane: zmožnost kritične analize in odločanje med odtenki sivine kompleksnosti sveta, v katerem živimo. Nujnost podajanja praktičnih sodb z omejenimi podatki, sposobnost, ki je bila temelj kritičnega novinarstva in so jo poosebljali velikani te obrti.
Med zgodbo in dejstvom
Če še niste opazili, vam pripovedujem zgodbo. Subjektivni pogled, praktično sodbo o stanju stvari. Objektivnost sem tokrat deloma zatajil, a ne-za-vedno. Naj ilustriram problematiko s primeroma dveh velikanov Tizziana Terzanija in Hunter S. Thopmsona.
Terzani razlaga, da je v času, ko se je odvijala vojna v Vietnamu, bil prvi novinar, ki je poročal direktno iz bojnega polja in tvegal svoje življenje, da bi bralci lahko dobili dejstva skozi zgodbe, ki jih je pisal. Sam si dilemo med pisanjem zgodb in poročanjem dejstev zastavi skozi (resnično?) zgodbo. Prisluhnimo prilagojeni različici, ki pa ohranja poanto.
Sprehajam se po gozdovih polnih min in gverile, zagledam nekaj vojakov, stražarjev in sestradane ljudi z očali, ki kopljejo jarke. Kot novinar zavezan objektivnosti stopim do vojakov in jih vprašam, kaj se dogaja. Razložijo mi, da gre za morilce, ki opravljajo prisilno delo zaradi kazni. Zavoljo pluralnosti za mnenje vprašam še sestradane zapornike, kako z njimi ravnajo. Odgovorijo, da z njimi ravnajo lepo, da so siti in da se zavedajo svojega zločina. Pridobil sem obe mnenji, stopim do pisalnega stroja in zapišem objektivni članek o dejstvih, ki ne bi mogel biti bolj oddaljen od resničnosti.
Druga možnost je, da zaradi poznavanja konteksta (zgodovine in politike države, v kateri delam) vem, da komunistična oblast zapira intelektualce in jih pošilja na prisilno delo, osebka nosita očala in kljub sestradanosti izgledata in zaradi načina govora delujeta kot intelektualca. Ustvarim si sodbo, da gre za politične zapornike in napišem članek o tiraniji totalitarnega sistema. Pišem subjektivno in obsodim delovanje oblasti. Prekršil sem pravila »objektivnosti« in povedal resnico, v drugem primeru sem se jih držal in pisal neumnosti.
Hunter S. Thompson je splošno znan po svojem Gonzo novinarstvu. Ob konferenci pred nekaj leti je eden izmed udeležencev, danes priznan politik, za njegov knjigo izjavil, da vsebuje komaj kaj dejstev, vendar gre za najboljši in najnatančnejši opis političnega ozračja v tem času. Kultni film Fear and Loathing in Las Vegas, pa je, kljub temu da gre na prvi pogled za dva zmešana zadeta narkomana na vseh možnih drogah, najpreciznejši oris konca šestdesetih let in vzrokov za propad hipijevskega gibanja.
This is the end
Ta članek je zgodba, ki vas poskuša prepričati, da se zbudite iz Matrice in premislite stanje stvari v svetu. Poziv k razmisleku in kritiki. Zahteva, da ste nejeverni do pisca in ga napadete z argumenti in pokažete na njegove pomanjkljivost in spodrsljaje. Je začetek javne debate in ne končna sodba.
Se vam zdi, da imate boljše argumente, boljšo zgodbo, jasnejšo sliko sveta? Da je moja zgodba preveč ali premalo kritična? Odgovorite, popravljajte, opominjajte, kričite in nenazadnje razmišljajte. Ne obupajte, kot sem jaz, nad globinami, v katere je padel naš grešni svet medijev, ampak se mi pridružite v iskanju odtenkov sive podobe resničnosti, tudi če najdemo le malo temnejši odtenek mrtvaško bele. Kot v zadnjem dokumentarcu norveške televizije End Times ponavlja Žižek, je danes podoba prava resničnost. Tisti, ki obvladuje podobe, obvladuje svet. Prizadevati si moramo za jasno in razločno sliko sveta. Če to naredimo, ima kritično in raziskovalno novinarstvo morda prihodnost, če ne, smo mu z svojo pasivnostjo zabili zadnji žebelj v krsto.