10. 4. 2010 Zofija v medijih

Medijske konstrukcije paranoje

Avtor:

Ena izmed pogostejših kritik medijskega pokritja afere z bulmastifi je, da so novinarji prešli tenko linijo med profesionalnostjo in rumenim tiskom. Povedano drugače, skoraj vsi po vrsti so pozabili na svoje poslanstvo in etične standarde. Ni lahko odgovoriti na vprašanje, zakaj se je to zgodilo. V obtoku sta dve razlagi. Prva pravi, da imajo ljudje vedno pravico vedeti, npr. v kakšni državi živijo, zakaj nekateri kršijo zakone in kakšna socsimbolna omrežja jim vladajo. Druga se ne sklicuje na pravico do informiranosti: zaradi tragičnih in neverjetnih podrobnosti o življenju in smrti pokojnika, kot tudi njegove vpetosti v različna omrežja, ki so mu omogočila vrnitev zanj usodnih krvoločnih psov, ljudje terjajo novice v imenu svoje radovednosti in voajerizma. Javni interes je menda zmagal nad zasebnim.

Z drugo razlago lahko zelo hitro opravimo. Profesionalnega zdrsa slovenskih medijev ni mogoče opravičiti z radovednostjo državljanov. Če vas slednje prepriča, ste namreč po definiciji ujetniki mentalnih zank rumenega tiska. Nekomu, ki ne želi biti rumen, ostane le še prvi argument. Toda dosedanji opisi so okoli njega spregledali neko bistveno sestavino. Mediji niso pogrnili na celi črti zgolj zato, ker so nekritično prevzeli nadvse kritizirane forme rumenega tiska in so v imenu lažnega krika po zaščiti javnega interesa brezskrupolozno, tako rekoč kot bulmastifi lomastili po vseh poklicnih standardih, ne da bi pomislili na zaščito pokojnika,  kaj šele pieteto. Ampak ker so dovolili, da jim samooklicani Robin Hoodi novinarstva diktirajo tempo razkrivanja, nato pa še solijo pamet o poklicnih standardih. Le na ta način je lahko npr. spletni natolcevalnik, kot ga ljubkovalno imenuje novinarka Maga, postal heroj ljudskih množic in se nato do obisti hvalil, da je pravičen zaščitnik nevednih množic, druge pa hkrati obtožil prikrivanja.

Tako kot je omenjena afera razkrila, kako malo je vreden slovenski novinarski profesionalizem in kako porozna je lahko etika poročanja, so se mediji hkrati razgalili kot odločilen agens pri ustvarjanju in ohranjanju paranoidnih obrazcev mišljenja. Teorije zarote so in še vedno animirajo npr. zakrite komentatorje širom spleta in ti so do neke mere reprezentativen vzorec tega, kar ljudje zares mislijo. Ob tem ne izhajajo le iz predpostavke o povezanosti vseh in skritih socialnih omrežjih domnevno vpletenih v afero iz političnih, zdravniških in odvetniških krogov. Ampak se naslajajo tudi ob zamišljanju neverjetnih seksualnih perverzij in rišejo scenarije o tem, v kakšne zoofilične orgije naj bi bili visoki predstavniki vpleteni. Seveda brez trohice razumnih dokazov. Paralelno ob umislekih o novih »hobotnicah«, tako tipični za sleherno uspešno konspirativno teorijo, so se razvili še fantastični konkretni drugi scenariji, kaj se je na »mestu zločina«, v kar je bil nemudoma zreduciral dogodek tragične smrti posameznika, menda zares dogajalo. Ker ni bila več pomembna smrt posameznika, ampak dejanje sodomije proti psom, ker se je poudarek od podivjanih psov, ki so raztrgali človeka, prestavil k poudarku o njihovi zlorabi, se je temu ustrezno pozornost usmerila predvsem v iskanje nevidnih komplotov ob tragičnem napadu. Recimo: zakaj sta na mesto dogodka prišla dva rešilca, in ne eden? Ali so tam res našli okrvavljen ženski plašč? Ali celo, kot je poročal Jutarnji list, človeško spermo? Kdo je ta enigmatična druga oseba, ki je menda z osebnim avtomobilom hitro zapustila kraj?

Paranoidno mišljenje je ustvarilo zanimive razlage. Ena izmed najbolj ganljivih gre nekako takole: na mestu zlorabe seveda ni bil le pokojnik, ampak še nekdo iz politične in odvetniške sfere. Tudi Katarina Kresal. In ta dejansko ni ženska. Če smo čisto odkriti, je moški. V resnici mu je ime Tine Kresal, so zapisali avtorji. Najdena sperma je lep dokaz za to.

V isti sapi, ko je paranoidna misel pokojnemu v imenu zaščite živali odrekla človeškost, je hkrati razkrila svojo dehumanizirajoči motiv in s tem postala identična prvi. Proizvedla je diskreditacijo in dehumanizacijo, s tem pa ponovila gesto, zaradi katere se je sploh začela zgražati. Zato bi smeli reči, da v tej zgodbi sploh ni prvenstvena okoliščina  zaščita osebnostnih pravic posameznika. Ali tista o meji med zasebnim in javnim interesom. Novinarji in uredniki so v tem smislu krivi in odgovorni ne le za podivjane horde posameznikov s sovražnimi, paranoičnimi in umobolnimi mislimi na spletnih forumih svojih medijev. Temveč tudi, ker jih po svoje generirajo, jim dajejo možnost in jih vzpodbujajo. Nenazadnje so nasedli še podtaknjeni teoriji zarote, ki so jo proizvedli rumeni mediji, češ: prikrivate nam resnico. S tem hkrati postane razumljivo, zakaj nimajo prevelikega interesa  prakticirati potrebnih uredniških standardov, s pomočjo katerih bi anonimni komentatorji bili tudi cenzurirani. Nimajo ga ne v imenu zlagane zaščite svobode govora, ampak zato, ker bi na tej točki izgubili bitko z rumeno konkurenco. Ker jim takšno stanje ustreza, ker si ne upajo privoščiti, da bi bili kaj manj sočni od njih. Ker se ne želijo odreči lukrativnim konstrukcijam paranoidnega mišljenja, ki poganja po žilah državljanov. Ko gre za prodajo, pa še politično motivirano medijsko igro, je vsaka zarota dobra.

Prvič objavljeno v Magu