20. 6. 2006 Zofija v medijih

Od pluralnosti do molka medijev

Avtor:

Naloga medijev ni podpirati ljudi, ki so zmagali na volitvah, temveč braniti resnico in svobodo, pravi Adam Michnik v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. Če novinar ne piše po resnici, temveč všečno oblasti, je to po njegovem nevarno za družbo: »Thomas Jefferson je dejal, da so svobodni mediji pomembnejši od vlade, saj družba brez vlade lahko preživi, brez svobodnih medijev pa ne more.« (Delo, 17. 6. 2006). Vprašati bi se morali, če te besede slovitega poljskega intelektualca in novinarja, izrečene ob nedavnem obisku v Ljubljani, niso pisane kot poduk poskusom uravnotežanja in pluralizacije medijev v Sloveniji, na čelu prav s časopisom Delo. Spomnimo, da je na omenjeni gesli prisegla ne le nova oblast, temveč tudi Delov odgovorni urednik Peter Jančič ob svojem imenovanju. Nekam hitro je prišel čas, ko lahko javno preverjamo, kako zelo si jih je vzel k srcu, zato naj navedem le nekaj svežih primerov opevane pluralizacije, kakor poteka »in vivo«.

censorship_eyechart.jpgPrvo načelo pluralizacije, tako v paleti različnih medijev kot znotraj istega, bi v vsej svoji preprostosti moralo biti naslednje: več različnih stališč, pogledov, informacij in komentarjev, toliko bolje! Zdi se, da je Delo – govorimo tiskani izdaji – pogrnilo na izpitu iz lepo zvenečih navodil novodobnih političnih narekovalcev medijske resnice že v prvem koraku: o nekateri dogodkih sploh ne poroča, kaj šele, da bi jih prikazovalo v pluralni obliki! Da ne bi govorili na pamet, vzemimo v pregled tri nedavne obravnave v časopisu: (1) odzive na za številne državljane, politike in seveda zgodovinarje nadvse sporne izjave nadškofa Franca Perka v Kočevskem Rogu, (2) afero z domnevnim lobiranjem kardinala Franca Rodeta za italijansko gradbeno podjetje in (3) politično škandalozno imenovanje Avguština Vivoda za slovenskega veleposlanika v Argentini. Kaj imajo skupnega vse tri zgodbe? To, da so neprijetne za vladajočo politično in njej naklonjeno civilno-družbeno opcijo, zato je morebiti najbolje, da poročil o njih ni!

V Delu so se tega nadvse »pluralnega« pristopa zvesto držali: o nobenem od navedenih dogodkov niso informirali ali zapisali komentarja, čeprav v drugih medijih zapisi niso umanjkali. Nasprotno, bili so med prvimi in najbolj navzočimi. Za primerjavo: časnik Dnevnik je afero Vivod razkril in seveda o njej obširno pisal, dnevnik Večer je o politizaciji diplomacije pripravil dvostranski dosje in poročilo. O aferi kardinalovega posredovanja so prav tako na široko pisali vsi dnevniki in poročali osrednji mediji – z izjemo Dela. Prav tako so ti državljane seznanjali o številnih odzivih civilne družbe, opozicijskih in drugih strank ali posameznikov (Anton Drobnič, Janez Stanovnik, in podobni) na kontroverzni nastop Perka v Kočevskem rogu. Povsod smo lahko zasledili poročila, le v Delu o različnih odzivih, z izjemo vladajoči eliti všečne ali vsaj sprejemljive navidez distancirajoče izjave Slovenske škofovske konference, niso pisnili niti besede!

Pač pa smo v njem, če se zadržim pri zadnjem, resda le v spletni inačici, zabeležili komentar Janeza Janše na razprave o kolaboraciji, ki da Sloveniji »pobirajo energijo, ki jo potrebuje, da se učinkovito sooči z izzivi prihodnosti«, pa tudi moralni nauk ob njem, podeljen novinarjem: »Tisti, ki takšne razprave pogrevajo – s tem mislim tudi na nacionalne medije – delajo škodo slovenski prihodnosti.« (spletno Delo, 14. 6. 2006). Slovenski premier ni kdorsibodi: je motor nove politične poti in človek nove medijske resnice, ki obtožuje škodljivosti novinarje, ker poročajo o dogodkih! Spomnimo: odstavljeni urednik Sobotne priloge Dela Ervin Hladnik Milharčič za novo vlado z Janšo na čelu ne pravi le, da je mesijansko razpoložena in sveto prepričana o zakupu resnice, temveč da razume nalogo medijev tudi v tem, da jo pobožno razširjajo. Kot mu je odkrito priznal še pred političnim prevzemom Dela sedanji zunanji minister in v zadnjih mesecih najpogostejše gostujoče pero v Delu, sicer kronično nezadovoljen nad medijskim ogledalom (ki zadnje čase že ugotavlja, da postajajo slovenski mediji bolj uravnoteženi), naj bi »Janez Janša to zares uredil« (Mladina, 17. 6. 2006). Akcija je uspela, vendar Milharčič, kot je znano, ni sprejel »prijateljskega« nasveta ministra o prekrščevanju.

Če na koncu politično komponirano poslanstvo medijev, ki naj bi bili pod fasado navidezne objektivnosti v zdaj celo zakonodajno podprtih navodilih pluralni, povežemo s povedanim, dobimo zares nenavadno zanikanje: že v izhodišču čudna, strokovno sumljiva in neskrito politična zahteva o uravnoteženosti in pluralizmu medijev se vse bolj očitno sprevrača v svoje nasprotje in vse bolj neusmiljeno zanikuje svoje glasnike. Slovenski premier namreč ne govori o pluralnem uravnoteženju stališč, temveč o tem, da je o nekaterih stvareh v medijih – tudi nacionalnih, pribije – treba molčati! Kot kaže, je ravno te vrste navodilo predsednika največje koalicijske stranke tisto, ki si ga v Delu, vsaj glede nekaterih neprijetnih ali ideološko in politično drugače trasiranih dogodkov, tako zelo jemljejo k srcu, da o njih preprosto sploh ne poročajo. In s tem res delajo škodo – če parafraziramo Janšo – namreč prihodnosti slovenskega novinarstva in s tem posledično razvoju demokracije v Sloveniji.